5ka – MISLITI MUSKO (XXVIII)

z Ireno Povše

V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Osemindvajseta, ki se predstavlja v misleči glasbeni mašini, je Irena Povše, bolj znana kot ustanoviteljica ŠKUC-ove glasbene sekcije oziroma koncertne agencije Buba Booking & Promotion in najbolj z(ag)nana promotorka nemainstreamovskih rockovskih muzik pri nas.

 

Irena Povše: samoportret

 

Do prihoda na srednjo šolo v Ljubljani je v domači garaži lovila valove Radia Študent, po polletnem obisku San Francisca in tamkajšnjemu navezovanju stikov z akterji hardcore glasbene scene od leta ’86 je aktivno sodelovala s HC Kolektivom pri organizaciji koncertov, prispevkov v fanzinu Vrnitev odpisanih in fotografiranjem. Od leta ’89 vodi glasbeno sekcijo Buba Booking & Promotion pri Društvu ŠKUC.

Bubo kot koncertno agencijo/dejavnost predstavlja Irena Povše et. al. Ukvarja se z organizacijo koncertnih gostovanj manj znanih, a priznanih in obetavnih tujih ter domačih izvajalcev. Promovira inovativno, progresivno glasbeno produkcijo, ki se na intimen avtorski način loteva razbijanja glasbenih kalupov in se večinoma poraja v podtalnih krogih, stran od utečenih glasbenih tokov, kot so na primer Fugazi, tUnE-yArDs, Animal Collective, NoMeansNo, The Fantômas/Melvins Big Band, Tindersticks, The Mars Volta, Mudhoney, Queens of the Stone Age (koprodukcija z Ropotom), Lajko Felix, Demeter, Litošt, Alterra, Psycho-Path, N’toko, Ksenija Jus, Carnaval, Zmajev rep in mnogi drugi.

 

V glasbenem poslu večje ne pomeni nujno boljše. Pravzaprav mislim, da je manjše boljše. (Chuck Kaye, Dreamworks, SBK Publishing)

Chuck bi bil s takimi izjavami odličen kandidat za sodelovanje z Bubo, čeprav ga morda finančna plat bolj butične produkcije ne bi ravno navdušila, saj prihaja iz dežele velikih biznisov, pa vendar. V današnjem svetu, kjer se vse meri z gledanostjo, kliki, obiskom, publiciteto, manjše, a vendar zelo kakovostne stvaritve glasbenikov praviloma zgrešijo splošni okus množic. Ta je v svetu medijskih korporacij zožen na določen skupni imenovalec, ki precej natančno definira, kaj je sprejemljivo za širše množice in kaj ne. Običajno gre za preverjene, mnogokrat reciklirane glasbene izraze, ki ponujajo visoko kalorično obračanje kapitala v glasbeni industriji.

Recikliranje se v dandanašnji pop industriji uporablja v vseh mogočih glasbenih zvrsteh, ki so se izkazale za donosne, čeprav so v svojem izviru veljale za precej »nekomercialne«. Avtorji so tako za lasten uspeh prisiljeni slediti temu okusu, ali pa se podajo na nepredvidljiv teren, kjer steze njihovih sinaptičnih tokov zadovoljijo izbirčno manjšino, ki se ne napaja na koncertih več tisočglavih množic kot obliki vseobsegajočega potrošništva in družbe spektakla.

Na drugi strani pa lahko na manjših koncertih slišite virtuoze, ki vam servirajo stvari neposredno na krožnik. In ker je glasba hrana za dušo, je potem vsekakor dobro, da jemo to, kar je najboljše in »organsko« pridelano, ter se ne prehranjujemo z velikimi količinami že predelane hrane, katere okus je sintetično izdelan in prehranska vrednost enaka nič, čeprav nas velike korporacije na ogromnih oglasnih panojih prepričujejo o nasprotnem. Raje zavijte na koncert kakšne mam’ce s Krasa, ki vam za kosilo postreže z vsebinami, proti katerim so svetovne verige hrane preprosto proizvodnja smeti z okusom vanilije, izdelane iz odpadka pri produkciji celuloze.

In mogoče je smetenje duše še bolj nevarno kot smetenje lastnega telesa, kakorkoli smešno se to sliši. Chuck torej na glas razmišlja pravilno, dela pa nasprotno, kar je za biznis vsekakor bolje, ni pa nujno, da je bolje za konzumente.

Imajo potrošniki izbiro? Kakšno izbiro? V naši družbi izbiramo samo med tistim, kar nam dajo na izbiro. To izbiro določa pet največjh medijskih korporacij, ki nadzorujejo prodajalne in s tem prodajo zabave, od katere so odvisni potrošniki. (Christopher Knab, FourFront Media and Music)

Gospodu Knabu v razrešitev dileme priporočamo branje knjige slovenske avtorice Renate Salecl z naslovom Izbira. Avtorica ugotavlja, da v bistvu izbiramo med istimi stvarmi oziroma da je možnost izbire le navidezna. Govori celo o tiraniji izbire. Korporacije sicer razglašajo svobodo izbire, ponujajo pa nam eno in isto stvar v različnih embalažah. Prodajajo nam konfekcijske izdelke kot unikatne, večinoma pod sloganom »bodi drugačen« in uporabljaj to in to. Potem pa stopimo na ulico in vidimo množice »bodi drugačen« ljudi, ki uporabljajo to isto »bodi drugačen« znamko.

