POSLUŠAJMO FILME: Ledeno kraljestvo – snežna kraljica

Mitja Reichenberg

Zmrzljivo, zabavno, lepo in veselo

Ledeno kraljestvo (Frozen, režija Chris Buck in Jennifer Lee, glasba Christophe Beck, 2013)

Brez dvoma – Hans Christian Andersen ni vedel, da bo tovarna sanj, imenovana Walt Disney Animation Studios, kadarkoli s tako vnemo povzela njegovo pravljico z naslovom Snežna kraljica, ki je bila prvič objavljena davnega leta 1845.

Osnovna Andersenova zgodba govori o večni bitki med dobrim in zlim: vrag je naredil zrcalo, ki je kazalo samo grde stvari, in še te je spačilo in povečalo. Nekega dne se je raztreščilo na tisoče koščkov in komur je drobec zašel v srce, je postal hudoben. Na podstrešju dveh hiš v mestu sta živela deček in deklica : Kay in Gerda. Bila sta prijatelja. Poleti sta sedela pred oknoma, kjer so cvetele vrtnice, pozimi sta opazovala snežinke. Nekega poletja pa je priletel en drobec zrcala Kayu v oko in drugi v srce – postal je hudoben. Prišla je zima in Kay se je šel sankat. Odpeljala ga je Snežna kraljica, vendar ga prijateljica Gerda po dolgem iskanju najde in reši.

Gerdine vrline je v Ledenem kraljestvu prevzela Ana. Bolj simbolično vlogo Andersenove snežne kraljice pa je v Ledenem kraljestvu konkretizirala Elza. Ustvarjalci so namreč želeli ujeti poanto izvirne zgodbe in jo prenesti v sodobni duh Disneyjevih risank. Kot pravi režiser Chris Buck: “V animaciji ni lahko prepričljivo prikazati ledu. Z obširno raziskavo in s pomočjo najnovejše tehnologije smo ustvarili izviren videz tega sveta. Nastal je čudovit film, kot ga doslej še ni bilo.” Želeli so ustvariti intimen svet s čarobnim in dinamičnim okoljem. In ker se Andersenova zgodba dogaja v Skandinaviji, so navdih poiskali na Norveškem. Izmišljeno kraljestvo Arendelle je tako kulisa norveških spektakularnih pokrajin – od zasneženih gora do prelepih fjordov. Navdušili so se tudi nad norveško narodno nošo imenovano bunad, s čudovitimi barvnimi vzorci in norveško ljudsko dekorativno umetnostjo. Poleg kulture in tradicije pa so v animirani film vključili še izjemno norveško arhitekturo, kot je na primer stebričasta cerkev, vsekakor pa tudi jezik in glasbeno vzdušje te oddaljene dežele.

In kaj pravi sedanja zgodba? Neustrašna Ana (Anna/Kristen Bell) se skupaj s krepkim gorjanom Krištofom (Kristoff/Jonathan Groff) in njegovim zvestim jelenom Svenom odpravi na epsko potovanje, da bi našla svojo sestro Elzo (Elsa/Idina Menzel). Elza ima prirojeno magično moč, s katero ustvarja sneg in led. V otroštvu Ano Elzine moči navdušujejo in skupaj se igrata na snežnih planjavah, ki jih Elza ustvarja kar znotraj gradu. Vendar Elza svojih moči ne zna obvladovati, kar vodi v tragični dogodek, ko Elza med igro rani Ano. Od takrat naprej Elza živi v strahu, da bo ponovno poškodovala sestro in se izogiba Ani, ki jo ima sicer najraje. Kasneje Ana izzove Elzo in s tem vsem nehote razkrije njeno dolgo varovano skrivnost. Elza zbeži in nenamerno sproži strašno snežno nevihto, ki kraljestvo Arendelle odene v večno zimo. Ana želi najti sestro in popraviti narejeno škodo, zato prosi za pomoč Krištofa, ki se pravzaprav ne želi podati v to pustolovščino. Med prizadevanjem, da bi rešila kraljestvo, Ana in Krištof v ostrih zimskih pogojih srečata še volkove, mistične trole in zabavnega snežaka Olafa (Olaf/Josh Gan), ki ga Elza ustvari na podlagi lepih spominov iz otroštva. Morda je prav on, sicer bitje zime, snega in ledu, najbolj srčen in topel junak med vsemi, ki se morajo sicer toplo obleči, da ne podležejo zimi. Da o njegovi, Olafovi glavi in trupu, ki se nenehno razhajajo, niti ne govorimo. Poslušajmo, kaj prinaša filmska partitura, ki jo podpisuje Christophe Beck, in kaj ima k tej zimski pravljici njegova glasba za dodati.

