Če sem pred letom in pol na koncu recenzije tedanjega koncerta sira Nevilla Marrinerja z Orkestrom Slovenske filharmonije zapisal, da ponovnega obiska maestra (čeprav še kako zaželjen) v relativno bližnji prihodnosti bržkone ni mogoče pričakovati, me še kako veseli, da sem se motil. SF je namreč znamenitega britanskega dirigenta uspešno pripeljala v Ljubljano že drugo sezono zapored in Marriner je – kot prvič – z našimi filharmoniki tudi tokrat poskrbel za odličen koncertni večer.
Dirigent, ki bo aprila prihodnje leto slavil častitljivo 90. obletnico, je tudi tokrat izbral zanimiv program z nepogrešljivim angleškim pridihom, začel pa z von Webernovo orkestracijo Bachovega Šestglasnega ricercarja (iz cikla Glasbena daritev). Skladba je kot oblikovna predhodnica fuge izzvenela prepričljivo, sprva s preciznim nastopom dušenih trobil in varčno uporabo samo po ene pihalne in trobilne linije. Gradacija in obdelava glasbenega materiala sta bili izpeljani zgledno premišljeno, še posebej prepričljiv je bil balans v zaključnem delu.
Če so ob preteklem Marrinerjevem obisku mesto “obvezne” angleške skladbe zasedli priljubljeni Holstovi Planeti, pa je tokrat pripadlo Benjaminu Brittnu in njegovi Sinfonii da Requiem, op. 20. Izbira je bila prikladna še posebej ob dejstvu, da se letos spominjamo 100. obletnice rojstva tega (pri nas preslabo poznanega in premalo izvajanega) velikega angleškega skladatelja. Skladba, napisana leta 1940 se tematsko naslanja na začetek 2. svetovne vojne in skladno poslušalcu in izvajalcu ponudi globok razmislek o nesmiselnem razmahu nasilja ter naposled možnost za intimno refleksijo. Kratka 3-stavčna simfonija terja veliko zasedbo, v kateri pomembno vlogo odigra tudi klavir. Na začetku smo slišali nekoliko presvetel ton godalne sekcije, ki pa je prešel v strašljiv vrhunec Lacrymose 1. stavka. Sredinski (in glede na nervozni karakter morda nekoliko nerodni naslovljen 2. stavek) Dies irae, ki je za čas pred sredino 20. stoletja skomponiran že precej moderno, zaznamuje predvsem solo saksofona, sklepni Requiem aeternam pa je umirjen spomin na padle žrtve vojne vihre. Orkester SF se pod Marrinerjevim vodstvom vselej prelevi v žlahtneje zvenečno zasedbo, kot smo je sicer vajeni in tu je bila magija, ki jo zmore pričarati velik dirigent, zelo očitna.
Za drugi del koncerta si je Marriner izbral Mahlerjevo prvo simfonijo v D-duru, “Titan”; za dirigenta, ki je Mahlerja zelo redko dirigiral in snemal, kar nekoliko presenetljiva odločitev, a kot se je izkazalo, v celoti tehtna. Uvodni počasni stavek je vzlic lepo odigranih pihalnih in trobilnih vložkov zazvenel kot kakšna pomladna idila in se povzpel do impresivnega vrhunca – mladostno, sploh če pomislimo, da je imel tudi skladatelj ob nastanku svoje prve simfonije 28 let. V drugem stavku sta Marriner in orkester vsekakor spoštovala skladateljevo navodilo Kräftig bewegt, občasno sicer s pretežkim igranjem – predvsem trobilne sekcije – a z vseskozi odličnimi horni. Ob veselem tretjem stavku “Titana” mi vedno uspe kar malo pozabiti, da poslušam Mahlerja in citat otroške Mojster Jaka ter poskočni nastop “klezmer zasedbe” pač močno kontrastirata s skladateljevimi poznejšimi simfonijami (5., 6., 9.), ki so jih največji svetovni dirigenti poimenovali (in jih še) kot življenje in usodo spreminjajoče izkušnje. Se pa mahlerijanski občutek toliko hitreje in intenzivneje vrne v zadnjem stavku, ki napove smer in razvoj skladateljeve nadaljnje poti; Marriner ga je tokrat izvedel z izjemnim žarom in navdihujočo energijo, ki je pri njegovih letih še toliko bolj hvalevredna in dragocena in jo je predano črpal in oddajal tudi vzneseni orkester.
Naj zaključim bolj optimistično, kot pred poldrugim letom – komaj že čakamo naslednji Marrinerjev obisk Cankarjevega doma, v tretje gre namreč rado!
