Družina Wainwright, predvsem Rufus

Pred koncertom Rufusa Wainwrighta v soboto, 29. marca 2014, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani objavljamo članek Janeza Goliča Kdor poje, zlo ne misli? iz arhiva tiskane Muske (2006 , št. 3-4). 

Rufus Wainwright_Vibrate_Photo_mala

Rufusu Wainwrightu je bilo pravzaprav usojeno, da postane glasbenik, avtor, pevec in sploh perfomer. Oče in mati sta znana folk pevca, z glasbo se ukvarja tudi nekaj tet, sestra Martha prav tako noče zaostajati, torej je okolje Rufusa naravnost potisnilo v glasbo. Kaj šele, ko so se »znali« družinski člani pogovarjati le z besedili pesmi. Mar bi Rufus lahko stal ob strani?

Morda bi morali za razumevanje razmerij v družini Wainwright pogledati daleč nazaj, še pred rojstvo samega Rufusa. Že njegov ded je imel stalno neporavnane račune z Rufusovim očetom Loudonom, in sicer zaradi družbeno priznanega statusa, tudi na račun družine, saj je dedu več pomenil novinarski ugled pri časopisu Life kot vzgoja otrok. Podoben odnos do družine je prenesel na Loudona Wainwrighta III. Loudon je sina Rufusa kvečjemu izrabil za navdih v pesmih, ta mu kasneje ni ostal dolžan kot tudi ne nekdanja žena Kate McGarrigle in kasneje še hčerka Martha Wainwright.

Loudon Wainwright III se je potikal v folk krogih že od sredine šestdesetih let, za kantavtorsko pot pa se je odločil že prej, takoj ko je slišal (koga drugega kot) Boba Dylana. Kljub dolgoletnemu igranju po newyorških klubih je relativno pozno posnel prvo ploščo, leta 1970, takrat pa ga je že opazila ljubiteljica in stalna obiskovalka klubov Kate McGarrigle, sicer Kanadčanka iz Quebeca. Ko ga je videla nastopati tako sproščenega in zabavnega, se je zaljubila vanj – in iz njune ljubezni se je leta 1973 rodil sin Rufus, tri leta kasneje pa še hčerka Martha. Z rojstvom slednje je bilo tudi konec njune ljubezni, saj Loudona družina ni zanimala, vso skrb za otroke je prepustil Kate. Ta se je potem z otrokoma preselila v Montreal k sestri Anne, s katero sta kmalu opozorili nase s pretanjeno folk glasbo.

Rufus je imel pravzaprav srečo, da starši niso bili veliki glasbeni zvezdniki, potemtakem bi vedno ostal v njihovi senci ali vsaj predmet opazk, da je njemu lažje uspeti kot drugim. Pravzaprav je širšo priljubljenost zapravil kar sam, ko je pri štirinajstih priznal istospolno usmerjenost, kar mu je kasneje precej škodilo, vsaj v puritanski Ameriki. Ampak kaj, kot pravi sam, ko še pri najbolj običajnih otroških igrah ni znal lagati ali se sprenevedati.

V hiši sester McGarrigle in dveh otrok, Rufusa in Marthe, je bila glasba prisotna ves čas. Otroka sta rasla ob glasbi, ki sta jo poslušali Kate in Anne, to so bili predvsem muzikali, pa tudi opere in ljudska glasba, medtem ko sta sodobnost črpala ob radijskem aparatu. Rufus je že kot otrok rad nastopal in igral v šolskih gledaliških predstavah, vendar se je šele pri dvajsetih odločil stopiti na pot glasbenika. Le ob klavirju narejene demo posnetke je nesel naravnost v New York ter upal na nastop v tamkajšnjih klubih. Takrat je v klubu Sin-é redno nastopal Jeff Buckley in Rufus se je v sanjah rad primerjal z njim. Večkrat je stopil do lastnika kluba in mu molil pod nos kaseto, a ta ga je vedno zavrnil. Od tod izhaja Rufusovo ljubosumje do Jeffa; čeprav ga je cenil in poslušal na koncertih, ni želel poslušati njegovih plošč. Dejansko sta se spoznala šele mesec dni pred Jeffovo smrtjo, in takrat se je spremenil tudi njun odnos. Šele po Jeffovi smrti je Rufus poslušal njegove plošče in na albumu Grace našel izjemno izvedbo pesmi Hallelujah Leonarda Cohena. Kasneje jo je posnel tudi sam.

