v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution
Mitja Reichenberg
Hobit v drugo
Hobit: Smaugova pušča (The Hobbit: The Desolation of Smaug, režija Peter Jackson, glasba Howard Shore, 2013)
Spuščamo se v drugi del tridelnega filma o junaštvih, saj nadaljujemo popotovanje druščine škratov in hobita Bilba Bisagina (Martin Freeman), ki se morajo na poti proti Samotni gori prebiti preko mnogih ovir. Številne drzne avanture in divji spopadi jih vodijo vedno bliže k največjemu preizkusu njihovih spretnosti in poguma – soočenju z neusmiljenim zmajem Smaugom, medtem pa vešč Gandalf (Ian McKellen) raziskuje skrivnost nepričakovanega vstajenja temačnih sil iz preteklosti, ki želijo znova preplaviti svet in si ga pokoriti. Film Hobit: Smaugova pušča vsekakor nadaljuje pustolovščino glavnega junaka Bilba, ki skuša skupaj z Gandalfom in trinajstimi škrati pod vodstvom Torina Hrastoščita (Richard Armitage) spet pridobiti Samotno goro in izgubljeno kraljestvo škratov, imenovano Erbor. Na poti proti vzhodu naletijo na kožo menjajočega Beorna (Mikael Persbrandt) in na roj velikanskih pajkov, zajamejo jih gozdni vilinci, nadaljujejo proti Jezernemu mestu in naposled dosežejo Samotno goro, kjer jih čaka – Smaug. Mnogo likov je že znanih iz filmske trilogije Gospodar prstanov (Legolas/Orlando Bloom, Galadriel/Cate Blanchett, Saruman/Christopher Lee …), prav tako pa tudi režiser Peter Jackson in brez dvoma filmski komponist: Howard Shore.
Zadnjih nekaj let je filmsko-glasbeni svet zaznamovala gigantska partitura, ki jo je ustvaril komponist Howard Shore (1946-). S svojo glasbo je oplemenitil že marsikateri velik film (Ko jagenjčki umolknejo /The Silence of the Lambs, Jonathan Demm, 1991/; Sedem /Se7en, 1995 in pa Soba za paniko /Panic Room, 2002/ – oboje David Fincher, če omenimo le nekaj zadnjih), sicer pa njegov opus že do sedaj obsega preko 40 filmov. Zalogaj, ki mu ga je pred leti zaupal režiser trilogije Gospodar prstanov Peter Jackson, je v končnem pregledu velikanski: Shore je napisal do sedaj več kot 14 ur čiste filmske glasbe, ki se plete skozi vse tri dele (Gospodar prstanov: Bratovščina prstana /The Lord of the Rings: The Fellowship of the Ring, 2001/; Gospodar prstanov: Stolpa /The Lord of the Rings: Two Towers, 2002/ in Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev / The Lord of the Rings: The Return of the King, 2003/), sedaj pa še Hobit: nepričakovano potovanje (The Hobbit: An Unexpected Journey, 2012) ter Hobit: Smaugova pušča (The Hobbit: The Desolation of Smaug). Naredil je tudi nekakšen ‘povzetek’ partiture v obliki veličastne, skoraj tri ure dolge simfonične pesnitve, ki jo izvaja z velikim simfoničnim orkestrom, 80 članskim zborom in zanimivi imeni iz sveta zabavne in klasične glasbe. Vsekakor se z velikim zanimanjem pričakuje tudi naslednji, zadnji del Hobita z naslovom Hobit: Tja in nazaj (The Hobbit: There and Back Again, 2014), ki pa je še v postprodukciji.
Filmska glasba ne pozna privilegija časa, pravi David Sonnenshein v svoji knjigi Sound design (2001), saj se razlikuje od njene koncertne tekmice predvsem v tem, da mora nastopiti neposredno, torej direktno in jasno, brez ovinkarjenja in pleteničenja, kot to lahko sicer počnejo nezanimivi komponisti odrsko razvlečenih in sebi namenjenih dolgoveznosti – zato pa je koncertna publika upravičeno mnogokrat prestrašena, ko opazi v programih napoved dela tega ali onega ‘sodobnega’ skladatelja, katerega glasbeno noviteto bodo izvajali. Toda filmska glasba je nosilka zvočnih struktur, ki se spajajo s filmom, kot bi hkrati izgovarjali, risali, pisali in brali isto besedo, isto misel, isto podobo. V njeni hkratnosti je njena moč kompozicije, poudarja Tomlinson Holman v svojem delu Sound for Film and Television (1997).
