Baraka (mani)fest

»Novosti v glasbi se je treba varovati, sicer je ogrožen celotni red v državi. Nikjer ne spreminjajo zakonov v glasbi, ne da bi hkrati omajali tudi najpomembnejše politične zakone.« (Platon, Država)

»Ves vpliv, ki ga imata ta del dežele in ta glasbena scena – če s tem ne bosta naredila nič, bo to tragedija. Če s tem ne bo naredila nič, če, denimo, ne bo dosegla nekakšne spremembe, če se ne bo nič spremenilo, ta skupina ljudi, ki tako čuti, ki čuti vse, kar čutijo ponižani, ki smo jih vsi srečevali in z njimi živeli – če naposled pride v prve vrste, a iz tega ne bo nič, bo to tragedija.« (Eddie Vedder, Pearl Jam)

»Ko so bile kamere vsega sveta obrnjene proti Seattlu, je bilo vse, kar smo dobili, nekaj uporniških ‘Jebi se!’, nekaj prevelikih odmerkov mamil in samomor Kurta Cobaina.« (Naomi Klein, No Logo)

Moj prijatelj Kača ima na Zaplani leseno vikendico, v katero nas druge, ki tega nimamo, zelo rad povabi. Zaplana je postala znana, ker je tam svoj konec preživljal dr. Janez, ki je po svojem zanimivem in pisanem življenju, ki je med drugim zahtevalo tudi sprejemanje izjemno težkih odločitev, kot je na primer sprejem Slovenije v zvezo Nato, postal tudi svojevrsten novodobni guru. Kot tak se je dosti posvečal samemu sebi in je to z upanjem pričakoval tudi od drugih. Medtem pa nedaleč stran od njegovega doma slika ne bi mogla biti bolj v kontrastu. Mi smo tam prevračali kozolce, kadili marihuano, poslušali agresivno in bizarno glasbo, brali Dylana Doga, pili vino in v tarčo metali sekiro. Delali smo vse, da bi pozabili nase. Me je torej tak odnos potem prignal do depresije, obče tesnobe in paničnih napadov? Zadnjič sem opazil oglas za neke vrste joga-karate-meditacija-šport, kjer so bili na nekaj slikah prikazani razni odpuljeni gibi, ki se pri prakticiranju tega športa uporabljajo. Pod vsem skupaj pa je pisalo, da je zadeva patentirana. Ljudje, ki so umirjeni in zadovoljni zapuščali dvorano, v katero me je ta oglas vabil, niso mogli vedeti, kako zagrenjenega sem se ob tem prizoru počutil. Roko dam v ogenj, da nihče od njih pojma nima, da je njihov New Age patentiran, kaj šele, da bi razumeli, kakšne razsežnosti ima to dejstvo. Ravno tako sem prepričan, da vsi ti ljudje trdno verjamejo, da bi bil svet popoln, če bi se le tako kot oni vsi naučili pravilno dihati. Po čem pa stremim jaz, da bi se za silo izvlekel iz depresije, da bi našel moč za boj in spremembo? S prijatelji bi rad prevračal kozolce, kadil marihuano, poslušal agresivno in bizarno glasbo, bral Dylana Doga, pil vino in v tarčo metal sekiro. In se držal čim dlje od ‘novodobnežev’. New Age deprimira. New Age je patološki in preračunljiv. Zveza Nato pa sploh.

Zadnji vikend v juniju smo Barakarji (tisti, ki vadimo v Baraki v Zalogu) v zavetju gozda, malo naprej od Zaloga, priredili peti BarakaFest. Na BarakaFestu je velika večina ljudi pila alkohol in kadila marihuano, poleg tega pa je nastopalo še dvanajst bendov, ki so se z veseljem odzvali na povabilo na prireditev, ki se pretenciozno oglaša pod skupnim imenovalcem ‘alternativa’. Alternativni festival BarakaFest. Tukaj ne bom besedičil o samem dogodku in nastopajočih, ker vas, glede na to, da vas tam ni bilo, to najbrž ne zanima, če pa ste bili, pa itak veste, kako vse skupaj izgleda; ne, govoril bom samo o označevalcu ‘alternativa’, kako si jaz alternativo predstavljam in kakšna bi ta po mojem morala biti. Naj začnem s pljunkom na Sazas. Na ta pljunek bom celo življenje ponosen, ne toliko zaradi morebitnega pozitivnega efekta, ki ga je imel za celotno družbo, temveč veliko bolj zaradi osvobajajočega efekta, ki ga je imel zame osebno. Če je bil ta pljunek še tako nespameten, neučinkovit in nesmiseln, ima ta nesmiselnost zame posebno etično razsežnost, ki se jo najbolje opiše z besedo ponos. Malo slabše z besedo svoboda. Naj povem drugače, četudi bi mi ta pljunek uničil življenje ali me spravil v totalen obup glede družbe, če bi mi odvzel ugled in čast, bi to bil moj pljunek. To je morda moje najbolj svobodno etično dejanje v življenju, vse drugo bi umestil v kontekst mehanike, igre sil, veriženja vzroka in posledice, preračunljivosti. Če se še tako bizarno sliši, mi je pri vsem skupaj skoraj vseeno za Sazas, krivice in korupcijo in morebitno robinhoodovsko dimenzijo svoje geste. Če bi bil namen pljunka zgolj izpostaviti in popraviti krivice, bi bila (po Kantu) to stvar patologije. Etika je povsem nekaj drugega. Zato sem tudi provokativno poudarjal, da gre zgolj za promocijo benda, kar nekaterim razumljivo ni bilo všeč. Da bi skozi nadidentifikacijo pokazal, da se zavedam deleža patološkosti in preračunljivosti tudi v tej gesti, tako da bi na ta način morda omogočil, da se iz geste odreši tisto, kar ju presega. Nepatološko jedro tega dejanja je zame ultimativna definicija alternative.

