v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution
Mitja Reichenberg
Svoboda je le svoboda nekaterih
Peta veja oblasti (The Fifth Estate, režija Bill Condon, glasba Carter Burwell, 2013)
Da ne pozabimo, kaj je WikiLeaks sprožil, je morda najbolje, da za začetek pogledamo nekaj zgodovinskih dejstev:
– December 2006: Zagon spletne strani WikiLeaks.org. Julian Assange, nekdanji avstralski računalniški heker, kriptograf in spletni aktivist z neomajnim mnenjem glede svobode in transparentnosti, se postavi za glavnega urednika
– Avgust 2007: Časnik The Guardian na naslovnici objavi zgodbo o pokvarjenosti kenijske vlade; kot vir navede WikiLeaks
– November 2007: Na spletu je objavljen podroben opis internih postopkov v zaporu Guantanamo Bay
– November 2007: Daniel Berg začne prostovoljno sodelovati pri WikiLeaksu
– December 2008: Berg in Julian Assange se prvič srečata v živo
– Januar 2009: Daniel pusti službo in začne redno delati pri WikiLeaksu
– April 2009: WikiLeaksu se pridruži Arhitekt (Marcus) in takoj začne nadgrajevati operacijski sistem in sistem oddajanja prispevkov
– November 2009: Pol milijona nikoli obelodanjenih sporočil prek pozivnikov med napadi 11. septembra objavijo na WikiLeaksu
– April 2010: WikiLeaks objavi video »Postranski umor« iz leta 2007, v katerem ameriški vojaški helikopterji pobijajo civiliste, med njimi dva uslužbenca agencije Reuters
– Maj 2010: V Iraku v zvezi z objavo videa »Postranski umor« primejo vojaškega specialista Bradleyja Manninga
– Julij 2010: The Guardian, The New York Times in Der Spiegel z WikiLeaksom objavijo na ducate člankov na podlagi 91 tisočih strogo zaupnih ameriških vojaških dokumentov iz vojne v Afganistanu. WikiLeaks 76 tisoč od teh dokumentov objavi v izvirniku
– Avgust 2010: Dve Švedinji trdita, da je Assange z njima seksal brez zaščite; izdan je nalog za prijetje zaradi spolne zlorabe, in nato umaknjen
– Avgust 2010: Assange suspendira Berga
– September 2010: Berg in Arhitekt zapustita WikiLeaks, pri tem pa odstranita vse izboljšave, ki jih je slednji prispeval za olajšano oddajo prispevkov; zdaj je novo gradivo nemogoče oddajati neposredno prek spleta
– Oktober 2010: The Guardian, The New York Times in Der Spiegel z WikiLeaksom objavijo vojne dnevnike iz vojne v Iraku, ki temeljijo na 400 tisočih strogo zaupnih ameriških vojaških dokumentih; to je največje vojaško razkritje v ameriški zgodovini
– November 2010: Na Švedskem izdajo nalog za prijetje Assangea
– November 2010: The Guardian, The New York Times, Der Spiegel, El Pais in Le Monde z WikiLeaksom objavijo serijo člankov na podlagi 251.287 tajnih diplomatskih depeš
– December 2010: Assange se preda londonski policiji in po nekaj dneh v priporu konča v hišnem priporu na domu nekega podpornika
– Februar. 2010: Britansko sodišče zavrne Assangeovo trditev, da ga bodo izročili ZDA ali da na Švedskem ne bo deležen poštenega sojenja, in zaukažejo izročitev; Assange se pritoži
– Avgust 2011: WikiLeaks odkrije, da je na splet pricurljala kopija njihove datoteke z neprirejenimi diplomatskimi depešami, in vseh 251.287 objavi v izvirniku
– Oktober 2011: WikiLeaks naznani, da bo zaradi finančne blokade poglavitnih izdajateljev kreditnih kartic, zaradi česar je presahnil pritok denarja, začasno ukinil spletno stran
– Maj 2012: Assange zgubi priziv na Vrhovnem sodišču Velike Britanije, ki spet zaukaže njegovo izročitev Švedski; zateče se v veleposlaništvo Ekvadorja, kjer ostane več kot leto dni
– Junij 2013: Edward Snowden, 29-letni pogodbeni analitik pri ameriški Agenciji za nacionalno varnost, razkrije podrobnosti o tajnih vladnih programih za nadzor; WikiLeaks mu poskrbi pravno pomoč
– Julij 2013: Bradleyja Manninga zaradi posredovanja tajnih podatkov WikiLeaksu z obtožbo vohunstva obsodijo na 35 let zapora
Film prične svojo pripoved v preteklosti, ko se ustanovitelj WikiLeaksa Julian Assange (Benedict Cumberbatch) poveže s kolegom Danielom Domscheit-Bergom (Daniel Brühl). Skupaj ustvarita spletno mesto, kjer se lahko anonimno razkrivajo strogo zaupni podatki in razsvetljujejo vladne skrivnosti ter poslovni kriminal. Ko se Assange in Berg dokopljeta do najobširnejšega svežnja zaupnih vohunskih dokumentov v zgodovini ZDA, se znajdeta na nasprotnih bregovih – in cena varovanja skrivnosti v svobodni družbi je visoka. V času svobode je očitno dobro premisliti, kaj izjavljaš in počneš, pa četudi imaš pravico ali celo dokumentacijo. Stvar resnično ni tako preprosta, kakor se sliši ali zgleda na prvi trenutek. Svoboda je le svoboda nekaterih. Že George Orwell je o tem pisal, ne le v svojem popularnem delu 1984, temveč morda še najbolj v svojem zoološkem romanu Živalska farma. Tudi tam so živali ob prevzetju kmetije izjavile in celo zapisale, da so vse živali enakopravne. Prav kmalu pa se je pojavil aneks k tej izjavi in jo smiselno dopolnil: vse živali so res enakopravne, le da so nekatere bolj enakopravne. C’est la vie.
