Mitja Reichenberg
(Ka)ko se igrá neka ígra
Enderjeva igra (Ender’s Game, režija Gavin Hood, glasba Steve Jablonsky, 2013)
V dolgo pričakovani priredbi klasičnega mladinskega futurističnega romana Orsona Scotta Carda, se sijajen in neverjetno nadarjen dvanajstletnik poda na urjenje, da postane največji vojaški poveljnik na Zemlji – karkoli že to pomeni.
Gavin Hood (roj. 1963) je režiser akcijskih dram, kot so na primer odmevni Tsotsi (2005, glasba Paul Hepker in Mark Kilian), potem Ugrabitev (Rendition, 2007, glasba ponovno Paul Hepker in Mark Kilian) in Možje X na začetku: Wolverine (X-Men Origins: Wolverine, 2009; glasba Harry Gregson-Williams) in se tokrat predstavlja s filmsko adaptacijo klasičnega sci-fi romana Orsona Scotta Carda. Zgodba, ki je v knjižni izdaji prejela več nagrad in ima že skoraj trideset let svoje stalne in nove oboževalce, se začne nekaj desetletij po uničujočem napadu žuželkam podobnih bitij, ko se preživeli Zemljani na ponovni napad leta in leta pripravljajo tako, da vzgajajo novo generacijo genijev v bojevnike. Po napadu skrivnostnih nezemljanov, ki skoraj uničijo človeštvo, se mednarodna koalicija odloči ustanoviti program treninga mladih super vojakov, ki bodo lahko nadaljevali misijo vojnega heroja Mazerja (sir Ben Kingsley). Pod trdo roko polkovnika Graffa (Harrison Ford) v vojnih igrah največ talenta pokaže sramežljivi, toda briljantni mladenič Ender Wiggin (Asa Butterfield), ki kmalu postane Mazerjev varovanec. In upor, bitka, vojna, igra se prične. Po romanu Orsona Scotta Carda in lastnem scenariju je film režiral Gavin Hood, za katerega pa lahko rečemo, da je opravil dobro obrtniško delo, saj mu sama zgodba narekuje tempo in gradnjo filma. Igrajo še nominiranke za Oskarja – Hailee Steinfeld (kot Petra Arkanian), Viola Davis (kot majorka Gwen Anderson) in Abigail Breslin (kot Valentine Wiggin) ter že omenjeni oskarjevec sir Ben Kingsley, glasbo pa je napisal Steve Jablonsky.
Steve Jablonsky (roj. 1970) je pričel svojo glasbeno kariero kot skladatelj pri filmu Meja ob meji (Border to Border, Thomas Whelan, 1998) in tako nase opozoril na festivalu neodvisnega filma v New Yorku, saj je film dobil posebno nagrado žirije za komedijo in glavno žensko vlogo (Colette O’Connell). Njegovo glasbo potem srečamo v grozljivki Teksaški pokol z motorko (The Texas Chainsaw Massacre, Marcus Nispel, 2003), celotna partitura pa je bila nagrajena z nagrado BMI (British Music Institute Film & TV Awards). Sledila je uspešna glasba za film Otok (The Island, Michael Bay, 2005), potem pa Transformerji (Transformers Michael Bay, 2007), zloglasni Petek 13 (Friday the 13th, Marcus Nispel, 2009) in pa Bojna ladja (Battleship, Peter Berg, 2012). Pred kratkim pa smo lahko prisluhnili tudi njegovi popolnoma novi partituri, ki jo je naredil za film Gangsterska enota (Gangster Squad, Ruben Fleischer, 2013). Sedanja Enderjeva igra, to moramo priznati, ne odstopa bistveno od pričakovanih Jablonsky-idej. Morda se nekje še celo ponavlja – sploh, če poznamo malo bolj natančno njegove Transformerje z vsemi nadaljevanji, variacijami in predelavami, eden zadnjih pa je pravkar v postprodukciji in bi naj luč platna zagledal leta 2014. No, pa poslušajmo, kaj ima tokrat za ponuditi v tej igri.
Partitura Steva Jablonskega ima enaindvajset delov, prične pa dokaj prepričljivo – Ender’s War je nekakšna uvodna mešanica tipičnega zvoka, ki smo ga poznali iz nekaterih njegovih partitur nekaj let nazaj. Ritmika, postavljena v godalno sekcijo, spremljana s precej rapsodično tolkalno in trobilno ritmiko, spominja na zgodnjega Hansa Zimmerja, vendar se umakne nekoliko bolj v ‘klasične’ harmonske vode. Gre za predvidljivo vojno sunkovitost, ki jo poznamo recimo iz filma Gladiator (Ridley Scott, 2000), kjer pa je prav Zimmer postavil tedaj nove standarde za bitke na filmskem platnu. Jablonsky v tej maniri nadaljuje v delu Stay Down, vendar se bolj približa filmu in filmski pripovedi, saj z dolgimi toni zarisuje praznost in puščobnost planeta Zemlja in kozmosa: ne more pa mimo standardnih tolkal, postavljenih nekam v daljavo in pričakovanje. Nekoliko bolj razgiban del je Battle School, vendar nam ne ponudi prav velike drugačnosti, sploh zaradi ujetosti v ritmizacijo strogega nabijanja ritmičnih struktur, ki so kakor zaščitni znak tega filma. Lahko bi napisali: škoda. Filmska glasba ni sestavljena samo iz poudarjanja in pulziranja, čeprav razumemo, da je želel Steve Jablonsky glasbeno ‘sodelovati’ pri militarizaciji planeta in igri ponovnega osvajanja. V vojni igri?