Rufusu v New Yorku ni šlo najbolje. Celo poletje je neuspešno iskal možnosti za redne nastope, kaj šele, da bi prišel do snemalne pogodbe. Edino upanje je ostal oče Loudon, ki je imel stike z ljudmi z založb. Rufusova demo kaseta je tako prišla najprej v roke Vana Dyka Parksa, prek tega pa do Lennyja Waronkerja, tedanjega lastnika založbe Dreamworks. Čez mesec dni je bil Rufus v Los Angelesu, pripravljen na snemanje prve plošče.

Zanimivo, kako lahko nekaj, kar so v New Yorku povsem prezrli, na zahodni obali doleti tolikšna pozornost. Založba Dreamworks je v Rufusa veliko vložila, mu priskrbela izvrstne studijske glasbenike, Van Parks pa je pomagal pri aranžmajih. Resda album brez posebnega naslova (1998) ni posegel v vrhove lestvic najbolje prodajanih plošč, je pa naletel na kritiško hvalo in hvalo glasbenih kolegov. Medtem ko večina drugih na vsak način lovi sodobnost in sploh opreza za tistim, kar se danes posluša, Rufus črpa iz dokaj daljne preteklosti. Zdi se celo, da bi se zanj lahko čas ustavil že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, da se ga celotno rock’n’roll obdobje ne dotika. Prej se je učil pri muzikalih in sploh klasični popularni pesmi iz obdobja Tin Pan Alley. Nikakor pa se ni ustavil pri zgolj povzemanju; kar najprej pritegne, je vokalna interpretacija. Njegovo petje sloni na razpotegnjenih zlogih, med posameznimi verzi skoraj ni premora, komaj za hiter vdih. Obenem stalno menja modalnost, zaporedje klavirskih akordov je mnogokrat nelogično ali vsaj nepredvidljivo, še vedno pa pesmi stojijo, so zanosne, mestoma kar himnične.

Očitno so pri Dreamworks v Rufusu uvideli potencial na daljši rok. Že odkrita istospolna usmerjenost mu je v Ameriki preprečevala širši preboj, zato pa je pridobil trden krog ljubiteljev in glede na nadčasnost njegove glasbe je sklepati, da ne bo šel takoj v pozabo. Skratka, Rufus je že s prvencem potrdil potencial perspektivnega izvajalca, in kot že v mnogih podobnih primerih, ga je nenadna sprememba statusa ujela nepripravljenega.

Rufus je nenadoma povečano priljubljenost znal proslaviti, pravzaprav je s tem pretiraval. Kajpak, mamila. Večina glasbenikov z mamili išče navdih ali si z njimi lajšajo napore obsežnih nastopov in turnej. Pri Rufusu je šlo preprosto za zabavo, užitek. In kot večina odvisnikov je sam pri sebi »vedel«, da lahko prekine, kadarkoli želi. Ko je pripravljal pesmi za drugi album, pravzaprav je imel tak namen, je postopoma ugotovil, da pri njem mamila nimajo navdihujočega učinka. Le duševno je vse bolj tonil, dokler ni trčil ob dno.

Na tej točki se je spomnil na Eltona Johna, ki je preživljal v preteklosti podobna stanja. Ta mu je dal edini možni nasvet: nemudoma ga je napotil v sanatorij. Zdravljenje naj bi bilo uspešno, in Rufus se je čist vrnil v New York in v hotelu Chelsea res začel pisati pesmi za album Poses (2001). To je precej pestrejša plošča; vmes so prve večje uspešnice (California), sliši se producentska roka Alexa Gifforda iz Propellerheads, drugje se Rufus še vedno opre le na klavir in seveda na svoj barviti bariton. Pa vendarle se zdi, da je plošča Poses le nujna stopnja do naslednjega podviga, ki bi ga lahko skupno naslovili z Want.

