Lydia Lunch

Pred koncertom Lydie Lunch s projektom Retrovirus v torek, 10. decembra 2013, v Gali hali v Ljubljani na Metelkovi vlečemo iz arhiva tiskane Muske (št. 11) članek iz leta 1997, ko je Lydia Lunch prvič nastopila pri nas.

Lydia Lunch_Darla Teagarden

Po večkratnih obiskih protagonistov “alternativne” scene na relaciji Berlin-London-New York bo na naša tla stopila še Lydia Lunch. Zaradi brezkompromisne drže ni nikoli doživela množičnega odziva, čeprav je v skoraj dvajsetletni karieri sodelovala s praktično “vsemi”.

Pri šestnajstih letih je že vodila skupino Teenage Jesus And The Jerks, eno od vodilnih zasedb no wave scene. Nadaljevala je v različnih skupinah, ki so kot po pravilu razpadle, še preden so dosegle ustvarjalni višek. Njen prvi samostojni album je bil malo presenečenje, Queen Of Siam je jazzovsko obarvan kabaret, v katerem Lydia nastopa kot zapeljivka. Če je takrat kdo pomislil, da se je Lydia pomirila, se je hudičevo zmotil. Njen naslednji podvig, album 13.13, trdno sledi stopinjam newyorške noise šole, ki so jo tedaj, v začetku osemdesetih let, najbolje označevali Swans in Sonic Youth. Prav slednjim je Lydia priskočila na pomoč v pesmi Death Valley 69. Na prvem newyorškem nastopu The Birthday Party je “ulovila” Nicka Cava in mu sledila nazaj v London, kjer sta spisala kup enominutnih dramskih zgodb. Obenem je igrala v pornografskih filmih Richarda Kerna; tu je bil večkratnjen partner Jim Foetus Thirlwell, s katerim sta se zbližala tudi osebno in nekaj let preživela v podstrešnem stanovanju v Brooklynu. Leta skupnega življenja so prinesla tudi glasbene plodove, v prvi vrsti seksualno mantro Stinkfist in, morda presenetljivo, predelavo hard rockovske klasike Don’t Fear The Reaper skupine Blue Oyster Cult. Obenem je s člani The Birthday Party izdala album pomenljivega naslova Honeymoon In Red, kasneje pa je s kitaristom Rowlandom S. Howardom postregla še z nadaljevanjem Shotgun Wedding. Da, vsi njeni projekti so bili kratkega diha, kot da bi se bala, da bo padla v zanke, v katere so se zamotali že mnogi. Tudi njena skupina Harry Crews je trajala le en album, njen za zdaj zadnji “glasbeni” prispevek pa slišimo na albumu Head On berlinskih Die Haut, s katerimi prijateljuje že dolga leta. Poslej deluje neposredno, kar se da. Tako, da se njena beseda kar najbolje sliši in razume.

Podrejanje popularnoglasbeni realnosti se je Lydiji Lunch končno povzpelo čez glavo. Vse njene nadaljnje plošče so zapisane z govorjeno besedo, kjer ostrina jezika šele pride do polne veljave. Njeni samostojni nastopi so izliv gneva nad sprenevedanjem kakršne koli vrste. “Kdo so moji heroji?” se sprašuje. In takoj odgovarja: “Vsi, ki ne kupujejo jebenih laži. Vsi, ki kaj naredijo s svojim glasom. Lahko so kdor koli; morda sosed, ki skrbi za mentalno prizadete ljudi, ali kdo drug, ki ne spremlja le MTV, Top 40 in post-punk-popa. Vsak, ki se poskuša v drugačnosti, je moj junak.”

Njene osti so obrnjene prav v nasprotno stran. V korporacije, ki grozijo, da bodo pometle s posameznikom in zavladale z enoumjem. Lydia je na strani tistih, ki te grožnje čutijo kot nelagodje, ki pa ga ne znajo razložiti in morda krivijo celo sami sebe.

Večkrat ji je ob strani stala Exene Cervenka, nekdanja članica losangeleške punk zasedbe X. Nazadnje na Floridi, kjer sta družno udrihali po marsičem in marsikom. Njun nastop je zabeležen na plošči Rude Hieroglyphics, kjer sta Lydia in Exene dobesedno spodbujali ena drugo k vse hujšim izrekanjem ostrih besed. Nič jima ni dovolj sveto; bentita čez vse krščanske zapovedi, zagovarjata pravico do splava, slavita samozadovoljevanje, se posmehujeta samopoveličani Courtney Love, zlivata srd nad informacijskimi avtocestami, opozarjata na ponavljanje zgodovine s primeri iz nacističnega obdobja…

Pa vendarle v razvoju stvari, ki vodijo v svetovno kataklizmo, Lydia sluti namišljeno rešitev: “Korporativna grabežljivost je najbolj grozljiva stvar v devetdesetih. Na koncu bo ostala le ena velika združba, to bo Veliki Jebeni Brat, ki bo vse nadzoroval in vse pripeljal do dna. Srhljivo. Morali se bomo zagledati vase in najti lastno pot iz tega. In od tod se mora zgoditi neke vrste revolucija naše zavesti. Sem optimist.”

Lydia ne trpi nikakršne prevlade. Prezira celo feministično jadikovanje in se z ostro besedo postavi po robu vsakomur, ki bi le nakazal ceneno provokacijo. Zatorej, moški svet – pozor. Naj bo še ena njena izjava dovolj: “Nisem še srečala moškega, ki ga ne bi mogla ubiti.”

fotoDK_Lydia Lunch

PIŠTOLA JE NABITA

Lydia Lunch: The Gun Is Loaded (odlomek)

Nekaj moram priznati. V nečem se le strinjam z njimi, in to je vzajemno potrjeno uničenje. Zveni tako romantično. Kot sanjsko srečanje s smrtjo. Obenem je bil “najdi in uniči” vedno moj motiv. Sprenevedanje je moč. Vojna je mir. Sem za, da prisilimo še preostali del sveta, da verjame v to. Smo toliko vladarji vesolja kot tisti Rambi na baterije s poželjivo mislijo o osvojitvi celotne galaksije.

In veste kaj? Nekaj je, v kar dokončno verjamem. Svoboda za vsakogar. Rečem si, gremo dalje. Polepšajte mi dan. Odvrzite jebeno bombo. Naredite nam uslugo. Konec bridkosti. Le na kaj še čakajo? Saj je tako že tukaj. Uničenje, propad, izginotje. Naj odnese ves smrdljivi svet v onostranstvo. Pomisli na to; verjetno boš živel prav do konca! In medtem se bomo znebili lastnine, vojn, zločinov, drog, gobavosti, lakote in onesnaženja. Vse v enem mahu. Poceni in na praktično. Namesto, da zapravljamo milijone dolarjev za neumne vojne igrice, pridemo do istega jebenega konca. Popolno uničenje.

prevod: Janez Golič

 

Share