z Miranom Rusjanom
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Dvaintrideseti zapis o muskah pripada glasbenemu založniku, producentu, koncertnemu organizatorju in glasbeniku, Miranu Rusjanu.
foto: Jelena Rusjan
Miran Rusjan, ki v glasbenem svetu pogosto sliši na ime mirkich, je že skoraj dve desetletji aktiven na najširšem polju glasbenega ustvarjanja. Odraščal je na Goriškem, kjer je v devetdesetih pomembno zaznamoval lokalno hardcore punk sceno (fanzin 13. Brat, Man In The Shadow, Choose Life Records, festival City Of, Mostovna…).
Je ustanovitelj Kulturno umetniškega društva Kreatura Moonlee ter glava in motor neodvisne založbe Moonlee Records, katero uspešno vodi skozi številne čeri novodobne glasbene produkcije.
Mnogi ga poznajo tudi kot kitarista v hrvaško-slovenskem bendu Analena, s katerim je obredel Evropo podolgem in počez in kot organizatorja številnih koncertov in festivalov (Moonleejada…).
Lansko leto je v sodelovanju z Radiem Študent zasnoval spletno platformo Indie- Grad, ki povezuje domačo glasbeno založniško dejavnost in kjer je tudi urednik.
Na podlagi svojih raznovrstnih izkušenj glasbeno dogajanje pozna in razume iz različnih perspektiv – kot ustvarjalec, producent, založnik, koncertni organizator, kritik, ter tudi iskriv glasbeni navdušenec.
Kar vsak pravi umetnik resnično hoče, je plačilo. (Terry Pratchett)
Lahko se strinjam, da si vsak pravi umetnik resnično želi predvsem plačilo za svoje delo/ustvarjanje, vendar s podvprašanjem, ali mora to plačilo biti nujno finančne narave?!
Seveda si vsak želi s svojim ustvarjanjem zagotoviti (bolj ali manj udobno) materialno eksistenco, vendar je za umetnika po mojem mnenju navsezadnje ključno ravno poplačilo na drugih ravneh – na primer z magičnim trenutkom ustvarjalnega navdiha in kreacije ter (samo)zadovoljstvom, ki sledi, ali s prepoznavanjem in priznanjem kvalitete njegovega dela, ali (če ostanemo v glasbenem svetu) z energetsko orgijo benda in publike, do katere lahko pride na najboljših koncertih.
Res verjamem, da so to trenutki in občutki, ki jih nobeno finančno nadomestilo ne more ne kupiti ne nadomestiti.
Saj govorimo o »pravem umetniku« in ne le o odličnem obrtniku, kajne?
Duša rokenrola so napake; napake, ki so zate smiselne. Ljudje, ki se zbojijo napak in igrajo varno igro, nimajo v rokenrolu kaj iskati. (Paul Westerberg)
Zame je ena najčarobnejših značilnosti rock’n’rolla tako hoja po robu (zlasti v glasbenem smislu) kot tudi gledanje in občasno preskakovanje čez rob. V meni ravno to buri moč nepričakovanega in nevarnega, ko resnično ne veš, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku – ali bo vse skupaj razpadlo ali pa bomo vsi skupaj poleteli. Sestavni del take hoje po robu so tudi napake, ki so včasih ključni sprožilec za skok v neznano in nepričakovano.
Zase lahko rečem, da sem na koncertih prevečkrat gledal in poslušal skupine, v katerih je bilo vse na svojem mestu in je načeloma vse štimalo, skupen rezultat in doživetje pa je bilo prekleto dolgočasno. To se mi je večkrat zgodilo tudi s skupinami svetovnega formata, ki si jih po sicer zelo korektnem in dobrem koncertu skoraj nisem več zavrtel. Sicer praktično popolno, vendar predvidljivo in brez prepotrebne nabitosti z nevarnostjo.
Ja, obožujem zgrešene note, presenetljive disharmonije, zlomljene palice in strgane strune, male napake in odklone, katerih se bend ne boji, niti od njih ne beži, temveč jih raje zajaše in ravno v njih črpa zagon in gorivo za eksplozijo na odru. Obožujem trenutke nepripravljenosti in nepričakovanosti, ki jih bend izkoristi v svoj prid in so edinstveni, saj se na tak način zgodijo samo na tem koncertu in kjer se lahko ravno v takih trenutkih bend in publika zlijeta v tej nepopolni, a fantastični energetski gmoti. To je zame duša rock’n’rolla!
Oboževalci so lahko velikanska sila konzervativnosti. (Brian Eno)
Res je, da oboževalci od ustvarjalcev večinoma (hote ali nehote) pričakujejo zadovoljevanje svojih želja in pričakovanj. Seveda pričakujejo, da bo vsaka naslednja plošča ali koncert boljši, večji, popolnejši, vendar vedno v okviru svojih pričakovanj. Verjetno pri tem ne gre zanemariti vpliva glasbene industrije, ki z oboževalci tako ali drugače manipulira ter usmerja njihove želje in pričakovanja, da bi jim lahko nastavljene vsebine na koncu tudi prodala. V tej luči so dejansko tako oboževalci kot industrija (založbe, PR…) konzervativne sile, ki si ne želijo radikalnih sprememb v zvoku in sprejemanju glasbe, čemur pogosto podležejo tudi številni glasbeni ustvarjalci.
Po drugi strani pa se mnogi glasbeniki požvižgajo na pričakovanja (in konzervativnost) svojih fanov, neobremenjeno iščejo samosvoje glasbene presežke in enostavno sledijo svoji viziji glasbenega ustvarjanja. Takšen glasbeni razvoj je zagotovo veliko bolj tvegan, saj začne ustvarjalec lahko hitro izgubljati svojo bazo oboževalcev, če ti ne potešijo svojih pričakovanj.
