PLOŠČA: Same babe – Dobri možje (Založba Pivec, 2013)

same babe

Ljudski rek bi dejal: ko se srečajo same babe in dobri možje, slednji ponavadi potegnejo kratko. Nekoliko drugače je pri našem primeru: to pot so vsi zmagovalci. Nova plošča zasedbe Same babe je tretja po vrsti in zlahka (spet) zapišemo, da slabih besed o plošči pravzaprav ni, saj zasedba že od prvega glasbenega izdelka skrbi za konstantno kakovost in zabavo na račun … na račun … hja, pravzaprav je ta zabava kar resne sorte, veste.

Najprej je treba povedati, da Same babe niso, kot pove tudi kitarist in pevec, pa avtor večine besedil, Viki Baba, nikakršni samopomembni nosilci ognja ali štafete slovenskega ljudskega izročila ali kaj takega. Slovensko ljudsko izročilo je, med drugim, njihova intertekstualna podlaga za nastavljanje zrcala. Poleg tega so tu še blues, folk, skifl, protopank, Tom Waits, Menart itd., preproga je pestra in, z besedami Dolly Parton, kot »coat of many colors«. Ki pa se na koncu vse zlijejo v glasbo Samih bab, ki bi jo težko opredalčkali. No ja, da je ne moremo, je tudi njen namen. In eno od omenjenih zrcal. To pot so svoja zrcala Same babe povezale z izletom v lastno predzgodovino, njihovo predzgodbo, ki se ji je reklo Dada banda: živa priča je tudi gostja Maja Marovt, pevka omenjene zasedbe. Gostuje pa tudi pesnik Matjaž Ambrož, ki je spisal spremno besedo za knjižico, priloženo plošči: same babe in sami dobri možje se tu še dodatno politerarijo – in se hkrati razgalijo do onemoglosti.

Naslovna pesem plošče je leta 2009 zmagala na Festivalu šansona, kar je Samim babam dodalo še za ščepec šansonjerske kredibilnosti. A če dobro premislimo, bi jih bilo zaman trpati v predalčke neošansonjerstva, etnofolka ali … Na koncu je njihova glasba namreč zlasti rokenrol in to tak, randynewmanovsko-zappovski; no ja, kaj smo že zapisali zgoraj? Preproga je pestra.

Sama plošča se posluša kot neke vrste kabaret. Na začetku aplavz spodbude, na koncu navdušeni aplavz, vmes pa … naša draga deželica, ki nastavlja levo in desno lice. In ne zgolj ona, celoten ustroj »novega sveta«, začenši z Mojim šefom, ki spomni na vse vrste novinarskih in politikantskih drobencljanj, ki smo jih poslušali zadnji dve desetletji, od malce svetlejših do malce temnejših časov, nekakšna asociacija pade tudi na podobno Šifrerjevo zabavljico, iz časov, ko je to še znal, in ki jih že davno ni več. A lej: se je mar toliko spremenilo? Je princip še vedno isti, vse ostalo pa nianse? Damn right!

Zjutraj ptički prav lepo pojo je še ena kompilacijska pesem – Imamo dobro glasbo je bil dober koncept Vala 202, ki pa se je ustavil, niti ni čudno, da se je. Tako se namreč vedejo Gospodarji; tisto, kar je dobro, mora iti, ker morajo sami biti najboljši. Če bi vsi kapitalistom kazali tiča, kot protagonist iz istoimenske pesmi na pričujoči plošči, bi mu bilo morda jasno, kam sodi. A ptički pojo o rotaciji … fabrika zame, fabrika zate … Springsteen: Factory. Je naš profil res ujet med kmetijo in fabriko?

Najbolj zanimivo je, da se pesmi iz obdobja Dada Bande, denimo Balada o Beti »Blue« F. nadvse prilegajo štimungi plošče. Albumi Samih bab so sijajne krpanke, kjer se vse »poklapa« v koncept. In če je koncept Dobrih mož točno to, kar je v svojem sestavku zapisal Ambrož, potem … Hja, potem ni odveč trditi, da je nov album Samih bab točno to, česar nam v deželi obupno manjka: odličen angažiran album, spretno napisan ter sestavljen, najprej z zavedanjem korenin in zgodovine, nato pa s prenosom teh korenin in zgodovine v avtorsko/poustvarjalsko odliko (če se spomnimo nekaterih sijajnih predelav s prejšnje plošče), ki z intertekstualnimi prijemi naslika zlaganost vsega, kar je »naše«, kar si svojimo, o mi, mali velik narod, ki je bil stoletja po hrbtu žgan in je zdaj žgan bolj kot kdajkoli prej! In ki na natečaj angažirane satire ne zna poslati niti ene resnične satire. Ker se to dogaja drugje. Sarkaza Samih bab je neumnost dobrih mož in obratno. In ko se izteče aplavz navdušenja in se Franček vrne še za eno reprizo … smo tam nekje: Franček, Micika, Tončka … lepa imena dobrih ljudi, žlahtnost, ki se žal taka samo zdi, je pa zaplankanost do onemoglosti. In ko se nekje not pojavi še stara ljudsko-Novkovićeva melodija iz njegovega Starega Pjera in Šifrerjevega Frončka, se krog lepo zaključuje: dobri možje morajo imeti šefa. Drzni so tako dolgo, dokler imajo par pirov v riti, pa še takrat so neumno drzni ali pa se obesijo. In tu se splošna inteligenca naroda kar nekako konča.

Ne konča pa se glasba Samih bab. Obiščite njihovo spletno stran in zlasti kak njihov koncert, ki je tudi zgodba zase. Zares se je začelo z Menartom, ki ni nikoli šparal jezika, ki je znal pičiti in ki so ga zaradi tega oklicali za »ljudskega pesnika«, da bi zmanjšali njegovo želo in poveličali topost nekaterih drugih betežnih bucik, ki si zdaj lastijo literaturo. Letos je deset let, kar je preminil. Naključij menda res ni, kaj naj rečem! Same babe, srečno pot z dobrimi možmi!

Share