Diskusija glede dejavnikov, ki bolj ali manj bistveno zaznamujejo vsakoletni dogodek Kreativnega tabora Sajeta, dejavnikov, ki ta festival “nove” glasbe zaznamujejo kot “izstopajočega” iz množice dogodkov tako na domači lokaciji Sajete – ob Tolminskem sotočju – kot širše, mora (in tako tudi je, kar je zaznati denimo v eseju Kreativni tabor Sajeta avtorice Damjane Teodorović na pričujočem portalu ali tudi na samem mestu dogajanja) vključevati kar najširši možni vpogled v realizirano bogatih doprinosov vseh prisotnih, realizacijo, ki v sprotnih ali naknadnih refleksijah večkrat kot ne dosega meje skoraj mističnega ali nasploh presežnega v kakršnemkoli smislu pač že.
Gotovo festivalska recenzija ni najboljše mesto za nastavljanje ali nadaljevanje nekega diskurza, ki bi, kot zgoraj nakazani, posegal širše in splošnejše od dogodka samega, ki je vendarle specifično časovno in lokalno umeščen in si kot tak zasluži konkretne obravnave. Je pa Sajeta mimo tega splošnega dejstva cehovske logike kot zelo nenavaden moment širšega družbenega dogajanja vsekakor vredna besede ali dveh komentarja tudi izven konteksta posameznih festivalskih pripetljajev in sicer na vsakem razpoložljivem mestu javnega.
Prvi in ključni element tistega vedno opevanega prijetnega in neobremenjenega vzdušja, ki je po vseh komentarjih tako lastno Sajeti, je brez dvoma njena specifična festivalska publika. Plodnost diskusije o le opazujoče prisostvujočih in na drugi strani aktivno sodelujočih in tako soustvarjajočih je tu po mojem mnenju vprašljiva. Moja trditev je, da enotna in homogena publika v kakršnemkoli smislu ne bi premogla nastavkov za doseganje tovrstnega občutja odprtosti, kakršnemu smo lahko priča vsak konec julija ob Sotočju. Najočitnejša priča temu je že sam glasbeni program. Ta s svojo širino obsega interesno področje, ki gotovo presega zanimanja večine posameznikov še tako odprte festivalske publike, kakršna je Sajetina. Z malo domišljije in barvito metaforo lahko hitro povežemo percepcijo žlahtne eklektike glasbenega izbora organizatorjev in posameznikovo dojemanje tako pripadnostno kot interesno pač raznolikega spektra obiskovalcev. Še tako „kritičnemu“ ušesu bo kak koncert izzvenel v prazno predvsem po meri okusa in še tako „pravoverni“ glavi se bo kak posameznik zdel kot nevključen ali vsiljiv, seveda po enakem kriteriju. Zavedanje in refleksija takšnega stanja pa sta po mojem mnenju ključa do razpoloženja, ki preveva celoto festivalskega dogodka, kot se ta kaže ob primeru Sajete.
Zares težko bi bilo objektivno izpostaviti tisto nekaj, kar vzdušje odprtosti na Sajeti postavlja nasproti večini drugih domačih festivalov, vključno s tistimi na isti lokaciji. Le tako v premislek ponujam to iztočnico, saj takega zares presežnega in v vseh pogledih zgleda vrednega dogodka po mojem mnenju nikakor ne gre reducirati le na tam zbrano druščino ali kak pojem alternative, ki je danes že tako ali tako povsem izgubil vso barvo ob še nevideni razredčenosti glasbene ali kar širše kulturne juhe (pa nikakor nočem namigovati na kako pomanjkanje pravih poslastic za iščoče glave). Seveda pa tu ne bi bilo na mestu spregledati zelo pomembne in pozitivne vloge organizatorjev in pobudnikov, ta je morda celo edina prava oprijemljiva točka, ko iščemo specifičnosti Sajete v odnosu do siceršnjega festivalskega dogajanja pri nas.
Vendar pa naj na mestu, kjer bi gotovo lahko razpirali nove in nove dimenzije Sajete kot simbolnega, predvsem pa družbeno kritičnega pojava, zaključim in se končno posvetim že omenjenim konkretnim pripetljajem letošnje edicije festivala.
Letošnji Sajetin glasbeni in širši program je izražal pojem eklektičnega v pravem pomenu besede. Vsekakor to ni bil program, ki bi na prvi pogled izkazoval zasluženo finančno podporo organizatorjem ali, če hočete, tovrstni kulturi nasploh, vendar pa je tudi ta aspekt udeležen na bistveni vrednosti Sajete kot širše družbeno umeščenega dogodka pri nas. Tako stanje je namreč postalo že samoumevno, kar je preprosto žalostno. Je pa tudi nevarno za kulturo v najširšem smislu.
Tako so tudi vsi v tej recenziji bolj negativno ali sploh ne obravnavani nastopi in drugi elementi festivala prispevali k pozitivnemu vtisu celote, saj v petih dneh nisem bil priča ničemur, kar bi želel opredeliti kot popolno razočaranje.
