Po filharmoničnih hišah po svetu vlada običaj, da matični filharmonični ali simfonični orkester slejkoprej dobi tudi “sorodstvo” v obliki raznih in različnih komornih zasedb. Najpogostejše so npr. godalni kvartet, pihalni trio, trobilni kvintet in seveda godalni orkester. Tudi Slovenska filharmonija pri tem ni izjema, saj v njenem okviru že 20 let nadvse uspešno deluje Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije (KGO SF). Gre za 14-članski godalni orkester s klasično zasedbo, ki igra brez dirigenta. Umetniško vodstvo je v rokah violončelista Klemna Hvale, koncertni mojster pa je Janez Podlesek (sicer tudi koncertni mojster Orkestra SF). Društvu, v okviru katerega deluje že skoraj 15 let, predseduje Boris Šinigoj, upokojeni direktor SF in pobudnik ter en od ustanoviteljev orkestra leta 1993.
foto: Žiga Koritnik
Dvajsetletnico ustanovitve je KGO SF letos v domači hiši obeležil s slavnostnim koncertom, v goste pa so povabili še sorodne Zagrebške soliste, prijateljski godalni orkester zagrebške RTV hiše. Ob poslušljivem in prijetno raznoliko ter obenem premišljeno zastavljenem koncertnem programu, ki je vseboval dela domačih in tujih skladateljev, je večer minil v izobilju izvrstnega komornega muziciranja, zanimivo in poučno pa je bilo tudi branje izčrpnega koncertnega lista, v katerega so zapisali tudi člane orkestra iz ustanovnega leta 1993. Uvodna skladba Bitka (Battalia) češko-avstrijskega skladatelja Heinricha Ignaza Biberja je bila učinkovit, atraktiven uvod v koncertni večer in je postregla z – za 17. stoletje, ko je nastala – nekaterimi nepričakovanimi glasbenimi prijemi, kot so huda disonanca (pijanska pesem razuzdane druščine), topotanje, udarjanje po lesenih trupih godal in Podleskov solo ob tovrstni perkusivni spremljavi. Že uvodoma je bilo takoj jasno tudi, kako prijaznejša je Kozinova dvorana SF do (zvoka) komornih zasedb…
Prvo slovensko skladbo na programu je napisala naša mlada, a že nadvse uspešna in uveljavljena skladateljica Nana Forte, ki smo jo videli tudi med publiko. Fascinantno skladbo, ki je nastala po naročilu KGO SF, je naslovila Mantra in v njej je prepletla godalno undulacijo, prekinjano z intenzivnimi ritmičnimi motivi oz. epizodami. Skladba, ki jo zaznamujeta pretežno minimalistični glasbeni karakter in repetitivnost ostinatnih figur in melodičnih postopov, kljub zmerni tenziji stremi k benevolentni atmosferi in razrešitvi. Kot je o skladbi zapisala skladateljica sama: “Končni izdelek ni mantra v strogi obliki, temveč zgodba, ki jo naslika tok misli med ponavljanjem mantre, boj duha in zavesti, ujete v spone in ponavljajoče se vzorce vsakdanjega življenja na poti k osvobajanju in višjemu, bolj poglobljenemu zavedanju sebe in vsega, kar nas obdaja.” Tako Fortejeva kot avditorij sta bila nad izvedbo skladbe upravičeno navdušena.
Vihravi, temperamentni karakter argentinsko obarvane Poslednje runde sodobnega skladatelja Osvalda Noéja Golijova je pričaral strast in predanost bandoneón(ist)a, po dramatičnem dviganju skozi notno črtovje je orkester v višjih registrih in ob skladateljevi kompozicijski spretnosti nekajkrat barvno dejansko zazvenel kot bandoneón. Po odlični izvedbi ritmično zahtevne pasaže in dolgem glissandu se je začetno vzdušje umirilo s solom Podleska, se razžarilo v nekakšen godalni koral žalostinke in sčasoma ugasnilo, kot počasi dogori plamen sveče – ali morda življenja.
V drugem delu koncerta je oder napolnila bistveno večja zasedba, saj se je jubilantu pridružilo še 12 članov Zagrebških solistov. Tippettov Koncert za dva godalna orkestra je zaznamoval prijeten, poln zvok združenih glasbenikov, v dosledni skupni igri pa se je prepletal nekoliko različen zven obeh orkestrov. Vpliv Beethovna, ki ga je Tippett visoko cenil, se je udejanil v kombinaciji s skoraj jazzovskim sinkopiranjem. V drugem stavku, kjer je solo pripadel Sretenu Krstiću, koncertnemu mojstru zagrebškega orkestra, smo slišali lirično soigro obeh orkestrov s premišljenim skupnim muziciranjem in lep solo zagrebškega violončelista. Razposajen in razgibano valujoč zadnji stavek je učinkovito zaključil priljubljeno godalno skladbo znanega angleškega skladatelja.
Za zaključek pa smo slišali še nemara najbolj priljubljeno in izvajano slovensko skladbo za godalni orkester, Krekovo Sonatino za godala, ki pa jo je skladatelj pred 57 leti dejansko napisal po naročilu Zagrebških solistov (le-ti so letos praznovali že 60. obletnico delovanja). Krek bi bil gotovo vesel tokratne zanosne in spirituozne izvedbe skladbe, počasni stavek pa sem bolj kot “lepo in lirično” (koncertni list) slišal misteriozno in eterično, a vsekakor odlično.
Jasno je torej, da je “slavljenec” svoj 20. rojstni dan proslavil v velikem slogu in s koncertom na odličnem nivoju, ki je bil prava poslastica predvsem za ljubitelje komorne oz. godalne glasbe. (Vsekakor bi bila upravičena izdaja “živega” posnetka tega jubilejnega koncerta na CD plošči.) Naj bo tudi novih 20 let tako uspešnih.