Potrošnik lahko sicer obiskuje centre masovne potrošnje ali pa se potrudi poiskati bolj intimno izkušnjo in bolj individualne užitke. Christopher očitno govori o prej omenjeni sodobni avtocestni povezavi od produkcije glasbe in zabave do poslušalčevih ušes. Mega korporacije v glasbeni industriji se trudijo monopolizirati in si prisvojiti vse stopnje od začetka do konca »prehrambene« verige. Torej od produkcije zvezd, katere lahko sestavijo iz kopice »bodi drugačen« ljudi, jim sestavijo program, pesmi, naredijo jim pričesko, oblečejo jih v dizajnerske cunjice, do tega, da izdelek prilagodijo množični »prehrani« tudi z zakupi dvoran po svetu, kot prej omenjene fast-food korporacije kupujejo prostore za prodajo njihove hrane.

Vmes pa so seveda mediji, ki vzpodbujajo povpraševanje in nagovarjajo konzumente k nakupu. Monopol nad izvajalci, dvoranami, nadzor nad prodajo vstopnic, diktiranje cen in tako tudi množičnega okusa so običajne discipline visoko oktanskega kapitalizma, ki za svoje preživetje stre kar samega konzumenta in v obliki kostne moke »nahrani« drugega konzumenta. Tak nesrečni kanibalizem se opazi predvsem v reality showih, iz katerih ponavadi vzleti kakšna nova zvezda, ki je samo »obrnjeni« potrošnik na poti v vesolje lastne narcisoidnosti.

Poleg glasbe je namreč tu še precej »dobrin«, ki zanimajo poslušalstvo. Predvsem tistih, ki glasbo bolj gledajo kakor poslušajo. Od prodaje majic in kozmetike do spodnjih hlač s sliko zvezdnika. Tako se lahko pozornost namesto na glasbo povsem preusmeri na fizični izgled, podobo oziroma imidž izvajalca. Tega se zavedajo tako glasbena industrija, izvajalci sami in seveda publika. Pop ikone brez slednjega ni in je ne more biti. Vizualna všečnost množicam je pač nujna in doseči jo je potrebno na vse načine. Ali pa jo negirati z bradavico na Lemmijevem obrazu in portretom Keitha Richardsa v osveščevalni kampanji o nevarnosti uživanja prepovedanih drog.

Lahko si privoščimo Nietzscheja in njegovo izjavo »Only sick music makes money today« in jo malce preobrnemo – »Only sick money makes music today«. Kajti z glasbo se dandanes ukvarjajo vsi po vrsti; tudi tisti, ki bi kapital morali vlagati v mesno industrijo, dokler ta še obstaja.

Torej, potrošnik ima na voljo nešteto kanalov vseh možnih žanrskih poti in razpotij, vprašanje pa je, ali ima čas in voljo te najti in poskusiti. Dejstvo namreč ostaja, da so dobre stvari ušesom bolj skrite kot vsakodnevno bombardiranje čutil z izdelki množičnih medijev in s prodajo raznovrstne glasbene krame.

Naloga vsakega umetnika je postaviti svoja čustva na kocko. Veliko težje pa je o tem razpravljati. (Anna Calvi)

Ko artist izpoje svoja čustva v svoje stvaritve, ga je nerodno spraševati, zakaj to in ono, čeprav bi radi iz prve roke kaj slišali o tem. To, kar je bilo vrženo na kocko, včasih ostane prekrito s tančico, katero lahko odkrije le poglobljen poslušalec. In ko se poglobimo v stvaritev verjetno slišimo še kaj svojega. Slišimo lahko lastno interpretacijo slišanega. In če smo glasbeni kritik, to serviramo naprej ali pa se pustimo odpeljati na vibracijah, ki nam jih artist daje, medtem ko kocka s svojimi in našimi čustvi. Globlje, ko nas odpelje, bolje je opravil lastno nalogo. O tem pa lahko razpravljajo drugi.

Slava je valuta, zato hočem svojo uporabiti čimbolj učinkovito. (Bono)

Bono se je izkazal za odličnega poznavalca valutnih tečajev. Moral bi reči: »Glasba je valuta, zato jo hočem uporabiti čimbolj učinkovito«. In ker je prvo valuto odlično promoviral, je prišel do nove valute. Vse skupaj pa ga je pripeljalo do drugih valut, ki jih raje hrani kar v banki. Slava zvezdnika, ki jo uporablja na področju boja za človekove pravice, je res dobro uporabljena, vendar se zdi, da gre tu bolj za slavo rock zvezde in inovativno samopromocijo, za kar se nedvomno tudi trudi in odlično pristaja njegovemu zvezdniškemu imidžu. Pro–Bonova kolekcija humanitarnih dejavnosti kaže na  to, da bi politiki morali zagrabiti za kitare bolj pogosto in prepevati »we are the people«. Tako bi napravili manj škode kot jo z njihovo običajno dejavnostjo.

Bonu bi svetovali podobno kot mu je svetoval obiskovalec na njegovem koncertu, ko je Bono začel ploskati in zraven modroval: »Vsakič, ko zaploskam, na svetu umre otrok«. In iz publike mu nekdo vrne: »Potem pa, prekleto, nehaj ploskati že enkrat«.

Rock’n’roll je nuklearna eksplozija realnosti v banalnem svetu, kjer nikomur ni dovoljeno biti sijajen. (Kim Fowley)

Sijajnost v rock’n’rollu je prej nuklearna eksplozija fikcije kot pa karkoli drugega. Elvis Presley jo je precej težko prilagajal realnosti, tako kot mnogi drugi glasbeniki s Kurtom Cobainom na čelu. Vsak sicer iz svojega zornega kota, na svoj način in kolikor so jim seveda to dovoljevale okoliščine. Vsekakor pa je ta sijajnost Kurta bolj begala kot Presleya. Presley se je usedel v svoj »brand new cadillac« in zadeva je bila rešena, pri Kurtu pa se je vse skupaj zapletlo. Bolj kot sijajnost v nuklearni eksploziji fikcije ga je pestila banalnost tega sveta, ki se mu je dogajala.

 

 

Share