Izid novega albuma Chrisa Eckmana Harney County in januarski nastop v Ljubljani sta dovolj dobra iztočnica za pogovor. Osem avtorskih sklad, osem večnih klasik rockovske godbe in spet novo glasbeno poglavje v življenju enega najbolj vitalnih kantavtorjev sodobne rockovske godbe.
Slovenska premiera težko pričakovanega novega albuma Harney County je bila v Klubu Cankarjevega doma 21. januarja 2014. Izredno intimistična solo predstava je bila še posebej v prvem delu koncerta dovolj emotivno ekspresivna, da je sprožila večna vprašanja o načinu izvajanja glasbe. Torej, začniva z nastopom. Kako drugače (in težko) je igrati sam oziroma v Ljubljani skupaj z zvestim in nenadomestljivim basistom Žigo Golobom?
Nikoli ni lahko, kajti če ti spodleti, te nihče ne bo rešil. Zelo si izpostavljen in ranljiv. Občinstvo vidi in sliši najmanjši gib in zvok. Z Žigo je seveda vse bolj izenačeno, lažje, saj k nastopu doprinese precej stabilnosti. Je veliko bolj zanesljiv in soliden kot sem sam. Ne glede na to mi tak način igranja predstavlja določen izziv. Čeprav sem izrazito »bendovski« človek, nekdo, ki gre na oder s skupino drugih ljudi. Toda v zadnjih letih sem vedno bolj igral takole okleščeno in tudi tu je veliko svobode. Stvari lahko spontano potiskaš in vlečeš naprej. Več ljudi imaš na odru, težje je biti spontan. Včasih potrebujejo pesmi povsem drugačno podajanje, prostor, občinstvo, vreme… in ja, fino je, če uspeš reagirati na vse te stvari.
Podobno kot monodrama v gledališču so tudi koncerti takšnega tipa intenzivni dogodki, kjer je ves scenarij osredotočen zgolj in le na umetnika, izvajalca. Ali ti to ustreza? Kako udobno se počutiš pod kožo med samim nastopom?
Nikoli se nisem počutil kot rojen igralec. Nekateri imajo to v sebi, rojeni so za oder, toda to definitivno nisem jaz. Bolj kot ne, sem to postal iz nuje. Rad pišem pesmi in na neki točki, pa naj bo to dobro ali slabo, se je zdelo logično, da jih tudi delim. Sčasoma sem postal vedno bolj zadovoljen, verjetno sem jih napisal dovolj, da sem lahko postal tak. In občinstvo me navdihuje. Ko ti ljudje ploskajo, v resnici ne moreš sovražiti. Takrat gre za vrednotenje in zahvalo za ure, ki si jih preživel sam v pripravi skladb. Toda, ko slišim ploskanje, se zavedam, da to ni namenjeno le meni, ampak vsem nam, ki smo tisti trenutek v prostoru. Gre za komunikacijo in povezavo, občinstvo ploska trenutku prav toliko kot tudi nastopajoči. Gre za spoznanje, da glasba oblikuje prav posebno obliko skupnosti. In tisti večer v Cankarjevem domu je bil tak trenutek. Toda v resnici preprosto ne vem, kako bi lahko sam ustvaril nekaj takega. To se preprosto zgodi, ko se v prostoru vse poklopi.
Pesmi z albuma Harney County so brezčasni zvočni pejsaži, nekateri od njih sprožijo magične spomine z zadnjega albuma skupine The Walkabouts Travels in the Dustland. Mi lahko zaupaš, kako si gradil popotovanje po okrožju Harney?
Začel sem s fragmenti. Negotovoimi koščki spomina. Večkrat sem prepotoval Harney County in vsakič sem si naredil zabeležke… takšne hitre, nepovezane detajle in opazovanja. Zgodbe za pesmi so prišle kasneje. V rokah sem držal kitaro, si predstavljal osebo, ki stoji v tej pokrajini ali se pelje čez in pripoved se je začela razvijati.
Ali so samota, realen pogled v spomine, v preteklosti, ali so vse te stvari dovolj močan motiv, da zapišeš vrstico na papir ali zgrabiš kitaro v roke in da je pesem rojena?