Predstavljajmo si sedaj tipičnega alter glasbenika. Če ima pravo mero ljubezni in strasti do glasbe, bo delal vse, da najde izrazno moč, ki bo presunila, odprla in razsvetlila ljudi. Iskal bo popoln ton, popoln udarec, popolno tehniko. Če bo ostal sam sebi zvest, mu nikoli ne bo dovolj. Nikoli ne bo dovolj popoln. Postal bo zenovec, zanj bo odslej štela pot in ne cilj. Taka je večina glasbenikov, ki se imajo za drugačne, alter, nepodrejene ustaljenim vzorcem všečnosti. Poleg tega zanje običajno velja še nekaj, postavljajo se nad turbo glasbo in jo zaničujejo. A tu se pojavi neka nenavadnost. Njihovi argumenti za alter način ustvarjanja so skorajda istovetni argumentom turbo glasbenikov. Vsi imajo radi glasbo, vsem je pomembna iskrenost, vsi zasledujejo popolnost, vsi se neutrudno ukvarjajo sami s seboj, vsi želijo postati boljši ljudje, vsi so neverjetno skromni. Razlika je le v tem, da turbo glasbeniki s tem služijo, imajo številno občinstvo, alternativci pa po pravilu ne. Skratka, alternativa in turbo sta dostikrat zgolj dve plati istega kovanca. Zakaj? Zato, ker ne eni ne drugi ne razumejo prave etične dimenzije ustvarjanja, na katero sem namigoval zgoraj. Kaj lahko torej še pričakujemo od prej omenjenega glasbenika? Če bi takega glasbenika vprašali, kako kaj ustvarjanje, bi odgovoril, da je ravno šel na sprejemne izpite za Rotterdam, da se trenutno uči in igra pri Zlatku Kaučiču, da nastopa s Kreslinom in podobno. Ko bi ga pobaral, da s tem ni odgovoril na vprašanje ustvarjanja, bi hitro odgovoril, kako da ne, da če mi to ni dovolj, poleg vsega tega ustvarja tudi s svojim džez triom, da fanatično išče nove izrazne možnosti, da se nenehno uči in izpopolnjuje. So izjeme, ki svoje besede dejansko podkrepijo s tistim, kar te besede presega, a večina džez in alter glasbenikov je pač takih, da jih po takih odgovorih vedno znova zavrnem, da ne ustvarjajo ničesar in da bi bilo veliko bolje, če ne bi nikoli prijeli za inštrumente, tako bi si človek vsaj odpočil od nenehnega plastenja muzikalne puhloglavosti. Večina jih glasbo ustvarja, kot da bi se sprehajali po supermarketu, kupijo malo tega, malo onega, doma vse skupaj zmešajo in na koncu tesnobno ugotovijo, da bi lahko skupaj zbrkljali čisto nekaj drugačnega, tako da se morajo nujno vrniti v supermarket in tako naprej v neskončnost, da se koncu njihovo ustvarjanje zreducira na pohajkovanje po supermarketu, nenehno ubadanje z neskončno izbiro, s stopnjevanjem tesnobe, ker je možnosti preveč in ker jih niso zmožni dohajati. Temu pravijo breme resnične ustvarjalnosti. Temu pravijo iskrenost. Temu pravijo odprtost. Temu pravijo odgovornost. Temu pravijo pogum. Temu pravijo svoboda. Temu pravijo alternativa. Če pa so res popolnoma novodobno zahojeni, so prav po svetniško ponižni in se sploh ne povzdigujejo nad turbo glasbenike, saj smo konec koncev vsi ljudje vsak na svoj način skupaj vpeti v vesoljni, nadzemski, čudoviti, prepletajoči se, vsepresegajoči, nehierarhični svet glasbe. Kot turbo new age ekologi, katerih kritična zavest in aktivizem dosežeta svoj višek skozi kolektivno pranje slabe vesti v masovnih čistilnih akcijah, tudi sami praviloma težijo k temu, da se ne bi nič spremenilo. Podrepniško se udinjajo sistemu, duhu časa, kapitalizmu in predvsem intelektualni lenobi. Pravi alternativec je njihovo nasprotje. Pravi alternativec poskuša spoznati družbene antagonizme in se jih trudi spremeniti. Pravi alternativec poskuša razumeti, kako se v te antagonizme vklaplja glasba, kakšno vlogo nosi v oblastnih razmerjih in moči ideologij. Pravi alternativec je pozoren in študiozen. Pravi alternativec ni strahopeten in sanjaški. Pravi alternativec verjame v nemogoče. Pravi alternativec je borec.