Delček Move It Launchies je (niti minuto) dolg poudarek, pospremljen z zborovskim moškim zvokom, že slišano strukturo iz filmov Gospodar prstanov (Howard Shore); sledi pa del The Battle Room, s katero pa komponist nekoliko preseneti. Še vedno smo sicer ujetniki ritmičnih fraz in preigravanja, toda celotna melodičnost je končno postala nekoliko svetlejša, bolj optimistična in manj težka, depresivna in utrujajoča. V nadaljevanju srečamo skladbo Mind Game Part 1 in Mind Game Part 2, ki skupaj predstavljata vrata v bolj sugestivne glasbeno-filmske vode. Res je, da je film sam zasnovan kot sci-fi pripoved, vendar ni nujno vedno uporabljati tako predvidenih glasbenih kadenc, da ‘sedejo’ na slike kozmosa, breztežnosti, praznosti, pozabe … Vse to ima lahko tudi drugi glasbeni odskok, za katerega pa bi se lahko Steve Jablonsky nekoliko bolj potrudil. Salamandar Battle je tipičen copy-paste produkt uvodnih delov partiture, ki jih v filmu srečamo kar nekajkrat. Tako se tudi Dragon Army, sicer filmsko izpostavljen element, sprevrže v to, kar se kasneje v Dragons Win izpoje: dobro utečen Jablonsky. Sledi še del Bonzo, posvečen liku Bonzu Madridu (Moises Arias), kar je bolj ‘osebni’ pristop do filmske glasbe – smiselno zasnovana tema, ki se kot Wagnerjev leitmotiv vpleta v film. Če preskočimo nekaj tipičnih glasbenih enot (na primer Ender Quits, pa Mazer Rockham, Enemy Planet in Command School), potem naletimo na glasbeno-filmski del, ki ima drugačen karakter: Graduation Day. V njem srečamo sicer glasbeno strukturo samega filma, vendar se v dobri minuti razvije v glasbeno idejo, s katero Steve Jablonsky zašije skupaj filmski generacijski skok med nekdanjimi vojaki in novo mladostjo, kakor bi postavil most med nekoč in danes, vendar s skupnim ciljem.
Temu sledi daljša in (končno) premišljena partitura z naslovom Final Test, v kateri pa, ojoj, lahko več kot odlično slišimo tiste znane sci-fi glasbene prijeme mojstra Vangelisa v njegovem zgodovinskem glasbenem prispevku, v naslovni temi za film Iztrebljevalec (Blade Runner, Ridley Scott, 1982). Kot bi šlo za nekakšen poklon samemu žanru (tudi kamere kar temu sledijo), imamo pred seboj nadaljevanje te zgodbe, pa še Harrison Ford pri tem pomaga, saj je bil v Iztrebljevalcu znameniti Rick Deckard (filmska besedna igra za René Descartes?). Pri poslušanju in gledanju tega dela filma, se prestavimo za tri desetletja v preteklost in se mirno lahko vprašamo, ali je filmska glasba tista, ki postavlja pravila igre za določen žanr – tudi, ko gre za vprašanje pravega zgodovinsko-glasbenega spomina.
Ko ta del primerjamo z Enemy Planet, torej prejšnjim partiturnim odlomkom, pa se nam postavi še eno nujno vprašanje: ali je Steve Jablonsky sploh vedel, da je Vangelis že naredil to, kar se v filmu Enderjeva igra dozdeva kot novost? Primerjanje teh dveh enot daje namreč vtis, da je Jablonsky globoko v sebi prepričan, da je njegovo glasba unikatna. Sledi del Game Over, s katerim se dobesedno, filmsko in sicer poslovimo od ideje, da je pred nami kaj mnogo več, kot reciklirana partitura. Tako se tudi The Way We Win Matters samo še enkrat ozre na vse povedano, film pa prepriča v svoji predvidljivi smeri. S tem se tudi igra kot takšna postavi na stran igralca te igre, novega vojaka, poveljnika, voditelja, otroka-mladeniča in heroja. Kakor bi podčrtali že znano, Jablonsky zapiše še Ender’s Premise, nekoliko daljšo elektro-vokalno kompozicijo z ne preveč tendenčnimi elementi, zaključi pa z delom Commander, kakor bi želel dati piko na i. Vendar postane bolj kot ne dvopičje. za katerim pa ne sledi sklepna misel, temveč nekakšen obvoz, obhod, post scriptum brez poante. Tudi moški vokal, kasnejši tutti zbor, gongi, militantni poudarki, vijuganje kratke godalne fraze in počasna glasbena gradnja ne pripomorejo k temu, da bi se ta filmska glasba razvila v kaj več, kot le sistematično so-pripovedovanje vsega videnega in slišanega. Verjamemo, da je mlajši generaciji to morda po eni strani glasbena novost, a vendar moramo biti zvesti zgodovinskemu spominu in temu, da je filmska glasba pač nekaj, kar obstaja že dalj časa, kakor pa iPhone ali iPad, pa je morda prav zaradi tega dobro, da jo poznamo.