Rufus se je po dveh albumih in številnih nastopih povsem odprl. Če je bil prej še previden, in je razmišljal, kako in kaj, se je poslej odločil za igro odprtih kart. Počasi je prišel do spoznanja, da nikoli ne bo imel uspešnice številka ena in da pomen avtorske glasbe leži nekje drugje. Vpoklical je vrhunskega producenta Mariusa deVriesa (Madonna, Bjork, Bowie …), da bi lahko zajel množino idej in pristopov na naslednjih dveh ploščah. V enem snemalnem obdobju je posnel kar 35 pesmi in  posnetke tematsko razdelil na dva dela. Ti so potem izšli na ploščah, dvojčkih Want One (2003) in Want Two (2004). Plošči naj bi izšli z nekajmesečnim razmikom, a vmes se je zgodila reorganizacija založbe Dreamworks in trajalo je skoraj dve leti, toliko, da je vmes založba prek iTunes objavila virtualni maksi singel z naslovom Waiting For A Want …

Plošči sta razdeljeni tematsko. Want One je v veliki meri Rufusov obračun s svetom, tudi kot posledica dogodka na 11. september, ki ga je Rufus doživljal od blizu, pa tudi obračun z njegovimi bližnjimi, predvsem z očetom Loudonom. Že na naslovnici je Rufus v viteški opravi, pripravljen na obračun. Uvede pogled od daleč, Oh What A World, ki spotoma naraste v veličasten ples z bolerom za spremljavo. V I Don’t Know What It Is se čudi izpraznjenemu zvezdniškemu sistemu, v Vicious World se jeza sprevrže v »vesel blues«. Da, četudi Rufus vso ploščo ugotavlja, kako prazen in krivičen je svet, mu ne manjka zanosa in življenjske sile sploh. Glasbeno to ponazarjajo mogočne aranžerske rešitve, ki zajemajo do 350 pevskih glasov, veliki simfonični orkester, vmes režejo pihala in trobila, že v naslednjem trenutku pa Rufus lahko ostane sam ob klavirju ali le preprosti liniji akustičnega basa.

Rufusov obračun na plošči Want One teče od splošnega k osebnemu. Tako je najdelikatnejša pesem albuma sklepna Dinner At Eight. Preden je pesem v resnici uvrstil na album, je Rufus očeta celo vprašal za dovoljenje, ta pa mu je odgovoril, da je pel in pisal o toliko drugih ljudeh, da si tak »obračun« verjetno kar zasluži. Loudon je pel o sinu, ko ta še shodil ni (Rufus Is A Tit Man), tudi kasneje mu je razmerja v družini pojasnjeval z besedili pesmi (Your Mother And I, Father and Son …), in zanimivo, v teh pesmih ni sledi obžalovanja, kvečjemu nasprotno, oče želi, da bi sin postal prav tak kot on.

Verzi iz pesmi Dinner At Eight (So put up you fists and I’ll put up mine, no running away from the scene of the crime …), torej (še) niso bili povod za slabo voljo. Ampak, zaradi vse uspešnejšega sina je tudi oče Loudon pridobival več priljubljenosti. Na vrhuncu so oba postavili na naslovnico revije Rolling Stone, in tedaj je Rufus ta »uspeh« pripisal predvsem sebi. Ko je to naravnost omenil očetu, ta naslednjega pol leta ni spregovoril z njim.