Jaz kljub prenasičenosti, prelahki dosegljivosti in vseprisotnosti glasbe trdim, da ima glasba še vedno izjemno moč. Le zakaj potem bi bila glasba na radiu tako natačno tempirana glede na ljudski delavnik. Nihče ne more oporekati dejstvu, da domačnost in repeticija vsakodnevnega radijskega programa pozitivno vplivata na ritem dela, motivacijo in produktivnost ljudstva. Iz tega stališča je povsem zgrešeno zahtevati od radijskih voditeljev, naj izobražujejo ljudstvo tudi z drugačno, indie, alter, kvalitetno glasbo. Tudi če bi jo vrteli, bi se takoj prilagodila vulgarnemu duhu časa. S pravo vnemo lahko ljudstvu priljubiš tudi Mozarta in Bacha, za ozadje pri malici na primer, ali ob pričakovanju božiča. In ravno to je tisto, kar je narobe, ne da se kvalitetna glasba ne vrti na radiu, temveč da bi se ta kljub vrtenju na radiu (oziroma ravno zaradi tega) izenačila s katero koli drugo glasbo. Bach bi se na ta način izenačil s Spice Girls, Mozart pa bi postal motivator delavcev v proizvodnji računalniških tipkovnic. In ravno to se danes dogaja. Vsa glasba je padla na isti nivo. Nihče ne more več trditi, da je Coltrane boljši glasbenik od Lady Gaga. Ali, če povem bolj radikalno, da je v Beethovnovi sedmi več umetnosti kot v curljanju vode po žlebu. Pač odvisno od perspektive. A to še ne pomeni, da se v glasbi ne more več zgoditi gesta, prelom, revolucija. Ta revolucija se dogaja tukaj in zdaj! Danes nas ravno glasba s svojo avtoriteto prepričuje, da se je čas ustavil, da se je zgodovina dovršila, da je civilizacija dosegla svoj višek v redukciji politike na strokovno administracijo in koordinacijo interesov ter da kakršnakoli sprememba ni ne smiselna in ne mogoča. Brez glasbe to ne bi bilo možno!  Zakaj? Ker ima glasba avtoriteto, ker uravnava stvari in ker lahko iste stvari poruši. Glasba je brezmejna, neukoličljiva (natančneje rečeno – materialni presežek v njej, ki se dviga nad pomen) in to ji daje posebno moč. Komur se je uspe polastiti s svojo vsebino, ta ima ljudi v oblasti. Glas je posrednik, sredstvo, orodje, medij; pomen pa je cilj. To pa je tisto, kar nas danes bolj kot kdaj koli prej absolutno zavezuje, da ji vrnemo pomen, ki bo zopet subverziven. Glasbi moramo dati vsebino, ki bo sposobna ogroziti kapitalistično logiko totalne postmoderne zrelativiziranosti. To pa lahko storimo le z močno definirano politično pozicijo. Več kot dovolj je primerov, ki nam lahko služijo kot svarilne zgodbe. Izjemni ustvarjalni izbruhi, ki so na koncu ostali mrtvi in pozabljeni kot zgolj muhe enodnevnice. Spomnimo se Seattla, pri nas pa punk in new wave osemdesetih. Kaj je danes ostalo od vsega tega? Predin, Kreslin in Lovšin so tu samo zato, da nas mlade frustrirajo. Nujno je treba zgrabiti za besede fotra iz benda Buldogi: »Tistemu štirinajstletniku, ki mi danes verjame, ni pomoči. Absolutno mora biti proti meni nastrojen: ‘Kaj bo meni ta stari prdec govoril!’ Nočem, da mi verjame že zaradi medgeneracijske konfliktne razvojne faze.« Nieti, Pankrti, Kuzle, to so bendi, ki trenutno ne bi smeli služiti ničemur drugemu kot temu, da so opomin zgrešenega upora, omejene naivnosti ali v nekaterih primerih celo skrajne hinavščine in pohlepa. Niti eden teh antijunakov, ujetih v soj žarometov ironije in s preveč popkulturne prtljage na plečih, ni zmogel zavzeti ene same trdne politične drže. Dokler daje sicer dobra glasba Pankrtov avtoriteto neumni vsebini, neumnim besedam in neumnemu pomenu, ki se je danes spontano polašča, do takrat je potrebno biti do nje kritičen. S tem ji ne delamo popolnoma nobene krivice! Ravno s tem ohranjamo njeno živost, njeno moč in njeno unikatnost. Zato jaz nenehno ponavljam: »Jebeš Predina, Kreslina in Lovšina!« In jebeš tudi današnjo slovensko glasbeno alternativo. Vsaj dokler se dela spravljivo in nekonfliktno. Res ne vem, od kod mladim ta predrznost, da se delajo nakulirane, strpne in potrpežljive. BarakaFest se trudi delovati v drugačni smeri!

Share