z Aldom Ivančičem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. V enaintrideseti izdaji gostimo Alda Ivančiča – legendarnega Borghezijca, producenta in ustvarjalca sodobnih muzik, ki je to pot premeril misli Briana Ena.
foto: Andraž Muljavec
Aldo Ivančič je na glasbeni sceni prisoten več kot 30 let. Kariero je začel kot DJ v legendarnem Disku Študent, nadaljeval v še bolj legendarnem FV- ju in svojo DJ-evsko pot končal v K4. Na njegovih gramofonih so se zavrtele prve plošče punka, rapa, EBM in techna na slovenskih tleh.
Poznamo ga tudi kot člana kultne skupine Borghesia, s katero je zatresel tudi dobršen del Evrope ter Balkana.
Kot snemalec in producent je sodeloval na več kot sedemdesetih nosilcih zvoka, sicer pa je znan tudi kot avtor glasbe v številnih filmih, gledaliških in plesnih predstavah. Poleg skupine Bast Kolektiv je tesen sodelavec StrojMachine, z Borghesio pa trenutno končuje nov album z naslovom In človek je ustvaril Boga.
Pri ustvarjanju in produciranju glasbe vedno stremi k raziskovalnemu in inovativnemu pristopu.
V prostem času se rad vozi z motorjem.
V popularni glasbi mi je všeč njena zmožnost ustvarjanja norih emocionalnih krajin, ki te vabijo, da po njih zaplešeš. (Brian Eno)
Ta misel me je spomnila na album My Life In the Bush of Ghosts, ki sta ga Eno in David Byrne posnela davnega leta 1981 in je zame ena od ključnih plošč osemdesetih let. Gre za funk, kombiniran s petjem libanonske ljudske pevke Dunye Yunis, v njem se pojavijo tudi eksorcisti, pa alžirskimi muslimani, ki citirajo Koran… Nekateri sampli vokalov so bili že takrat stari tudi več desetletij in tudi v tem smislu je plošča pionirsko delo, saj združuje časovno različne posnetke, ki pa brez večkanalne tehnike snemanja ne bi bilo mogoče. My Life je plošča, primerljiva s filmom Blade Runner (1982) – torej popolnoma futuristična glede na čas, v katerem je nastala. Mentalno digitalna, čeprav so vsi sampli dodani ročno s trakov, analogno. Po 33. letih še zmeraj zveni sveže in očarljivo (link: http://www.youtube.com/watch?v=rONasb9H24Y).
Popularna glasba izhaja iz ljudske glasbe in ljudska glasba je neločljivo povezana s plesom. Vsako pleme (urbano in pogansko) ima svojo plesno glasbo. Z razvojem klubske plesne scene je plesna glasba postala globalna in je, kljub pritisku multinacionalk in standardiziranih oblik, obogatenih z lokalnimi glasbenimi specifikami, uspela zadržati neskončne obraze. Na klik so nam dosegljivi brazilski rap, indijski trance, londonski dubstep, losangeleški hip hop, jamajški reggae, nemški tehno…
Pomen klasične glasbe se ustvarja predvsem skozi čistost in odklone od normalnega zvoka. Kar te zvoke dela glasbene, je to, da veš, da nalašč ne bodo slišati kot kar koli drugega na svetu. Popularna glasba pa se obrača v povsem nasprotno smer, vpija vse več sveta. (Brian Eno)
Klasična oziroma akademska glasba, ustvarja jasno distinkcijo med zvokom in glasbo.
Jasna intonacija in ritmična točnost določata tehnično perfekcijo izvajalca klasične glasbe. Kvaliteta glasbenega instrumenta je točno definirana in sledi tradiciji vrhunskih izdelovalcev instrumentov. Tako kot celotna akademska umetnost, je tudi klasična glasba obrnjena k večnosti, perfekciji, popolnosti.
Popularna glasba pa ima odprta okna na gozd, ulico, tovarno. Posluša in vrača svetu okoli sebe. Poleg glasbenih instrumentov uporablja odpadne materiale (Test Dept, Einstürzende Neubauten, StrojMachine), sodobno tehnologijo (sintetizatorje, samplerje, ritem mašine) uporablja in manipulira konkretne zvoke, zvoke vetra, živali, šume, poke, jih zanka. Ko ulična glasba postane akademska in konča na univerzi, je zacementirana, formalizirana, spravljena v pravila in s tem postane samo še en stil v učnem programu.
Nihče ne more zaigrati Kind of Blue bolje od Milesa Davisa, pa četudi konča tri Berkleeje. Enako velja za blues, rap, reggae….
Popularna glasba je poleg naštetega tudi veliko bolj časovno in prostorsko decentralizirana ter žanrsko pestrejša, zato se tudi hitreje razvija in spreminja.
Delaš na določeni muziki, dodaš ji določene sestavine in nenadoma reagirajo na način, ki ga nisi predvideval. Če si pozoren na to reakcijo, potem ji slediš. Če si neumen, jo skušaš izničiti. Veliko ljudi ima fiksno idejo o tem, kakšen naj bi bil njihov produkt in odklanjajo vsakršne deviacije. Spet in spet skušajo glasbo prisiliti v nek model dokler se ne usede tako, kot mislijo, da se mora. To navadno pripelje do precej dolgočasne glasbe, do precej dolgočasnega… česarkoli. (Brian Eno)
Nepredvidljivost je ena najlepših kategorij v življenju in v umetnosti. Popolnoma razumem, da jo nekateri ne marajo. Če slepo slediš določenim vzorcem, potem se v glasbi nikoli ne bo zgodilo nič razburljivega. Umetnost naj bi bilo območje raziskovanja in eksperimenta in včasih preprosto ne vemo, kam nas pelje pot, na katero smo se podali. Včasih je lepše potovati kot priti na cilj.