Le redko se mi zgodi, da to kar vidim ali slišim ubesedim ali pomislim, da bi iz tega morala nastati pesem. Pesmi prihajajo do mene, ko sedem z namenom, da jih zapišem. Potrebujem svoj mir, samoto, posvečene ure, potrebujem potrpežljivost in ob vsem tem se pojavi navdih. Preteklost in celo prihodnost začneta trkati na dušo. Čeprav se morda sliši preprosto, toda moram prisluhniti, odmisliti moram zunanji hrup in prisluhniti. Takrat se pesem začne najavljati.
Je tvoj pristop do kantavtorstva danes drugačen kot nekoč?
Verjetno. Seveda je lažje, ko si napisal recimo tristo pesmi, toda težje v smislu, da se ne ponavljaš in da ne stojiš na mestu. V izogib temu moram biti zbran in kopati globje, da spravim na površje tisto, kar želim… seveda je na koncu koncev to dobra stvar. Delovni proces je mogoče bolj počasen, toda na koncu sem z izkupičkom veliko bolj zadovoljen.
Ali lahko poveš, kaj je v bistvu »tisto«, zaradi česar zapišeš, ustvariš pesem?
Projekt. Zaradi neke posebne ideje, projekta ali koncepta zelo rad pišem pesmi. Vendar potrebujem okvir za sliko. Ko ga enkrat dobim, postanem nenavadno bolj svoboden, počutim se, kot da lahko zapišem vse, kar je potrebno izreči… če je značaj nekdo, s katerim se ne strinjam posebej, naj bo. Kar je pomembno, je zaključena zgodba. Sploh ni nujno, da verjamem v to, kar pišem, v smislu, da soglašam z moralo izrečenega, toda moram se potruditi, da je zgodba prepričljiva. V večini primerov ne pišem spominov, temveč zapisujem nekaj, kar je bližje fikciji.
Kako drugačen je Chris Eckman danes v primerjavi s tistim pri dvajsetih, tridesetih, štiridesetih letih?
Pri dvajsetih sploh še nisem bil glasbenik, če lahko to rečem. Bil sem študent malega kolidža v vzhodnem delu države Washington. Komajda sem igral kitaro in moja prihodnost se je risala v nekem odvetniškem uradu ali če bi šle zadeve še bolje, v akademskem miljeju. In bil sem prekleto aroganten.
Pri tridesetih sem že igral. Z The Walkabouts smo delali tretji album. Bil sem brez prebite pare. Delal grozljivo raznolika dela, včasih dobesedno kopal po zemlji, da sem lahko plačal za moje glasbene sanje. Odločil sem se, da se vrnem v šolo, kajti zdelo se je, da je z glasbo takrat praktično konec. Skorajda sem bil že na tem, da z njo zaključim. In ja, še vedno sem bil precej aroganten.
Pri štiridesetih sem z The Walkabouts dosegel glasbeni uspeh, o katerem pred desetimi leti nisem upal niti sanjati. V tem času je bila na mojem radarju tudi že Slovenija. Srečal sem mojo bodočo ženo Ando in kar je najbolj pomembno, postal sem hudičevo bolj znosna oseba, s katero lahko shajaš.
Trenutno težko rečem, kje sem. Podobno kot pri drugih so koščki preteklosti več kot prisotni, toda še vedno upam, da gre v bistvu za nadaljevanje delovnega procesa, tako osebnega kot tudi vseh oblik mojih nadarjenosti in sposobnosti. Še vedno sem radoveden, še vedno mislim, da nisem izpovedal vsega, kar sem si zadal. Še vedno se v bistvu preizprašujem, kaj sem si natanko zadal in podobno. Podobno kot vsak tipam v temi.
Kdo so bili tvoji glasbeni heroji mladosti? Se spominjaš prvega nastopa, ki si ga videl? Prve plošče, ki si jo kupil?
Podobno kot za mnoge iz moje generacije so bili The Beatles prva pop glasba, ki smo jo imeli radi. Nekako je ta glasba delovala kot otroška glasba. Lucy in the Sky With Diamonds?! Hudiča, to je bil prostor, kjer je otroška domišljija lahko podivjala. Koga v resnici briga, če je bila to pesem o LSD. Tega takrat nismo vedeli… in v resnici se nič ni spremenilo. Dobra glasba vedno riše v poslušalčevi glavi žive osebne slike. Umetnikov pomen je samo startna osnova. Veliko bolj pomembno je namreč, kaj poslušalec naredi z njo.