Ob zbiranju vtisov po prvem dnevu koncertnih dogodkov je prevladoval vtis skorajšnje razklanosti publike na dva dela. Priča smo bili namreč dvema zelo različnima godbama, ki sta tudi dajali vtis dveh zelo različnih pristopov h glasbenemu izrazu in morda tudi etosu ali percepciji ustvarjanja nasploh. Večer so odprli francoski Overdrive Trio – A tribute to Syd Barrett. Čevlji zapuščine glavne avtoritete zgodnjih Pink Floyd so se po mojem mnenju izkazali za prevelike, ali morda izdelani za neke, po fiziologiji, popolnoma drugačne noge. Preigravanje inštrumentalnih tem z namenom precej klasičnega jazzerskega prekopicevanja glasbene materije pač ni zadovoljiv poklon ikoni, katere vpliv sega precej dlje od skladanja in obračanja tistih nekaj kitarskih motivov. Tudi melodični vložki trobente, ki so delovali kot priložnostni nadomestek za pomanjkanje govornih elementov Sydove norosti, niso kompenzirali razlik med različnima temeljema glasbenega izraza izvornega ter reproduciranega, kar bi morda lahko bil nekakšen namen delovanja Overdrive Tria, dejansko pa so izpostavili paradoks. Vendar pa smo v sicer kratkem, a izredno skoncentriranem nadaljevanju s strani New Yorške zasedbe Zs prejeli pravo salvo glasbenega naprednjaštva. Po mojem mnenju so nam štirje Brooklynčani, ki sicer niso bili videti posebno razpoloženi, kljub temu dejstvu servirali glasbeni vrhunec festivala. Kvartet dodobra z efekti prežetega saksofona, dveh kitar, bobnov ter zmerne mere elektronike, izvajane preko daljših matric, je po akademsko izvedel nekakšen zbit kolaž komadov z zadnje plošče New Slaves (The Social Registry, 2010), iz katerega so v enaki meri bruhale hardcorovska surovost, avantgardno zvočno raziskovanje ter angažirana kritična ost, ki se je zrcalila v sami pozi glasbenikov. V nastopu, ki je bil sicer dejansko daljši, kot se je zdel, kar je res aspekt le najboljših koncertov, so nam Zs tako posredovali naprednjaško vizijo, postavili antitezo predhodnemu precej konzervativnemu nastopu Francozov in dodobra razdelili publiko po glasbenih preferencah.
Glavni del glasbenega dogajanja drugega dneva letošnje Sajete ni postegel s kakšnimi posebnimi presežki. Soliden nastop po tirnicah posnetega materiala sta predstavila Bogdana Herman in Borut Savski, v nadaljevanju pa smo bili priča manjšemu razočaranju, ko sta se izvedbe danes že precej klišejske in prežvečene kombinacije kitarskih zvokov ter elektronike lotili zasedbi Ecstatic Sunshine (solo nastop Matthewa Papicha), ter povratnik Richard Pinhas s soustvarjalcema na elektroniki in vizualijah. S sicer precej različnimi pristopi k digitalnemu procesiranju sta oba nastopa zapadla v preveč generične zvočne izlete na sledi ambientalnih muzik, ki so se precej zavlekli in izgubljali pozornost vsaj dela poslušalstva. Kljub temu pa se je po mnenju podpisanega tudi drugi dan zgodil prav poseben presežek, z njim pa sta nam postregla Tomaž Grom na kontrabasu in Seijiro Murayama na snare bobnu ter čineli in glasu. Vsaj deloma v slogu nedavno izdane plošče Nepretrganost (Zavod Sploh/L’Innomnable, 2010), sta improvizatorja uspela ustvariti dinamično celoto, za razliko od nedavnih nastopov Murayame v Ljubljani tudi bolj polno gibanja, posebno Grom se je zares izkazal s širokim repertoarjem zvočnih posegov, poleg tega pa jima je skozi nastop uspelo nekako zliti se s samim prostorom in dogajanjem v in okoli tega. Vstopna avla tolminske knjižnice, ki se je v uvodnih minutah zaradi več faktorjev zdela nekoliko nerodna, je ob koncu dihala z nastopajočima, ki sta zadovoljstvo z nastopom dala tudi videti.
