POSLUŠAJMO FILME: Vse je izgubljeno – včasih

Mitja Reichenberg

Na koncu je vedno – amen

Vse je izgubljeno (All Is Lost, režija J. C. Chandor, glasba Alex Ebert, 2013)

Pred našimi očmi in ušesi se ponovno razvije drama za enega. V njej je edini neimenovani lik možak (Robert Redford), ki se spopade z naravo. Bolj natančno: z morjem. Če bi razmišljali nekoliko širše, gre za aluzije na kar precej tem, med drugimi tudi na novelo Starec in morje (Ernest Hemingway), pa morda še na istoimenski film (Starec in morje / The Old Man and the Sea, John Sturges, 1958; v znameniti glavni vlogi Spencer Tracy, glasbo pa je podpisal Dimitri Tiomkin), od novejših pa moramo zagotovo omeniti še film Brodolom (Cast Away, Robert Zemeckis, 2000; v glavni vlogi Tom Hanks, filmsko partituro pa je naredil Alan Silvestri).

Kakorkoli obrnemo, režiser J. C. Chandor, nominiranec za oskarja za najboljši scenarij (Margin Call, 2011), je položil na filmsko platno zanimivo osebno izpoved in filmsko pripoved miniaturne zasedbe. Film deluje kot močna osebna zgodba človeka, ujetega med možnostmi in nemožnostmi preživetja, obdanega z vsemi silami morja, daleč nekje od nam tako domače civilizacije. Tako torej ta neimenovani moški, ki sam pluje po Indijskem oceanu, nekega jutra odkrije, da je njegova jahta trčila v ladijski kontejner, ki ga nosi morje. Jahto sedaj zaliva voda. Navigacijska oprema in radio sta pokvarjena, kaj kmalu pa zaide še v silovito neurje. Ker si pri plovbi lahko pomaga samo s sekstantom in pomorskimi zemljevidi, je odvisen od morskih tokov, ki bi ga z malo sreče lahko ponesli v koridor, kjer bi ga lažje našli – toda v pripekajočem soncu in sredi morskih psov se mora ob hitro izginjajoči hrani kmalu soočiti z dejstvom, da zre smrti v oči. Prav odmik od vsega, kar smo (morda) nekoč znali in verjetno vedeli o naravi, nas dela sedaj tako strašno nebogljene, šibke, ranljive, prestrašene in izgubljene, saj imamo občutek, da bi brez računalnikov, GPS signalov, mobilnih telefonov in emaila izumrli. Chandor postavi prav vse to na preizkušnjo, na ponovni premislek in razmislek. Je ostalo v nas še kaj te naravne moči, animalične sile po preživetju? Ali pa smo resnično postali ujetniki strojev, odvisniki od strojne opreme, izgubljeni posamezniki nekje daleč v lastnih iluzijah – z občutki virtualne varnosti in namišljene sreče? Prisluhnimo, kaj je imel v mislih ustvarjalec filmske partiture Alex Ebert.

Alex(ander) Ebert je glasbenik, kateremu je film Vse je izgubljeno pravzaprav šele druga filmska partitura. Prva je bila za dokumentarni film My Big Break (Tony Zierra, 2009), ki se ukvarja z ozadji zgodb velikih hollywood-celebrity elit, družb in zabav. Ne moremo mimo dejstva, da vseh enajst delov deluje skupaj s filmom več kot odlično, lahko pa se vprašamo, če bi ta glasba izven teme kinodvorane in magičnosti filmskih podob dejansko preživela. Gre za izredno domišljeno glasbo, ki pa je resnično prilepljena na slikovni material in skupaj z njim predstavlja brez dvoma nedeljivo celoto. Ko jo poslušamo ločeno, odlepljeno od platna, se izgubi vsa njena magija in postane valujoča, dolgopotezna zloženka skoraj vedno enakih občutij in nians. Ne moremo spregledati tudi tega, da je na trenutke sila podobna liričnim odtenkom, ki smo jih vedno zasledili v skladbah Ennia Morriconea ali pa Hansa Zimmerja, prav tako pa se spogleduje (ko uporabi aluzijo na pesmi kitov, ki jih naše uho tako ali tako ne sliši) z new age relaksacijskimi glasbenimi elementi, ki vplivajo na poslušalca bolj kot ne hipnotično, če že ne uspavalno. No, nekaj poudarkov naravnih katastrof imamo vsekakor tudi v partituri, toda to vendar vidimo prav tako v sliki in ni vrag, da bi ne razumeli poante. Poslušajmo, kako je s tem.