Zagotovo ne moremo mimo dejstva, da je tudi komponist Howard Shore nekakšen del magične igre zla. Glasba mu je vedno element, ki gradi na izkušnji slike, kot to trdi David Beel v svojem delu Getting the Best Score for Your Film (2000). Izhajajoč iz dejstva, da pri filmu vendar hodita slika in ton (zvok, glasba) z roko v roki po isti poti, po enaki fabuli, moramo vedeti, da je pri večini režiserjev slika vodilna nit same likovne pripovedi. Toda filmska glasba ima to moč in tudi nalogo, da ob sami sliki ali pa celo mimo nje, spregovori s svojimi elementi. A tukaj moramo posebej naglasiti še to, da v samem bistvu glasba ne govori ničesar, govori lahko le človek, komponist, pa še to je vprašanje natančnejše debate. Prav. Moč govora zagotovo ni samo v zlaganju besed, temveč v sosledju pojmovnih elementov, ki dajo na koncu obliko zaključene misli. To pa vsekakor ni zmeraj govor. Slika je v tej poziciji nekakšna alma mater, ki lahko pelje gledalca/gledalko po skrivnih labirintih podob, a zvok/glasba ima možnost temu pritrjevati, kontrapunktirati ali pa to celo spodbijati. Dobra filmska glasba, vsekakor. To pa pomeni tudi to, da je zgrajena na zelo trdnih temeljih, ki zajemajo tako precizno kompozicijsko gradnjo kot tudi logično in iz filma samega izpeljano materialno osnovo – slednje pa je že srednjeveški koncept, ki nam pripoveduje o tem, kako podobe oblikujejo sporočila in kako ljudje ta sporočila (re)interpretiramo. Toda ne smemo biti neučakani. Glasba je umetnost, ki vlada času, vlada Kronosu in zato si je potrebno zanjo enostavno vzeti čas. Kako pa k temu Shore doda svojo glasbo? Iz nje ustvari neko nemoč opazovalca, kar pa pomeni izziv in nalogo za filmsko glasbo, ki podre gluhoto filmske slike in stopi iz ozadja v temen prostor kino dvorane. Ne moremo pač mimo razmišljanja, da je že sam prostor kina, njegova tema, odlično mesto za vse fantazme, pa tudi za ustvarjanje in sproščanje le-teh.
Leta 1921 je znameniti francoski komponist Darius Milhaud (1892-1974) napisal delo z naslovom The Creation of the World (Stvaritev sveta), kjer se ni bal uporabljati posebnih zvočnih učinkov zato, da je slikovito opremil pomen orkestralnih zvočnih barv. V času, ko je bil član skupine Les Six, je nastal še eksperimentalni balet The Ox on the Roof po scenariju Jeana Cocteaua, nekaj let za tem pa opera Christophe Columb (1930), kjer je Milhaud uporabil filmske zvočne učinke, grški zbor in grški melos. Pripomnimo: prav v tem času je nastajal zvočni, ozvočeni film – v Franciji. Fascinacija z gibljivimi slikami, katere je možno z glasbo natančno podčrtati, jim vdihniti drugačno življenje in misel, je bila novost, ki je francoski novi val skladateljev v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja izredno vznemirjala.
Komponist Howard Shore vsekakor pozna tudi velika dela Richarda Wagnerja: pozna njegove zgodbe, njegove opere, njegove glasbene drame, njegove librete – in njegovo mitologijo. Še prav posebno dobro pa (očitno) pozna Wagnerjevo trilogijo s predvečerom, ki ima naslov Der Ring des Nibelungen (Nibelunški prstan). Skoraj sto let po prvi uprizoritvi prvega dela (Rensko zlato) je namreč izšla prva knjiga, ki jo je napisal Tolkien. Skoraj petdeset let po izidu knjige so jo preprodajalci sanj spremenili v film. In če natančno beremo, kako je zgrajeno Wagnerjevo delo Nibelunški prstan, ga izpišemo na prosojni papir in položimo preko Gospodarja prstanov, se nastavki, izpeljave in zgodba osupljivo ujemajo. Toda mi sedaj potujemo po partituri Hobita in njegovih dogodivščin, prstan smo že pustili za seboj – čeprav, če smo zgodovinsko natančni, je delo Hobit nekakšen ‘predvečer’ k celotni zgodbi o prstanu, kar pa pomeni, da poslušamo in gledamo pred-zgodbo, pred-filme in torej tudi poslušamo pred-filmsko glasbo z naslovom Hobit.