Tomaž Grom se je kot glasbenik s izrednim smislom za poslušanje tistih, s katerimi igra, izkazal tudi tretji dan, tokrat prvič skupaj v triu z Zlatkom Kaučičem in Arturjem Majewskim. Trio domačim odjemalcem tovrstne muzike verjetno že dodobra znanih posameznikov tukaj podpisanega ni povsem prepričal, saj se je njihova skupna igra le redko res razbohotila v sočuječnosti. Grom je deloval kot glavni pogon v smislu končne zvočne in dinamične podobe, vendar pa je žal premnogo medlih trenutkov, ko glasbeniki niso dajali vtisa prave skupinske dinamike, pustilo nekoliko mlačen vtis. Drugi del tretjega dne je pripadel hrvaško/italijanski grupaciji East Rodeo, ki je sicer prepričala z zares korektno izvedenim nastopom, v katerem so prehajali od daljših atmosferičnih krajin, polnih postrockerskih vijačenj, bolj mehkih akordov in subtilnejših namigovanj do trdih sredic komadov, ki pa se v svoji relativni enostavnosti in avtorski neprepričljivosti ne zoperstavljajo dovolj močno in surovo tistim zares posrečenim nežnejšim, da bi uravnotežili tehtnico v presežen epski avantrockerski material. Morda gre zanko iskati v akademskem ozadju vpletenih glasbenikov in tako rahlo populistični nameri „žaganja“, kdo ve, vendar pa so se kljub temu East Rodeo izkazali kot kvaliteten bend in na prihajajoči plošči z Marcom Ribotom, ki jim tudi sicer namenja hvale, nas utegnejo še presenetiti.
Zadnja dva dneva festivala sta minila v nekolikšnem zatišju bolj sredinskih muzik. Hrvaški, po novem trio, Gatuzo so izvedli kvaliteten hard rock koncert, do popolne uigranosti v novi zasedbi jim morda manjka še kak koncert, vendar pa so kljub temu uspešno razigrali kar pošteno napihnjeno petkovo občinstvo. Za njimi pa je Rambo Amadeus pač počel to, kar najbolje počne, z dobro uigranim bendom je odigral izjemen koncert, morda ne ravno v kontekstu „nove“ muzike, ki naj bi jo negovala Sajeta, vendar pa se nad videnim in slišanim nikakor ne gre pritoževati. V soboto smo bili najprej priča nastopu, ki je pri piscu te recenzije zbujal velika pričakovanja, saj kombo Octex, Dojaja in Electrosaurus, združen pod imenom Ago Tela, že sam po sebi obljublja dovolj. Na odru sta se jim pridružila še Peter Mihelich na klaviaturah in Matej Magajne na kitari. Visoka pričakovanja pa se niso izpolnila, morda so bila pač zgrešena, vendar pa je precej klubsko/plesno orientiran in enoličen nastop z le redkimi zanimivejšimi ritmičnimi ekskurzijami in neizkoriščenimi gostujočimi glasbeniki pustil nekoliko grenak vtis. Podobno povprečno so nam zaigrali tudi zaključni Keckec in Acid Folk Orchestra iz Srbije, ki kljub dobrim inštrumentalnim nastavkom in karizmi pred mikrofonom predvsem po avtorski strani ne upravičujejo ravno primerjav s Tomom Waitsom, vendar pa spet sledi, da so korektna zasedba, ki odigra svoj material, kot mu to gre, je bil pa tudi tu, kakor velja za oba zadnja dneva v celoti, obiskovalcu vseh petih dni letošnje Sajete puščen vtis nekega otipljivega manka inovativnejših pristopov in drznejših muzik.
Poleg glasbenega programa je tudi letošnja Sajeta seveda obsegala še dnevni program kreativnih delavnic (dve kiparski, glasbena/tolkalska, foto-video, multimedijska ter otroški glasbena in lutkovna), ki so svojo priložnost predstavitve dobile v soboto zvečer in so se izkazale kot očitno uspešne, ter program izbranih predavanj in ene razstave. Predavanje več tujih predavateljev o razvoju elektronske glasbe je dokaj izčrpno predstavilo vse bistvenejše zgodovinske etape tega projekta v teku, nekoliko manj so se dotaknili zadnjega obdobja digitalnih medijev itd., v drugačni luči pa je potekalo predavanje mladega Andraža Ježa – Frank Zappa in „resna“ glasba, ki je glede na okoliščine posrečeno in dovolj informativno predstavil nekatere izbrane aspekte diskografije Franka Zappe in Mothers of Invention ter tako pospremil „razstavo ovitkov plošč Franka Zappe in Mothersov“, naslovljeno „We’re only in it for the money“, ki je bila na voljo za ogled skozi celoten festival v Tolminski knjižnici.
Festival Sajeta je tudi tokrat ohranil svoj sloves edinstvenega dogodka na najprivlačnejšem prizorišču daleč naokoli. Nekoliko manj ambiciozen glasbeni program je bil verjetno posledica pomanjkanja sredstev in bolj razdrobljene organizacije, kot je bilo to kdaj v preteklosti, vendar pa razlike kljub vsemu niso velike niti odbijajoče. Sajeta bo jedro privržencev gotovo ohranila tudi do naslednje edicije, ki se je tako že lahko nadejamo. Morda bi glasbeni program prejel piko na i, če prvi dan svojega nastopa ne bi zaradi težav z opremo odpovedal Guido Moebius in če bi se uresničile še zgodnje napovedi prihoda italijanskega inovatorja Giuseppeja Ielasija, ki bi že siceršnji dober program le še obogatila. Vendar pa naj kaj ostane še za v prihodnje in naj bo naslednja Sajeta vsaj tako dobra, a drugačna.