Christophe Beck (roj. 1972) ni neznano glasbeno-filmsko ime. Pred kratkim smo lahko gledali in poslušali njegov film Drzna igra (Runner Runner, Brad Furman, 2013), med zanimivejše glasbene projekte preteklosti pa sodijo brez dvoma še komedija Ameriška pita 3 (American Wedding, Jesse Dylan, 2003), pa film o znamenitem mačkonu z imenom Garfield (Peter Hewitt, 2004), potem drama Sentinel (The Sentinel, Clark Johnson, 2006) in vsekakor akcijski Upokojeni, oboroženi, nevarni (Red, Robert Schwentke, 2010). Če pa bi želeli izpostaviti recimo kakšno njegovo glasbeno posebnost, potem moramo opozoriti na njegovo glasbo in animacijo Paperman (John Kahrs, 2012), ki v svojih sedmih minutah (!) pokaže na to, kako svet resnično deluje – preko papirja. Animacija je prejela leta 2013 zasluženega oskarja za najboljši animirani film.

Tokrat se Christophe Beck pokaže kot skladatelj filmske glasbe (score) in hkrati tudi kot so-komponist songov, katere sta sicer kreirala Robert Lopez in Kristen Anderson-Lopez, katerih imena poznamo že iz Disneyjeve kreacije Medvedek Pu (Winnie the Pooh, Stephen J. Anderson in Don Hall, 2011). Vsi ljubitelji glasbe iz animiranega filma Ledeno kraljestvo, so lahko 25. novembra 2013 naročili in kupili deluxe edicijo, kombinacijo score-soundtrack dvojnega CD-ja ali digitalno različico MP3 s kar 59 (!) glasbenimi deli. Epohalno delo, takorekoč velika in zahtevna partitura, je bila narejena z vso potrebno skrbnostjo, saj so vključili več kot 80-članski simfonični orkester, originalna norveška glasbila in glasbenike, lektorje za norveški jezik pri zborovskih delih, norveško glasbeno folkloro in melodiko. Toliko za začetek.

Obsežnost glasbe, celotne partiture, je resnično precejšnja: od napevov do čistih glasbeno-filmskih sekvenc, ki polnijo to snežno kraljestvo. Prav je, da se ob nekaterih ustavimo in jih podrobneje poslušamo, saj bomo tako lažje in bolje prisluhnili samemu filmu. Prvi del partiture ima naslov Vuelie in vsebuje dve varianti – Feat Cantus in The Great Thaw. Christophe Beck je izpeljal v prvi vrsti odlično orkestracijo, v tem delu pa je prisoten tudi pevski zbor, ki izvaja v stari norveščini napev, oddaljen zvok ledu in hladu, s katerim polni orkestrsko barvno paleto. Glasba je optimistična, predvsem pa pravljična. Drugi del partiture je Elsa and Anna, nekakšen filmski leitmotiv, ki nas preko igrive igre pihal in godal popelje v zimsko kraljestvo, hkrati pa tudi v igrivo, razigrano mladost. Skladatelj se spogleduje s tipičnimi Disney glasbenimi elementi, ki pričarajo simpatičnost in orisujejo odnose med glavnima junakinjama. Naslednji del je The Trolls, skrivnosten glasbeni stavek, poln drobnih domislic in žvenketa. Prav ta duh se nadaljuje tudi v Coronation Day, ki s svojo ritmično neposrednostjo pravzaprav poganja pripoved naprej. Le kako nebi – dan kronanja je vendar dan veselja in posebnih trenutkov. Sledi nekako pričakovan, tipičen zvok plesnega žanra – Winter’s Walz, ples zime. Hladna, a premišljena orkestracija, nam kar sama oriše ples snežink in hladu, zmrzovanja voda, potokov, rek in ustvarja pravljico beline in mehkobe. Valček je simpatičen most do čaranja, do dela z naslovom Sorcery, z nekoliko magične teme in neverjetnih ritmično-melodičnih obratov. Tako se v samo zgodbo prikradejo tudi temni toni, ki prekrijejo siceršnji optimizem samega začetka. Pripravlja se nevihta.