Prvi del partiture ima naslov Excelsior in je resnično nekakšen morski uvod v (ne)predvideno dogodivščino, ki se ima pred našimi očmi in ušesi zgoditi. Glavna tema, imenovana All Is Lost, je sestavljena iz hitrih kitarskih potegov, ki nas spomnijo, da smo vendar na morski gladini in ne v kinodvorani, da je okoli nas ena sama ravnina in puščava nepitne vode, velikansko in silovito morje, s katerim se je že Odisej težko dogovarjal. Kar hitro nas preko različnih stranpoti Alex Ebert pripelje do dela, imenovanega Virginia’s Dream, kjer se srečamo tudi z neposrednim (njegovim) vokalom. Vse skladbe delujejo skoraj kot one-man-band, z nekaj malega prispevka drugih glasbenikov (flavta – Katisse Buckingham, kontrabas – Seth Ford-Young, violina – Odessa Rose, violončelo – Laura Mihalka, kitara – Mark Noseworthy in morda še najbolj atraktivni klavir – Mitchell Yoshida), kar sicer daje partituri enovitost v skladateljskem in izvajalskem pomenu, a tudi nekakšno skromnost glasbenega zvočnega materiala. V celotni dolžini, ki znaša 45 minut, je najdaljša kompozicija The Infinite Bleed, ki se več kakor osem minut vali preko različnih zvokov, odmevov, dolgih zategnjenih tonov onostranstva, globin in vročičnih blodenj. Kot že rečeno – odlično deluje skupaj s filmom, samostojno pa je zagotovo namenjena bolj meditaciji, kakor pa glasbenemu užitku.

Nekakšna ‘njegova’ tema, torej tema glavnega neimenovanega junaka, ima naslov The Invisible Man, njen osnovni glasbeni element pa je dolg, zategnjen zvok, ki se počasi spreminja in izginja, kakor lahko izgine izpred naših oči silhueta podobe v megli, v daljavi ali v spominu. Morda je ta del še najbolj enigmatičen, prav zaradi tega pa toliko bolj filmsko verodostojen, saj se ukvarja z notranjo podobo moža, ki ne le da je izgubljen za ves ostali svet, temveč postaja tudi vedno bolj izgubljen v svojem notranjem svetu – in tako izgubljeno izginjajoč tudi sam zase. Alex Ebert nadaljuje s skladbo Pulse od the Weight in se s to kratko, manj kot dve minuti trajajočo glasbeno mislijo, poda na naslednjo skladbo: Dance of Lillies. Z žvižganjem opremljeno kompozicijo lahko prepoznamo kot zanimiv glasbeno-filmski element, ki opozarja sam nase. Filmska zgodba preživetja postaja nekakšen žvižgajoč Most na reki Kwai (vsekakor hočemo spomniti na najbolj prepoznavno glasbeno domislico filma The Bridge on the River Kwai, David Lean, 1957; znamenito glasbo je naredil Malcom Arnold), kar pa lahko ima poanto prav v tem, da osamljen človek resnično lahko žvižga – samemu sebi in svoji usodi.

Tudi del The Instincts of Boredom ne prinaša prav veliko svežine in posebnosti, razen morda v nekoliko bolj razgibani ritmiki in orkestraciji, medtem ko se Somewhere in the Midnight of Summer spogleduje skoraj s popevkarskim žanrom in se lahko resnično vprašamo, kaj dela v tej partituri. Pred veličastnim finalom imamo še skladbo Excelsior and the All Day Man, kitarsko obarvano balado, s katero nas Alex Ebert pripravlja na neizbežen, sedaj že skoraj pričakovan konec: na zaključek filma in same zgodbe. Za zaključne napise (end credits) pa nam skladatelj in izvajalec postreže z najbolj premišljeno kompozicijo, na kateri celoten film gradi svojo prepoznavnost. Gre za pesem Amen, ki jo Alex Ebert prepeva. Seveda je nominirana za oskarja za najboljši filmski song, če pa bo Ebert kipec dobil, pa bomo vedeli prav kmalu. Skladba je apoteoza vsega, kar smo v tem filmu videli in slišali. Resnično se jih splača prisluhniti – in to večkrat.

In kaj pravi pesem?

Old Man hypnotized
Spiders with ancient eyes
Black dogs who come in herds
Old Man, the word
Old Man, the word

Raised on golden days
God love the USA
Fed on the purple haze
Young men today
He heard them say
Amen, Amen, Amen

I’ll never say goodbye
I’ll never tell you lies
I’m never gonna die
Amen, Amen, Amen

Became the power man
Raised on the ocean
His hands, wrinkled brown
Melt with the sound, melt with the sound
Heroes in silver scenes
Real men never scream
Old man I heard you dream
Old man, the sound
Amen, Amen, Amen

Young man’s memories
Stay with the summer leaves
Old man, we can not see
Old men decay
Slip slow away
Old man, we’ll hold your face
The suns danced for your song
Old man looked around
Heard but the sound
Amen, Amen, Amen

I’ll never say goodbye
I’ll never tell you lies
I’m never gonna die
Amen, Amen, Amen

Share