Tudi slepa ulica je del kreativnega procesa, saj bi brez nje verjetno težko našli pravo pot. »Napaka« v procesu dela je ena od kategorij, ki nas pogosto pripelje do nenavadnega rezultata. Je glas nezavednega. »Napačna« intonacija, ritmičen akcent, akord, nenaden pok in pesem naenkrat dobi čisto drugo energijo, dimenzijo. Presežki v glasbi se večinoma dogajajo nepričakovano in nenačrtno.
Diktat trga in profita ne mara takega procesa, saj ne bazira na učinkovitosti in predvidljivosti. Produkti glasbenih korporacij postajajo vse bolj monolitni in monotoni, vse bolj postajajo nekakšna dekoracija praznega časa.
Eno mojih vodil je to, da če hočeš dobiti nenavadne rezultate, delaj hitro in poceni, ker imaš tako več možnosti, da te bo odneslo nekam, kamor ni še nobenega. Skoraj vedno je učinek porabe gore denarja ta, da naredi zadeve bolj normalne. (Brian Eno)
Eno od mojih vodil v življenju je, da ni recepta kako narediti dobro ploščo ali pesem.
Obstajajo plošče, ki so bile posnete na hitro, pa so zanič in hkrati obstajajo tudi takšne, ki so postale legendarne. A zdi se mi, da je problem današnjega časa prav nasproten. Vsi hitijo in nihče nima časa za samorefleksijo. Iščejo se instantni odgovori na instantna vprašanja. Stric Google ima odgovor na vsa vprašanja. Današnja glasbena tehnologija je bolj poceni in bolj dostopna množicam kot kdajkoli prej. Včasih so glasbeniki snemali samo, če so bili bogati ali so dobili pogodbo z založbo, ki je plačala drag studio. Danes brez težav narediš kvaliteten posnetek kar doma, sploh če se na primer ukvarjaš z elektronsko glasbo.
Ključno vprašanje je, kaj naj nas danes odnese, kamor ni še nobenega? To stoletje namreč še ni prineslo neke nove revolucionarne tehnologije, ki bi nam ponudila neke nove zvoke, da bi zanetili revolucijo v glasbi, kot so to storile elektrika, elektronika in digitalizacija na koncu 20. stoletja.
Po drugi strani pa je res, da denar ne more nadomestiti kreativnosti. Spektakularni light showi in simfonični orkestri žal ne morejo napolniti kreativne luknje.
Koncept je odlično nadomestilo za denar. Inovacija namesto imitacije. Rock, blues, punk, rap, techno (če omenim samo nekatere žanre), so nastali na ulici, v zakotnih klubih, daleč od centrov moči in denarja. Ko si lačen, si ful drugačen – nekaj je na tem. Komaj čakam, da se zgodi kakšna nova glasba, glasba 21. stoletja. Mogoče nas bodo presenetili kakšni novi mulci iz Sajgona, Pekinga ali Lendave.
Če bi nad vsakim studiem visel napis: »Ta studio je glasbeni instrument«, bi bil pristop do snemanja popolnoma drugačen. (Brian Eno)
Glasbeni studio je prostor v katerem se snema glasba. Fonoavtograf je bil prvi instrument, ki je leta 1857 prvič posnel zvok. Elektrika je spremenila svet in glasbo, ki je postala dostopna celemu svetu. Stereo magnetofon je otrok druge svetovne vojne in nemške industrije smrti.
Prava zabava pa se je začela z večkanalnimi magnetofoni. Glavni krivec za to, da so nastali, je kitarist Les Paul. Zanj je Ampex (ameriško podjetje za elektroniko) v zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja izdelal predelan osem kanalni magnetofon.
Večkanalno snemanje je omogočilo nastanek zvoka, kakšnega v realnosti ni bilo moč slišati. Brez večkanalnih magnetofonov ne bi obstajali kultni albumi kot so Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, Electric Ladyland, Tubular Bells, Bohemian Rhapsody… Seveda pa v studiu danes ne uporabljamo zgolj magnetofonov, ampak tudi razne efekte za plemenitenje in popačenje zvoka, simulatorje prostora, odmeve ipd.
Druga revolucija se je zgodila z digitalizacijo zvoka in MIDI protokolom v 80. letih. Musical Instrument Digital Interface (MIDI) je omogočil standardizacijo in univerzalno komunikacijo med glasbenimi instrumenti in z računalniki.
Danes živimo v času, kjer vsak pameten telefon lahko uporabljamo kot glasbeni studio – z njim lahko snemamo, ustvarjamo kompozicije, predvajamo glasbo ipd. Pot do studia kot glasbenega instrumenta se nahaja v glavi in ne v aparaturah. Ni torej pomembno kaj uporabljaš, ampak na kakšen način to uporabljaš.