Z Loudonom je v pesmih obračunavala tudi Kate McGarrigle, v Go Leave poje: »Go, leave, she’s better than me, or at least she is stronger, she will make it last longer, that’s nice for you.«  S sestro Anne sta bili vseskozi prisotni na glasbenem prizorišču, resda sta v osemdesetih letih poskušali biti preveč moderni, a k »sreči« tisti čas nista bili pretirano aktivni in sintetiziranih plošč v njuni diskografiji ni veliko. Njune pesmi sta peli Emmylou Harris in Linda Ronstadt ter se obe odzvali povabilu, da leta 1998 pojeta na »družinskem« albumu The McGarrigle Hour. Na tej plošči je res zbrana vsa glasbena družina Wainwright-McGarrigle, celo Loudon in Rufus, eno avtorsko pesem je takrat že prispevala Martha. Trajalo je še 6 let, preden je objavila samostojni singel, s katerim ni želela zaostajati pri obračunavanjih med družinskimi člani. V Bloody Mother Fucking Asshole poje: »I will not pretend, I will not put on a smile, I will not say I’m alright for you …«

Martha Wainwright pomeni resno »grožnjo« nekaj zahtevnejšim pop pevkam Tori Amos in Kate Bush, ki sta z leti izgubili precej ostrine, se posvetili družinskemu življenju in sta nekako zadovoljni sami s sabo. Martha že v uvodnih verzih nenaslovljenega albuma (Zoe, 2005) poje nekaj povsem drugega: »I have no children, I have no husband, I have no reason to be alive, oh, give me one.« Z Martho Wainwright bo treba še resno računati, je odločna, jezna, a tudi občutljiva in zna izpeljati dopadljivo melodijo.

Vsi izpostavljeni člani družine Wainwright-McGarrigle so tudi že nastopali v filmih, morda res le v obrobnih vlogah, a glasbeni prispevki niso šli mimo neopaženo. Prav Rufus je po zaslugi glasbe v filmih I am Sam in Shrek (za prvega je posnel Hallelujah, za drugega Across The Universe) segel do poslušalcev, ki ga sicer niso poznali. Loudon, Rufus in Martha vsi nastopajo v filmu Letalec (The Aviator) Martina Scorseseja, seveda vsak zase, vsi na odru na velikem revijskem plesu. Njihovi glasbeni prispevki za film so zbrani tudi na plošči.

Rufusa tokrat povečana priljubljenost ni spodmaknila. Še več, za album Want Two je prihranil nekaj provokativnih pesmi, samoironično Gay Messiah si je na primer zamislil kot pesem za skupinska prepevanja, plesna Old Whore’s Diet prav tako ni osrečila staršev manjših otrok, ki so ob nedeljskem kosilu spraševali, o čem poje njihov Rufus po radiu. V tej pesmi je svoj tresoči falzet posodil tudi Antony, končno si z Rufusom delita nekatere spremljevalne glasbenike. In nasprotno, Rufus poje vodilni glas v What Can I Do z albuma I Am A Bird Now, ovenčanega z nagrado Mercury.

Tudi Rufus in založba Dreamworks vesta, da je samo glasbo vedno težje prodajati. CD-albumu Want Two je priložen DVD s posnetkom koncerta v dvorani Fillmore, kjer Rufus naravnost blesti. Ne le z glasovnimi in interpretativnimi sposobnostmi, pokaže tudi smisel za nastopanje v razkošni kabaretni predstavi. Menda nam izpod njegovih prstov ne uide niti opera, vsaj tako željo izpove v lani objavljenem dokumentarnem DVD-ju All I Want.

Naslov je dvakrat ustrezen; je sklepni del trilogije Want in res ponuja vse, kar si njegov ljubitelj le lahko želi: številne hvale zvezdnikov (Elton John, Neil Tennant, Sting …), koncertne posnetke, videospote, posnetke nastopa v studiu … Predvsem pa je v ospredju odkrita beseda Rufusa Wainwrighta, ki v podrobnem dokumentarnem filmu spregovori o strahovih, bojih in vsem, kar ga žene naprej. Njegov pomen v velikem glasbenem poslu morda najbolje ponazori izjava članov skupine Scissor Sisters: »Če tu ne bi bilo prostora za Rufusa, bi bili vsi v velikih težavah.«

Share