Loudon Wainwright III. je eden tistih izvajalcev, ki z leti ne opešajo in jim po štiridesetletni karieri še vedno ni vseeno, kaj ponudijo poslušalstvu. Od človeka, ki je svoj edini hit Dead Skunk spisal leta 1972 in še ta mu je kvečjemu škodil, ki pa je vedno hodil v korak s časom in po stari žlahtni meri kantavtorja opazoval in pisal o aktualnih temah, seveda na svoj suh, ciničen način, bi bilo v teh časih pričakovati srečne pesmi. Čemu? Zamere in krivde iz starih časov so pozabljene, največje bolečine pokopane, za zadnji album High, Wide & Lonesome (Proper, 2009) je končno dobil grammyja … Nastopa s svojo (malce bolj medijsko razvpito) deco, s katero se končno odlično razume, nastopov je še vedno dovolj in preveč, skoraj vsako leto nova plošča … A po dvojnem albumu pesmi (za) Charlieja Poola, ki je bil res projekt in pol, bi pričakovali odmor. Novo ploščo morda čez kakšni dve leti, skrbno dotuhtano in aranžirano. Loudon Wainwright pa vzame kitaro, banjo in ukulele kot kak star pevec bluesa in folka, gre v studio ter posname »deset pesmi za novo svetovno gospodarsko krizo« z zvokom in naslovnico tam nekje iz leta 1932.
To je spet Wainwright-protestnik, kot ga poznamo s plošče Social Studies (Hannibal, 1999) in iz pesmi, kot sta denimo Christmas Morning in Jesse Don’t Like It. A kljub temu, da je na plošči še vedno prisotna grenkoba razvezanih razmerij (House) in dobršna mera cinizma (Times Is Hard, Halloween 2009), je osnovna nit plošče optimizem: časi ne morejo biti tako slabi, da nam kdaj ne bi moglo iti še slabše, zato si pomagajmo s pesmijo. Ploščo zaključi zabavljica Got A Ukulele, vendar pa je to lahko tudi zgolj kratek mimobežni dodatek, saj bi ploščo še bolj po wainwrightovsko lahko zaključili bržčas (poleg že omenjene House) najboljša pesem na plošči Middle of the Night in Cash For Clunkers, v kateri lahko med vrsticami spet razberemo nekaj pikre wainwrightovske jeze.