Prva plošča, ki sem jo z lastnim denarjem kupil je bila Deja Vu Crosby Still Nash & Young. Pogledal sem naslovnico albuma in si rekel »zgledajo kul« in kupil. Celo pri desetih letih sem bil mnenja, da so pesmi Neila Younga najboljše… Moj prvi koncert? Mislim, da je bil to Elton John, ko sem imel štirinajst let. Čez nekaj let se je moj glasbeni okus radikalno spremenil, in nenadoma sem hodil na nastope skupin The Ramones, the Clash, Patti Smith. S tega zornega kota me je bilo sram, da sem videl Eltona Johna (nasmeh).
Ali verjameš v kulturne, socialne in vsakršne spremembe, ki jih glasba in umetnost na splošno, lahko sprožita?
Lahko rečem da, saj sem videl, da so se določene spremembe zgodile. V 1960 letih sem bil sicer še zelo majhen, vendar sem lahko začutil kulturno transformacijo. Dovolj je, recimo, bilo, da sem videl zmedene poglede staršev in starih staršev, ko sem z brati na domačem hi-fi sistemu vrtel glasbo The Beatles, The Doors in Boba Dylana. Šlo je za nek skrivni jezik, ki smo ga, čeprav premladi, da bi ga v celoti dojeli, v primerjavi s starši definitivno bolje razumeli. In z glasbo so prišle tudi spremembe idej o spolnosti, rasi, moči in še in še. In izbruhnila je »revolucija«, ki se je ujela v potrošniško mašinerijo, toda vedno je bil na voljo nek odklop in veliko idej, ki so bile povezane z glasbo. Punk rock je imel, vsaj zame, podoben spreminjajoč efekt. Glasba je bila osvobajajoč sistem, ideje DIY (naredi sam) in to, da umetnost ni nek posvečen klub, ki ga poganjajo sami virtuozi, so bili izjemno močni in mislim, da je razvejenost tega glasbenega trenutka še vedno z nami. Sam vem, da te ideje še vedno odmevajo v meni. Že dolgo nisem igral glasbe, ki jo nekdo imenuje punk rock, toda prepričan sem, da je to, kar počnem, tudi neke vrste punk rock. Navsezadnje se tudi punk spočetka ni dojemal kot nekaj ortodoksnega in zakaj ga torej ne bi glasba in glasbeniki, ki jih je navdihoval, razvijali v tisoč različnih smeri?
Prav delo z glasbeniki kot so Tamikrest z Malija, mi je v zadnjih letih pokazalo resnično povezavo med glasbo in kulturnimi spremembami. V zadnjih treh desetletjih so v Sahari mladi Tuaregi vzeli v roke električne kitare in začeli pisati pesmi, ki so v bistvu soundtracki in himne kulturnega prebujanja, kar seveda vodi k želji po politični neodvisnosti. S skupinami kot sta Tinariwen in Tamikrest, ki utirata pot, si je skorajda nemogoče predstavljati sedanji tuareški upor brez njegovega glasbenega elementa. Revolucionarna politika in glasba sta za mlade Tuarege povezani v eno, sta eno in isto. Brez skupin kot Tinariwen si je težko zamisliti, da bi neodvisno gibanje imelo tak zagon med tuareškimi ljudmi, kot ga ima. Te stvari so dejansko šle z roko v roki.
„I am what I’ve feared/ I am what I longed for/ Many moons ago…“ iz pesmi Many Moons. Ena mojih najljubših pesmi z albuma, pesem ki jo poganja značilni »Eckmanovski« drive. Mimogrede, lirika ostaja še vedno tvoja močna stran, iz pripovedi lahko tu pa tam odluščiš tudi kakšen avtobiografski odkrušek.
Pisal sem tudi čiste avtobiografske pesmi, toda menim, da je moj glavni pristop k pripovedi domišljijski, fikcija torej, seveda obogatena z mnogimi detajli lastnih izkušenj. Ljudje me pogosto sprašujejo, o »čem poje« naslednja pesem, in po pravici povedano, jim skoraj nikoli ne morem dati povsem specifičnega odgovora. Ideja za pesem lahko vznikne z nečim meni zelo dragim, toda v času, ko pesem zaključujem, se ponavadi preseli na nekaj povsem drugega, na manj razpoznaven nivo.
Besede versus melodija ali obratno… kaj se porodi prej… toda ne nazadnje?
Večinoma začnem z melodijo ali nepovezanim mrmranjem. Besede pridejo skoraj vedno na koncu. Samo na albumu Last Side of the Mountain pesmi Daneta Zajca sem delal drugače, saj so besede seveda že obstajale. Šlo je v bistvu za zelo osvobajajočo izkušnjo, ki je obrnila na glavo moj celoten kantavtorski proces…toda zdi se, da je šlo vendarle le za enkratni eksperiment. Bolj ali manj sem spet začel delati na star način, najprej z melodijo in potem z besedami.