Glasbo k temu filmu je prispeval Carter Burwell (1955), filmski komponist bratov Coen, njegov glasbeni podpis pa večkrat najdemo tudi pri režiserju Spike Jonzeu in nekaterih drugih bolj ali manj uspešnih projektih – tudi z Billom Condonom je že sodeloval, kar pomeni, da sta vedela, kaj ju čaka. Med opaznejšimi partiturami Cartera Burwella so zagotovo Storyville (Mark Frost, 1992), Nevarna ženska (A Dangerous Woman, Stephen Gyllenhall, 1993), Fargo (Joel in Ethan Coen, 1996), Bogovi in pošasti (Gods and Monsters, Bill Condon, 1998), Biti John Malkovich (Being John Malkovich, Spike Jonze, 1999), Ni prostora za starce (No Country For Old Man, Joel in Ethan Coen, 2007) in Pravi pogum (True Grit, Joel in Ethan Coen, 2010). Sedanji film Peta veja oblasti (The Fifth Estate, Bill Condon, 2013) pa ga postavlja delno v novo luč – predvsem zaradi izbora glasbenega tkiva in izraza. Poglejmo in poslušajmo, kako je s tem.
Partitura ima kar 24 samostojni enot, ki pa so krajše in daljše. Nekatere so resnično samo glasbene misli, utripi, nekakšne reminiscence in poudarki, nekatere pa vredne premisleka in poslušanja. Uvodna tema je vsekakor A History of Media, pri kateri pa bi pričakovali nekaj več inventivnosti in bistveno manj Bondovih dramskih zvokov, sledi ji tema Live, ki pa je žal bolj podobna uvodni glasbeni špici filma Iztrebljevalec (Blade Runner, Ridley Scott, 1982), kjer pa je glasbo naredil Vangelis. Morda ni naključje, da je nekako ‘povzel’ ta glasbeni priokus, saj se ga drži tudi v nadaljevanju: del The Family namreč prav nesramno spominja na Vangelisove glasbene eksperimente iz davnih osemdesetih. Pri The Submission Platform se pojavi dobri stari Burwell in nas prepriča, da je njegova partitura vendar vredna posluha. Sledi del Always (Amon Tobin), bolj ali manj verodostojna pop-elektronika, pod katero se Burwell ne podpisuje, nato pa je njegov The Informer, s katerim pa se ponovno povrnemo v dobre stare Burwell glasbene ideje. Skladbe Face to Face bi ne bilo potrebno narediti, saj je tako enolična in raztegnjena, da bi jo lahko preskočili, pa bi film bil prav tako zanimiv.
The Veil of Secrecy nam sicer daje možnost, da se v filmu identificiramo tako s samo problematiko, kakor tudi s časovno (ne)distanco, saj spregovori skozi sodobni glasbeni jezik, vendar ji primanjkuje tistega dialoga s filmsko sliko, ki naredi filmsko glasbo pravzaprav enakovredno partnerico v tej sedmi umetnosti. Morda res, da je Carter Burwell želel na vse pretege naše uho ujeti v ‘sodobnost’ kraja in časa, vendar bi to lahko naredil tudi kako drugače – elektronika pač ni vedno najboljša izbira, je pa res, da je najbolj razvpita in šablonska. Sledi daljša partitura z naslovom The Next Time, ki prinaša nekaj melodične in strukturne svežine, pa tudi v film nekako ‘sede’, saj se zna postaviti na stran tesnobe resnice, ki je brez milosti in liričnega pogleda na čas in prostor, ki bi lahko bil idealen. Del Never Mess with Sunday (Yppah) je ponovno pop-tobogan brez Burwella, medtem ko The Assassination of Oscar Kingara pripravlja dramske zaplete tako nad, pod in za filmskim platnom – dobra igra vsega. Sledi Collateral Murder, ki se vplete v bolj epski del filma, in se pravzaprav izpoje v Take the Fight to Them; medtem ko Come Alone ponovno premleva stare obrazce, Elephant (Tame Impala) pa se spogleduje z rock sceno devetdesetih in seveda ni delo Cartera Burwella. Sledi The Return to Daniel, ki skupaj s klavirjem zazveni bistveno bolj filmsko in se umešča pravzaprav v pravo zaporedje dogodkov: nekje med resnico o resnicah in interpretacijo političnih akterjev, medijev ter barve denarja, uspeha in kariere.
We Promise to Publish in Full je melodramatska sekvenca, vredna glasbenega premisleka in pozornosti, prav tako Extraction, ki se razvije v bolj ritmične in kanonične sekvence, glasbene zanke ter nemelodične strukture. Come Catch Me (Emika) je ne-Burwellova elektro-popevka povprečnega okusa, The Destruction of the Platform pa skoraj lamentacija slabega orkestratorja in komponista, vsekakor Cartera Burwella, z ne preveč inventivnim pristopom. Del History Will Judge se uvršča v tiste znane hollywoodske ‘junaške’ glasbene pohode, medtem ko prinaša No One Will Be Able to Submit nekaj dobre zvočne ostrine in jasnosti; morda je to bolj opažen glasbeni prispevek Cartera Burwella, če seveda izvzamemo naslovno temo A Fifth Estate – dobro postavljeno melodično in kompozicijsko enoto, ki se zaključi z delom Asylum. To pa je nekoliko retro-filmsko obarvana kompozicija, s katero na koncu koncev Carter Burwell podpiše svoj prispevek.