Hkrati pa ravno tovrstni vizionarski in brezkompromisni pristopi največkrat ponujajo glasbene presežke, ki jih tudi njihova fanovska baza navsezadnje prepozna in nagradi. Zato je v mojih očeh preseganje pričakovanih in ustaljenih vzorcev s strani avtorjev nujno za dolgoročno širjenje in krepitev njihovega bazena oboževalcev.
In ni presenetljivo, da do bolj radikalnih preskokov najpogosteje pride v bolj alternativnih glasbenih vodah, kjer izvajalci niso toliko odvisni od vpliva in zahtev glasbene industrije in kjer sta si tudi glasbenik in njegov oboževalec veliko bližje.
Ko založba naredi napako, zanjo plača izvajalec. Ko izvajalec naredi napako, zanjo plača sam. (Robert Fripp)
V Sloveniji se po pravilu celotno podporno okolje glasbenikov (založbe, bookerje, itd.) dojema predvsem kot nebodigatreba, ki zgolj izkorišča ustvarjalce, zaradi lastnih interesov dviguje cene, omejuje njihov razvoj in generalno škoduje glasbenemu ustvarjanju na domači grudi (pretiravanje in karikiranje je namerno).
S pozicije vodje neodvisne založbe (Moonlee Records), ki jo že desetletje poganja nesebični entuziazem in enostavna želja dostaviti kvalitetno svežo glasbo v ušesa zainteresirane javnosti, imam seveda s tovrstnim dojemanjem stvari težave.
Sam trdno verjamem, da lahko zaradi pridobljenega znanja, izkušenj in poznanstev to poslanstvo zagotovo izpolnjujem bolje od samih glasbenih skupin, ki se s tovrstnimi aktivnostmi morda prvič srečujejo.
Treba se je zavedati, da na glasbenem polju obstajata (vsaj) dva precej različna svetova – na eni strani glasbena industrija, za katero velja, da njena neusmiljena mašinerija (založbe, publisherji, agenti…) v imenu profita zgolj in predvsem izkorišča nebogljene glasbene ustvarjalce; na drugi pa imamo glasbeni underground/alternativo/neodvisnost, kjer založbe in bendi z roko v roko in »s srcem v srcu« skupaj častijo oltar neomadeževane glasbene kreativnosti (pretiravanje in karikiranje je še bolj namerno).
Tovrstna osnovna delitev zagotovo obstaja in jo je vredno razumeti in upoštevati, seveda pa ostalo ni niti približno tako črnobelo, saj imajo tudi ustvarjalci znotraj glasbene industrije razloge in koristi od tega, da so del nje, po drugi strani pa si tudi v t.i. alternativnih vodah tako bendi kot založbe pogosto želijo več profesionalnosti in odgovornosti drug od drugih.
Ok, ok, kje je point? Ne maram preveč črnobelega in idealiziranega tolmačenja stvari, kjer je glasbeni ustvarjalec po naravi izkoriščan in nebogljen, vsi ostali deležniki v tej igri pa so predatorji, ki ga samo želijo izkoristiti in izmolsti.
Feni Metallice so potegnili z Napsterjem, ker so lenuharji in hočejo vse zastonj. Rad igram glasbo, ker je to dobro življenje, daje mi zadovoljstvo. Vendar z občutkom zadovoljstva ne morem nahraniti družine. (James Hetfield/Metallica)
No, ja. Druga plat medalje je ta, da je že več raziskav dokazalo, da so ravno glasbeni oboževalci, ki radovedno iščejo in odkrivajo novo muziko tudi preko brezplačnih downloadov, pogosto tudi največji potrošniki glasbe (kupci fonogramov, obiskovalci koncertov, brezplačni promotorji po socialnih omrežjih…). Ali to ne pomeni, da ravno ti, ki masovno izkoriščajo nove tehnološke možnosti za okušanje novih muzik, konec koncev vendarle tudi nahranijo družine glasbenikov in drugih deležnikov glasbene industrije.
Seveda pa je na mestu tudi pomislek, ali se bodo takšni aktivni uporabniki glasbe, ki brskajo po neskončni glasbeni ponudbi v želji po novih glasbenih doživetjih in okusih (ali so to potem res lenuhi?), zadovoljili s takšno glasbeno izkušnjo, kot jo ponujajo novejši izdelki Metallice in podobnih? Ali pa si bodo vendarle želeli nekaj več?
Tudi zaradi tega se ne morem znebiti občutka, da je eden od glavnih motivov pri omejevanju prostega pretoka glasbe želja po omejevanju glasbene ponudbe ter ohranjanju že vzpostavljenih razmerij oziroma privilegijev najbolj popularnih glasbenikov in celotne glasbene industrije (omejevanje konkurence).
Na tem mestu se mi kar same rišejo vzporednice z aktualnim dogajanjem v domačem okolju, kjer se vse pogosteje pojavljajo različne pobude po omejevanju proste izmenjave glasbenih vsebin s tujino (spet omejevanje konkurence) pod krinko zaščite »slovenske« glasbe in celo ohranjanja slovenske besede in kulture (npr. »Slovenija skozi oči glasbenikov«).
Sam bi si vseeno želel, da se namesto v postavljanje omejitev raje več energije in časa usmeri v ustvarjanje kvalitetnejše in zanimivejše glasbe, ki bo posledično že našla pot do poslušalcev.