Si glasbenik, poet, glasbeni producent, skladatelj filmske glasbe in tudi človek z založbe Glitterbeat Records. Kako se prebijaš skozi vse različne pristope glasbenega življenja, dela in ustvarjanja? Povej nam, prosim, malce več o tvoji vlogi v Glitterbeat Records?
Včasih je vse skupaj precej shizofreno. Včasih se mi zdi, da je vsega skupaj preveč, spet drugič sem srečen, da lahko sledim tako različnim in drugačnim glasbenim potem. Rad počnem nove stvari. Rad se učim in nisem zadovoljen, če se vrtim v krogu. Preden sem prišel v Slovenijo, sem napisal zelo malo filmske glasbe. In ko mi je Maja Weiss ponudila, da bi napisal zvočno kuliso za njeno mini serijo Novi svet, sem nemudoma sprejel, čeprav nisem bil povsem prepričan, kako narediti to, kar so mi ponudili. Z obeh strani je bilo to dokaj tvegano, toda v bistvu imam rad ta občutek podajanja v neznano. Kajti tu postane življenje zanimivo.
Kar se tiče založbe Glitterbeat, sem v glavnem zelo vključen v vsakodnevna opravila. Z dobrim prijateljem in lastnikom Glitterhouse Petrom Webrom sem solastnik in delam praktično tu, iz Slovenije, skupaj s čudovitim kolegom Silvijem Skokom. Mislim, da sva oba zagrabila priložnost, ker meniva, da lahko ustvariva nekaj enkratnega in ker sva se oba hotela naučiti nekaj novega. Vedel sem, da gre za velik izziv, in to me je dodatno vzpodbudilo. Bili so dnevi, ko sem se križal nad odločitvijo, toda v glavnem imam rad idejo, da prinašamo v svet zvočne dokumente, ki jih drugače ne bi slišali. Daje nam priložnost, da se borimo za glasbo, ki jo imamo radi. Glasbo sem začel igrati v prvi vrsti iz čisto fanovske perspektive, enostavno sem hotel biti ves čas poleg glasbe. Torej, če si obsesiven glasbeni fan, in mislim, da sem v zadnjih letih postal obsesiven fan afriške glasbe, kaj je potem boljšega za zadovoljevanje te potrebe kot ustanovitev lastne založbe?
Produciral si albume številnih glasbenikov, meni osebno so še posebej pri srcu albumi skupine Tamikrest in tvoje delo na debi albumu Andree Schroeder. Gre za mojstrovino, ko imaš na eni strani čisti dotik mojstra produkcije in na drugi glasbenika. Kako resen in strog znaš biti, ko ustvarjaš v studiu?
Pri delu sem zbran, vendar ne bi rekel, da sem resen. Vem, da znam biti oster, toda mislim, da večina ljudi, s katerimi delam, spozna, da je ta strogost usmerjena k samemu projektu, in ne toliko k posamezniku. Če želiš postati učinkovit producent, je potrebno najprej vzpostaviti zaupanje. Če si vedno najglasnejši in najmočnejši glas v sobi, bo to zaupanje prišlo zelo počasi, če sploh. Včasih je bolje stopiti korak nazaj in pustiti stvarem, da se razvijajo po svoje. Konec koncev gre za umetnikov album, ti na njem delaš le določen čas, toda oni so tisti, ki jih ta album opredeljuje do konca življenja. Mislim, da mi to, da sem tudi sam umetnik, daje dodatno perspektivo, ki mi pomaga pri vsem skupaj. Poskušam producirati tako kot da so vloge obrnjene, da sem v koži umetnika in ne producenta.Imel sem to srečo, da sem s številnimi umetniki delal večkrat. Chatma je bil že tretji album Tamikrest, ki sem ga produciral in Andrein novi album je drugi, v katerega sem vpleten. To pomeni, da nekaj deluje in da so odnosi solidni in ustvarjalni. Iz nekaterih produkcijskih situacij, v katere sem bil vpleten, sem spletel nekaj zelo dobrih, vseživljenjskih prijateljstev.
Tvoj studio v Ljubljani se imenuje Zuma, to me spominja na dobrega, starega Neila Younga.