Otvoritvena tema partiture je The Quest for Erebor, kjer zazveni tudi znana tema Šajerske, katero smo že poznali iz njegove trilogije o prstanu. Jasno – saj gre za leitmotiv, s katerim se Howard Shore podpisuje. Nadaljuje z glasbo Wilderland in vsekakor v znani maniri postavi tako orkester kot melodične elemente v temno stran tolkalne sekcije. Zgodba, ki pelje škrate in Bilbota v smeri Samotne gore, je vse prej kot preprosta. Zelo dobra je partitura The House of Beorn, obstajata celo dve verziji – za tiste prave ljubitelje v extended varianti. Odmaknjeni godalni vzdihi, globoki toni in neprikrito zlo velikega Beorna je zajeto v glasbeno temo, vedno spreminjajočo se in plazečo skozi dolge orkestrske fraze. Tudi Mirkwood (Mrkolesje) ima svojo extended različico, zato pa ji je vredno prisluhniti v celoti. Prav zares zanimivi so glasbeni obrati, ki jih Howard Shore ponudi preko in skozi filmsko sliko – gozd postane po eni strani strašljiv in mističen, po drugi strani pa poln zlobe – ko pa stopijo vanj vilini, pa se razsvetli in glavna tema zamenja tonaliteto. Vendar ostaja še vedno zastrta in v kopreni magije. Tudi Flies and Spiders se odlično poda prav k temu vzdušju, še posebej naostrena je tema pajkov, ki na trenutke spominja na temo prstana, morda zaradi zastrtega vokala, ki se od nekod pojavi kot neznani inštrument, klic preteklosti in morda znak rešitve. Tudi Barrels Out of Bond je izrazito enigmatičen glasbeni medklic, kratka zvočna epizoda, polna ostrine, drznosti in avanture. Vse to pa se prelije v The Forest River, hitro in vrtinčasto glasbeno pripoved sunkovitih glasbenih elementov, s katerimi se škrati pod Bilbovim vodstvom podajo v sodih na vodno dogodivščino. Ob tem ne smemo pozabiti na hudobneže, ki jih je kot listja in trave, vendar so v tej surovi igri preživetja še vilini in vrli Legolas, ki jim pomaga preživeti. Ponovni leitmotiv, namenjen novemu liku, se imenuje Bard, a Man of Lake-town in ga odlično karakterizira. Glasbeni motiv se skoraj izmika določeni harmonski osnovi, lebdi v različnih orkestracijah, kakor bi se zrcalil na umazani vodni gladini – in ni popolnoma jasno, kaj vse se nahaja daleč pod njo. In: ali je Bard good guy? Tukaj je še The Nature of Evil, velika epopeja Zla, s katerim je film vedno prežet. Gosta trobila in izrazita ritmika nas popeljeta v samo jedro problema – k Samotni gori, naravnost v objem strašnega zmaja Smauga.
Celotna partitura tega filmskega dela ima kar 28 glasbenih delov in predstavlja ponovno velik glasbeni zalogaj, s katerim se Howard Shore zapisuje med filmske skladatelje sedanjega časa. Njegov Girion, Lord of Dale se spopada z elementi teme in teže odločitev in nekako kar sam izstopa od Thrice Welcome, ki želi s čembalom in kratko, prekinjajočo se melodično strukturo le prikazati morebitno luč na koncu tunela. V to se poda tudi skladba Durin’s Folk, v kateri Shore najavlja novo glasbeno temo, s katero kar nekajkrat postreže preko celotnega filma. In končno – In the Shadow of the Mountain, drzno napisano wagnerjansko zanosno kompozicijo, sestavljeno iz različnih enot, ki pa se skupaj s filmsko sliko spojijo v dolgo pričakovano srečanje z goro in njeno skrivnostjo. Notranjost, polna zakladov je tista, ki narekuje tudi nekaj šegavosti, s katero se Shore poigrava prav na način iskrivega upanja. Hobit Bilbo je preko glasbenih elementov še vedno lik, ki vnaša (tako slikovno, kakor tudi glasbeno) nekaj humornosti in prisrčnosti, medtem ko se humor nekaterih škratov prav preko glasbe spremeni bolj ali manj v grotesko in razkrivanje temne zgodovine teh sicer surovih, a vendar posebnih bitij. On the Doorstep se razveže v svetlejšo glasbeno paleto, v katero na skladatelj povabi in nam tako razkriva korak za korakom notranjost Gore. Del The Courage of Hobbits je ponovno takšen, kot bi ga od ljudi Šajerskega pričakovali, vendar ga zapolnijo in prepletejo harmonije skrbi, stisnjeni akordi in premišljena, večplastna orkestracija. Tej glasbeni ideji sledi A Liar and a Thief, zmajeva tema in označitev Bilba, ki želi priti do svetlečega kamna. Velika tema je tudi Smaug, ostra in polna sovraštva. Njena več kot šestminutna (extended) različica je prava paša za uho, saj predstavlja centralno kompozicijo filmskega zapleta. Tudi zmajev odgovor na to, kaj so njegove luske, napiše Howard Shore glasbo – ta ima naslov My Armor Is Iron in se smiselno spoji s celotno glasbeno vsebino prejšnjega dela. Celotna velika nova partitura se zaključuje s skladbo Beyond the Forest, sklepno mislijo misije, ki pa pušča odprta vrata mnogim vprašanjem. Združevanje glasbenih misli filma v nekajminutni potpourri je smiselna apoteoza filma, v katerem se išče izhod iz teme Zla. Vsekakor velja omeniti še skladbo-pesem, ki jo izvaja in katere avtor je Ed Sheeran – I see Fire. Res dobra akustična balada, zvočno in besedilno vpeta v film.
Oh, misty eye of the mountain below
Keep careful watch of my brothers’ souls
And should the sky be filled with fire and smoke
Keep watching over Durin’s son
If this is to end in fire
Then we shall all burn together
Watch the flames climb high into the night
Calling out father, stand by and we will
Watch the flames burn auburn on the mountain side
And if we should die tonight
Then we should all die together
Raise a glass of wine for the last time
Calling out father, prepare as we will
Watch the flames burn auburn on the mountain side
Desolation comes upon the sky
