s Tino Perić
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Danes gostimo pevko, performerko in tekstopisko Tino Perić.
osebni arhiv
»Tina Perić je ena zares redkih v zadnjih letih, ki premorejo potencial karizmatičnih in močnih frontmank«, se je zapisalo Maruši Bertoncelj v recenziji prvenca tria Ludovik Material Passion for Red, ki je, sledeč uspešni turneji Klubskega maratona Radia Študent, leta 2012 s svežino družbeno kritičnih besedil Tine in nabrito zmesjo rocka in elektronike (trio sestavljata še kitarist Matija Dolenc in bobnar Jernej Koren) zarezal v alternativno sceno in začel odmevati tudi izven meja. Ludoviki so koncertirali po državah bivše Jugoslavije in tudi po Nemčiji, Avstriji, Češki.
Pred tem je bila Tina (sicer študentka južnoslovanskih jezikov ter sociologije kulture), kot pravi sama, zgolj glasbena navdušenka, ki si je želela z Matijem in Jernejem sprva posneti dokumentarec o bivši jugoslovanski glasbeni sceni danes, vendar so kmalu ugotovili, da jim to ni dovolj in so začeli muziko, ki bi jo želeli slišati, ustvarjati sami.
V zadnjem času se uveljavlja tudi kot performerka – igra in poje v gledaliških predstavah Gremo vsi! Mareta Bulca in Škrip Inc. Jelene Rusijan, z Ludoviki pa po januarski izdaji singla Made In pripravljajo nov album in snujejo krajšo turnejo po sosednjih državah.
Mainstream naj se približa meni, jaz se njemu ne bom. (Peaches)
Mislim, da danes premalo glasbenikov v mainstreamu razmišlja na ta način. Vsi si želijo približati nekim vzorcem, za katere se ve, da delujejo (torej se prodajajo), malo bendov pa si upa stopiti izven tega, postaviti nove standarde in nove ločnice, konec koncev tudi nov žanr. Premalo se tudi zavedamo, kako pomembno je, da obstaja dober pop. Tega sliši največ ljudi in ta tudi vzgaja in gradi okus množic.
V Sloveniji pa sploh težko govorimo o kvalitetnemu popu oziroma glavnemu toku. Če na komercialnih radijih vrtijo predvsem sranje, potem pa se pojavi novo sranje, sicer mogoče z rahlo drugačno teksturo, pa že vsi »dol pademo« in rečemo: »Uau, to je pa za slovenske razmere kar v redu komad!«
Vendar slovenske razmere v popularni glasbi trenutno niso najbolj obetavne, torej zakaj bi to služilo za primerjavo? Želela bi si, da bi predvsem pop imel tudi pri nas več poguma pri raziskovanju novih glasb in zvoka.
Mislim, da je danes biti v rocku ženska težje kot kdajkoli prej, predvsem zaradi komercializacije pop pornografije, ki se dela, da je škandalozna, v resnici pa je šokantna v svoji banalnosti. (Lydia Lunch)
Nobene težave ne vidim v pornografiji kot taki. Da hočeš svojo glasbo prodati občinstvu samo preko svojega dekolteja, tresočih riti in vzdihovanj v prazno, danes res ni več škandalozno. Če bi Madonna ali Miley Cyrus na odru med koncertom občevali s sedmimi pritlikavci, pekinezerjem in še tetraplegikom, to verjetno ne bi nikogar več šokiralo, niti jima ne bi pomagalo narediti dobrega komada. Tudi erotičnost in seksualnost sta lahko sestavna elementa glasbe in s tem ni nič narobe.
Težava se po mojem mnenju pojavi takrat, kadar hočeš svojo glasbo prodati samo kot seksualen objekt, za katerim pa ni ničesar, le vakuum in dober producent, ki ve, kateri zvokci »palijo« v nekem obdobju.
Vsi smo kdaj samo seksualni objekt – včasih si tega želimo, spet drugič to nezavedno postanemo, vendar pa poleg tega obstaja še cela mavrica občutenj, razpoloženj, vedenj … in vsak posameznik/-ica je (ali pa si morda vsaj želim, da bi bilo temu tako) tudi razmišljujoče bitje, kritično in občutljivo za svet okoli sebe. Iskreno predati to paleto čustev in občutkov občinstvu je zame lastnost dobrega glasbenika oziroma glasbenice.