Glasbeni del Royal Pursuit je zvočni tobogan, resnični Disney v najboljši glasbeni luči, poln trobil in hitrosti, s katero nastaja pred našimi očmi pripoved različnih karakterjev in usod. Kraljevstvo pač ni tako preprosto, očitno. Prisluhniti velja tudi delu Wolves, prav simpatično podobni partituri iz nekdanjih dni, ko je v hiši Walta Disneyja nastajala pripovedka Peter in volk (Peter and the Wolf, Clyde Geronimi, 1946), animirana umetnina na glasbeno predlogo Sergeja Prokofjeva. Prav z enakim zvočnim zaletom in dikcijo se je tudi Christophe Beck podal v to volčjo izkušnjo – res zanimivo. Barvito, vzneseno in upanja polno partituro The North Mountain spremljajo kratke melodične fraze, v katerih Beck izrabi filmski jezik pripovedi preko gest in likovne govorice, kar bi lahko sicer smatrali za tisti znani mickeymousing, torej kompozicijsko tehniko, izhajajoč prav iz studiev Walta Disneyja, ki je bila namenjena glasbenemu oblikovanju gibov, gest in smisla oživljanja lika miške Miki (Mickey Mouse). Prevod te tehnike je mikimiškanje, vendar ni nujno, da se nanaša na kompozicijsko tehniko. K temu daje pomemben pridih Return do Arendelle, nekoč izredno poletno-pomladansko deželo, sedaj ujetnico večne zime in ledu. Kako rešiti deželo, kako jo odmrzniti, kako ji vrniti življenje? Glasba niha med hladnimi in mogočnimi zvoki, med strukturami melodične pripovedi in med hromečimi, trdnimi zvoki trobil, ki postavljajo čas in prostor v negibnost zime. Filmska partitura se zaključuje z delom Epilogue, v katerem se Christophe Beck ponovno ozre po materialu začetka, predvsem melodijah glavnih junakov in junakinj. Pravljičnost se nadaljuje, magičnost je njena vrlina. Premagana sta strah in zlo, ljubezen pa se izkaže kot odlično zdravilo za vse, ki v času dolgega hladu, mraka in teme, pričakujejo odrešujočo svetlobo, bližino in prijateljstvo.

Christophe Beck je naredil sicer po eni strani pričakovano dobro partituro, napolnjeno z Disneyjevskimi prijemi, glasbenimi šablonami in prepoznavnostjo, po drugi strani pa celotni Frozen partituri vdihnil nekaj svoje osebne radosti in srčnosti, s katero vedno očara: iz sekvence v sekvenco, iz težave v težavo, iz rešitve v rešitev. Simpatičnost animiranih karakterjev postane preko njegove glasbe večdimenzionalna, njegovi glasbeni komentarji pa so polni dobrega humorja, prav res primernega za preprečevanje depresije hladu in zmrzali.

In za nekatere se je vredno stopiti, pravi snežni možic Olaf.

Zagotovo ima prav.

Share