Mitja Reichenberg
Legenda je rojena: 47 roninov
47. ronin (47 Ronin, režija Carl Rinsch, glasba Ilan Esheri, 2013)
Stare legende so še vedno izredno privlačne – morda zaradi tega, ker so stare, ali pa preprosto zato, ker vsebujejo mnogo materiala za premišljevanje. In pomembne za ponovno premišljevanje v duhu današnjega časovnega in materialnega vrtinca. Predvsem zato, ker današnjemu času manjka tisto, kar so tekoč poimenovali duh časa, torej nekakšen ‘Zeitgeist‘, če razmišljamo v Heglovih obsegih. Poglejmo, kaj pravi na kratko ta zgodba o večno opevanem pogumu, ki temelji na epski zgodbi, eni najtrajnejših japonskih legend: ko izdajalski vladar ubije gospodarja in izžene njegovih 47 samurajev, le-ti prisežejo, da se bodo maščevali in povrnili čast svojemu klanu. Pregnani z domov in raztreseni po deželi morajo poiskati pomoč Kaia (Keanu Reeves), mešanca, ki so ga nekoč zavračali. Kakor se dobrim mitom in legendam poda, pa se morajo prebiti tudi skozi divji svet mitoloških bitij, čarovnije, zla in groze. Ko izobčenec Kai postane najbolj smrtonosno orožje, se v njihovih očeh spremeni v junaka, ki jih navdihne za spopad z zlom in vsem, kar jim pride na pot. Najvišje dobro sta še vedno pravica in resnica.
Režiser filma je Carl Rinsch, v svetu velikih filmov tako rekoč neznano ime, saj gre tokrat za njegov prvenec. Zato pa je morda bolj pomembno, da si je izbral dobrega komponista – to je Ilan Esheri, ki pa ima za seboj že nekaj dobrih partitur: Zvezdni prah (Stardust, Matthew Vaughn, 2007), pa Kick-Ass (Matthew Vaughn, 2010) in Layer Cake (Matthew Vaughn, 2004). Lahko pravzaprav skoraj zapišemo, da je tokratni film nekako rešil prav Ilan Esheri, saj mu je vdihnil zeitgeist, tistega duha legende in mitologije, ki bi sicer krepko manjkal. Vseh njegovih 22 (!) delov je precej zanimivih, prav pa je, da si nekatere pobližje pogledamo in tako poslušamo film precej bolj zbrano.
Osnovna tema je seveda Oishi’s Tale, zgodba možaka Oishi (Hiroyuki Sanada) o moči in junaštvu. Ilan Esheri se posveti dobrim melodičnim izpeljavam in sunkovitim tolkalom, kar da dejansko filmu zagon in barvo. Naslednji del je Kirin Hunt, slikovno podprta divja partitura, v kateri Kira (Tadanobu Asano) odlično razkrije svoje veščine boja in mišljenja. Moč te glasbe je možno primerjati z velikimi partiturami filmskih spektaklov, ki imajo v sebi tako ali tako vedno tistega duha, zaradi katerega se glavnim junakom vedno splača živeti in preživeti. Temu sledi Resentment, dobro premišljena in glasbeno kratka meditacija, skoraj kontemplacija nad usodo in lastno močjo odločitve o tem, kaj je pravilno, modro in nujno. Kot razočaranje, bi rekli, ki se dvigne nad življenje in zahteva ostrino duha. K vsaki dobri legendi sodi tudi ena prav hudobna Čarovnica (Rinko Kikuchi) in tako je tudi tukaj – glasbeni del The Witch’s Plan je poln skrivnostnih zvokov in izgubljenega vokala, ki se temno plazi skozi filmsko platno prav tam, kjer je to najbolj potrebno – pri karakterizaciji likov. Sledi del Ako, vendar je bistveno bolj pomemben glasbeni stavek Shogun, ki s svojo tipično melodičnostjo in orkestracijo zaznamuje filmsko zvočno podobo. Kar je pohvalno pri celotni partituri je brez dvoma to, da Ilan Esheri ob inštrumentih uporablja tudi druge, manj orkestrsko tipične tone: različne udarce po predmetih, škripanja, topotanja in podobne zvočne učinke, ki jih vgradi v partituro. Temu sledi Tournament, delno predvidljiva, a kljub temu dobra partitura moči, hitrosti in tonske slikovitosti.
Ko se ozremo ponovno nazaj k čarovnici, ne smemo preslišati dela, ki ima naslov The Witch’s Lie, saj se laž obrne v nekaj tako pomembnega, da spremeni pogled na celotno problematiko: kdo je bil pravzaprav veliki Kira, kdo Asano (Min Tanaka) in kdo Hara (Hiroshi Yamada)? So vsi liki to, kar predstavljajo, ali imajo še kakšno skrivno življenje? Prava japonsko-glasbena poslastica je del Kira’s Wedding Quartet, ki združuje nekaj melanholije in nekaj tega posebnega zvoka brezčasja in premišljevanja. Pravi počitek v vrtiljaku vsega. Tudi Palace Battle je sicer tipična partitura akcije, vendar nosi v sebi ob silovitosti še kar nekaj zvokov, ki se jim splača prisluhniti. Celoten zvočni design je v filmu oblikovan tako, da se vsi spopadi nekako celo usklajujejo z ritmom, ki jim ga narekuje glasba izpod peresa Ilana Esherija. Proti koncu legende zaslišimo glasbo imenovano Mika and Kai, simpatično prosojno partituro, ki dovoljuje sliki veliko naracijo občutja, spominov in premišljevanja. Violinski solo se izpoje v prostor in čas prav tako, kakor se legenda zavije v spomine in junaki postanejo neumrljiva bitja – pa ne empirično, temveč metaforično v najboljšem pomeni te besede.
Nadaljevanje tega je Seppuku, novo rojevanje legende in umiranje človeka – sepuku je pravzaprav harakiri (jap. hara – trebuh in kiri – rez), torej tista znana oblika častnega samomora, značilna za samuraje – izvrši pa se ob smrti gospodarja. In nenazadnje – sledi partitura z naslovom 47 Ronin, ki zaokrožuje to legendo, to epsko dramo in postavlja pred gledalce večna vprašanja o življenju in smrti, o časti, slavi in bogastvu, prav tako pa o ljubezni, prijateljstvu, magiji in zavezi. To pa so vprašanja, ki jih današnji čas tako zelo rad presliši – tudi zato je ta partitura tako pomembna.