Izurjeni vokalisti so sposobni razbiti kristalno steklo. Strastni vokalisti so sposobni razbiti človeška srca. (Danielle Egnew)
To trditev dojemam predvsem kot razliko med glasbenikom obrtnikom in glasbenikom umetnikom oziroma ustvarjalcem. Obstaja veliko primerov vrhunsko šolanih glasbenikov, ki so tehnično res dobri, niso pa sposobni producirati nekaj svojega, nekaj izvirnega. Seveda tehnike in izobrazbe ne gre podcenjevati, vseeno pa je toliko nešolanih muzičarjev in bendov že dokazalo, da sta poleg osnovnega talenta in formalne izobrazbe predvsem pomembno delo, torej vaje, izvirne ideje in sposobnost, da lahko vse to preneseš poslušalstvu. Sploh v »popularni glasbi«, ki je v primerjavi z »resno«, torej elitistično, prevečkrat podcenjena.
Naloga umetnosti danes je, da v red vnaša kaos. (Theodor Adorno)
Če umetnost v tebi ne sproži nobene misli ali čustva, te ne premakne na noben način, te ne vrže iz tvojega reda, potem zame izgubi svojo funkcijo. V takšnem primeru je dejansko bolje, da ta čas posvetiš na primer likanju perila, kot pa tovrstni umetnosti, pa naj gre za film, literaturo, gledališko predstavo ali glasbo.
Če nekdo le posnema že obstoječe vzorce in ne pridoda ničesar novega, svojega, že obstoječega ne prevpraša, imamo opravka z obrtnikom. Najboljši občutek je, ko zaslišim nek komad in v drobovju začutim vročico, v telesu se sproži kemija in takrat veš, da je to res dobro, in si ne moreš kaj, da ne bi poklical nekoga ali mu poslal mail in to z njim delil. Ko ti neka muska tudi v telesu sproži kaos, je to definitivno to! Opravila je svojo nalogo.
Vedno so mi govorili, da moram na primer promovirati ploščo, da se moram slikati, dajati intervjuje … In sem jih vprašal: »Ste brali Dostojevskega?« So rekli: »Smo!« »Pa ste ga kdaj videli?« (Branimir Johnny Štulić)
Ta citat mi je všeč predvsem zato, ker se zadnje čase s podobnimi mislimi ukvarjam tudi sama. Koliko je na primer umetnik primoran narediti za svojo promocijo oziroma prostitucijo svoje umetnosti, sploh v glasbi, ki je že zdavnaj izgubila svoj primaren pomen?
Dejansko mi je odveč, da bi se kot članica benda v današnjem času morala obremenjevati z zunanjo podobo, z všečki na socialnih mrežah, z mreženjem in dogovarjanjem s »pravimi« ljudmi, morda celo narediti glasbo za kakšno reklamo, saj te tako sliši več ljudi in potem lahko morda dejansko špilaš na lokalni Mortadeljadi.
Eh, vse skupaj je res naporno in je en velik biznis. In vsi ti to predstavljajo kot konstanten boj za ušesa publike.
V glasbi se mi res ne da bojevati na takšen način. Hočem, da je iskreno in zabavno. Verjetno veliko muzičarjev čuti podobno, razen tistih superjunakov, ki jim gre »minglanje« in mrežeje zlahka od rok ter jim prinaša neko posebno zadovoljstvo. Sicer je verjetno super, če imaš človeka, ki to počne namesto tebe ali ti pri tem pomaga (naš prijatelj bi rekel »te pušne naprej«), ampak takih je pri nas žal malo.
Starešine bodo rekli, da so minili tisti zlati časi, da je danes bendov na milijone, zato si moraš zagotoviti svoje mesto med ušesi poslušalstva, da danes ni pomembna samo glasba, ampak cel paket … Ah, dreki-peki, pa ti popolni paketi!
Najpomembnejše od vsega je zame tisti neprecenljivi užitek ustvarjanja glasbe s svojim bendom na vajah in potem greš na oder, pokažeš kaj imaš … če je dobro, bodo padli dol, če ne, jebi ga …