Da, seveda. Ime sem ukradel po album Neila Younga iz 1970 let Zuma. Ta album sem takrat v prvem letniku srednje šole poslušal toliko, da je moj sostanovalec zagrozil, da se bo izselil, če ne bom dal mir.
Si bral njegovo knjigo Waging Heavy Peace: A Hippy Dream? Mimogrede, Neil je moj vseživljenjski glasbeni favorit, njegovi spomini pa iskren in dragocen pogled nanj in njegove drage. Kaj meniš? … Bomo nekoč morda prebirali tvoje zapiske?
Nisem ga v celoti prebral, kar je v bistvu presenetljivo, glede na mojo popolno zatopljenost v njegovo glasbo. Ni glasbenika, ki bi name tako vplival kot Neil. Mogoče tudi zato nisem povsem končal z branjem knjige. Mislim, da me v resnici zanima glasba in ne posebej človek. Čeprav je oboje seveda povezano, a to ni ista stvar. Njegovo glasbo lahko interpretiram po svoje. Je intimen, oseben odnos, ki ga v resnici ne morem opisati ali soditi. Mogoče bi v trenutku, ko bi o njem vedel več, ta poseben sijaj začel bledeti. Ne vem, mogoče bi moral knjigo spet vzeti v roke in jo končati. Mogoče sem bil samo len.
Težko si predstavljam, da bi pisal spomine. Mislim, da moje življenje nima tega dramatičnega sijaja, ki sodi k takim stvarem. Moja zgodba ni tako mikavna. In še, sem precej zadržan in mislim, da nima smisla pisati take knjige, razen če nisi pripravljen imenovati stvari s pravim imenom in biti brutalno pošten. In sploh me ne zanima, da bi bil TAKO pošten (nasmeh).
Glede na to, da si tudi sam producent, me zanima, kaj misliš o njegovem »projektu« PureTone? Neil nekje v knjigi piše: »Način, kako ljudje danes doživljajo glasbo je zelo drugačen od tistega, ki bi moral biti. Ni več isti del kulture kot je bil. Mislim, da ima pri vsem tem veliko vlogo kvaliteta zvoka, zato to naglašujem s PureTone. Glasba ni problem. Zvok je.» Kaj meniš?
Popolnoma se strinjam z njim, da je splošna izkušnja posnetega zvoka v velikem upadu. Domača snemanja, MP3, iPodi z usranimi ušnimi slušalkami in pretiravanje z glasnostjo v končni obdelavi zvoka, vse to je pripomoglo k razvrednotenju. Razcvet hi-fi opreme v 1960 in 1970 let, ko je bil stereo sistem središče ameriškega doma, se danes zdi zelo zastarel in retro. Večina nas danes glasbo doživlja v samoti, skozi naše osebne predvajalnike ali iz „oblaka“ ali z dolpotegom grozljivo stisnjenih glasbenih datotek. Mislim, da bi bilo izredno težko dokazati, da je vse to vodilo k razvrednotenju glasbe na splošno, verjetno pa nas čustveno ne gane več tako kot nekoč. To drži. Sprva sem mislil, da je gibanje »nazaj k vinilom« poganjala čista nostalgija. Toda danes gledam na to povsem drugače. Danes vidim to gibanje kot nekaj bližje potrebi. Vsi tisti, ki imamo glasbo resnično radi, hočemo z zvokom vzpostaviti spet tesnejšo povezavo. Sčasoma postanejo terabiti datotek precej nepomembni. Neomejene možnosti so nas pustile nekoliko prazne.
Kako se počutiš v sedanjem trenutku? In kakšni so tvoji načrti?
Trenutno sem v redu, toda kar se prihodnosti tiče, o tem ne razmišljam veliko. Projekti se pojavijo, ko si pripravljen na to, da se pojavijo. Približno tako delujem zadnjih trideset let in ne vidim, da bi to v kratkem menjal. V zadnjih desetih letih se je moj celoten glasbeni svet radikalno spremenil. O stvareh, ki sem jih naredil v Maliju in s katerimi še vedno nadaljujem, se mi pred desetimi leti še sanjalo ni. Mislim, da v celoti zaobjameš novosti in čudne priložnosti takrat, ko nimaš nekega zakoličenega velikega načrta. Obstaja budističen rek, ki pravi, da sta dva dneva v letu, ko ne moreš nič narediti: včeraj in jutri. Ne vem, če sem to v celoti dojel, toda prepričan sem, da imajo te besede določeno vrednost.
