z Gregorjem Baumanom
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Petintridesetič se pod komentarje k mislim podpisuje glasbeni novinar, kritik in publicist Gregor Bauman.
Gregor Bauman: osebni arhiv
Gregor Bauman o sebi: z žigom na papirju akademsko potrjeni geograf – pred tem je končal gimnazijo, osnovno šolo, malo šolo in vrtec. Vse uspešno. Košarkar. Vaterpolist. Politično neprizadet! Učenec slavnega Yode. Računalniško in (celo) glasbeno pismen. Ponosni lastnik obsežne zbirke različnih originalnih glasbenih formatov analognih in digitalnih oblik.
V prostem času urbani mislec in ruralni hedonist. Nosilec premnogih avtorskih in naprednih idej, od katerih imajo koristi kasneje zgolj in pretežno drugi. Tu je potrebno omeniti vsaj prvi lokalni radijski študentski program (KRŠ), kjer je bil idejni šef in urednik, nekaj pomoči je nudil pri ponovnem zagonu Tedna mladih, MKC-ja Pri Rdeči ostrigi, ciklusa Grajski vitraž… Za isto mizo je sedel z mnogimi bolj ali manj pomembnimi umetniki – od takšnih, ki svojega ega niso razpihovali do takšnih, ki jim je uspeh ene male plošče ali film posnet na mobilni telefon stopil v glavo.
V prvi vrsti pa je usposobljen glasbeno-koncertni nomad, vedno nekje na poti. Razlogov je več, a vsi nosijo skupni imenovalec, ki ga med notnim črtovjem ali improvizacijami ni težko prepoznati. Svoje življenje že dolgo prešteva med dvema koncertnima postajama na tej ali oni strani Alp, na tej ali oni strani Atlantika.
Pripis:
»Večkrat se zalotim pri vprašanju, ali muzike sploh potrebno misliti? Kaj se jim ni bolj prepustiti, da te odpeljejo iz realnosti v abstraktne krajine, kjer je tako, kot v sanjah, vse mogoče. Vem, pljuvam v lastno skledo, a se že dolgo strinjam z mislijo Elvisa Costella, da je pisanje o glasbi enako plesanju po arhitekturi. Vseeno bom podal nekaj misli na izjave umetnikov, ki mi jih je predložila Nova muska, ki pa ne bodo toliko razmišljanja kot odtisi oziroma refleksije, ali – če poenostavim – tisto, kar mi je prvo prišlo na misel.«
Najboljša glasba – v njej lahko začasno najdeš zatočišče, ampak v bistvu je tam zato, da ti ponudi nekaj, s čemer se lahko soočiš s svetom. (Bruce Springsteen)
Z Bossom se ni težko strinjati v marsičem, težje se je ne strinjati. Morda bodo spodnje misli malce preveč subjektivno naklonjene (kaj ni to bistvo rubrike?), vendar Bruce v vsej svoji karieri ni prodal svoje blue collar identitete, ne glede na debelino bančnega računa. Prav njegova glasba je mnogo več kot zatočišče, je socialni refleks, preko katerega se lahko soočamo s svetom, zlasti z njegovimi odkloni. Najdemo se tako v The River kot v Tougher Than The Rest.
Za razliko od nekaterih kolegov z njo ne gradi osebne mitologije, temveč se poglablja v usode ljudi, o katerih piše, in hkrati – ne glede na težko življenje – ne izgubi optimizma. In, nenazadnje, glasba je (lahko) z nami v najtežjih in najlepših trenutkih. Preko ali s pomočjo nje se zaljubljamo, režemo žile, preganjamo vsakdan; z njo si ustvarjamo soundtrack svojega življenja. Spomnite si rabe pesmi Bacila je vse niz rijeku (Indexi) v filmu Lepa sela, lepo gore … Besede so odveč.
Kako se lahko kdorkoli nauči nečesa iz umetnine, če ta odraža zgolj nečimrnost umetnika in ne realnosti? (Lou Reed)
Lou Reed kot Lou Reed, in zato ali prav zato ga imam rad. Ne nazadnje poleg Chrisa Eckmana sodim med edina dva obiskovalca, ki sva bila navdušena nad njegovim zadnjim koncertom v Ljubljani (2005). Morda bi prav z njim najlažje pokomentiral izjavo, vendar nimam ne namena ne pravice soditi njegove drže, ki je bila neodvisna, da so mu takrat hrbet obrnili celo večji oboževalci od mene. Nečimrnost? Ne, rock & roll!
Takšen bil pač Lou, negator vseh stereotipov, predrzen in teatralen, umetnik z jajci, ki je na vinil, medtem ko so drugi hodili po vesolju, upal odtisniti elektronski hrup. Da bi bila stvar še bolj očitna, je izbral format dvojnega albuma.
V tem kontekstu je tudi moč (pre)brati izjavo, in sicer kot konflikt individualnega in konvencionalnega, sredinskega in ekstremnega, udobnega in raziskovalnega …
Na zunaj je Lou morda deloval nečimrno, a je bilo znotraj njega veliko topline. Ne glede na očitani pesimizem ni nikdar vnaprej izgubil upanja. Berlin in New York sta brezkompromisna odtisa realnosti, ki sta vsaj meni odkrila prizmo sveta mimo bleščic in neonskih reklam. Če pa Lou to smatra za nečimrnost, se je tudi preko nje moč marsikaj naučiti. Hvala ti!
Punk bendi danes izdajo eno ploščo in ta se proda desetkrat bolje od vseh plošč Ramonesov, ki so jih v svoji karieri izdali več kot dvajset. Zato Johnnyju Ramonu trikrat na teden pospravljam dvorišče, da se mi krivda vsaj malo oprosti. (Eddie Vedder)
Kaj naj rečem – Eddie, ko boš končal pri Johnnyju (pustimo si malce pisateljske svobode), se oglasi še na dvoriščih članov benda The Sonics, Dr. Feelgood, Radio Birdman … In s seboj pripelji še svoje kolege iz Seattla in okolice.
Navaditi se je treba, da življenje ni pošteno, in prej, ko se na to navadiš, bolje je. »Tak je selavi« (c’est la vie), bi rekel moj prijatelj iz grafičnih vrst in prav ima. Takšni »izpadi« seveda niso nič novega in zagotovo kažejo spoštovanje ter kruto realnost, katero pa lastniki dvorišč marsikdaj niti ne jemljejo za slabo. Raje kot masovno popularnost in posledično bledenje imajo kultni status na robu. Nekaj podobnega mi je zaupal prav »last Ramone standing« Marky Ramone.
Pri takšnih izjavah je tudi pomembno, s katere strani pridejo. Eddiju Vedderju je namreč verjeti, da ga grize slaba vest, medtem ko s strani Bona Voxa vse to deluje kot cenena reklama.
Psihedelija, glam, R&B, soul – ta zgodnja obdobja popularne glasbe ni determiniralo iskanje popolnosti, ampak bizarni entuziazem, majhni budžeti, nepredvidljive tehnike, borna oprema in divje prepuščanje. (Brian Eno)
To je, vsaj kar se mene tiče – in vem, da nisem osamljen – bistvo ne samo glasbe, temveč umetnosti nasploh. Že vsakršno iskanje »popolnosti« samo po sebi pomeni zatiranje emocij. Zato je bil v drugi polovici sedemdesetih tako pomemben preboj punka – govora je namreč o vrnitvi h korenina oziroma o povratku entuziazma!
Punk rock je bil reakcija na razvlečeno »žalost,« ki ni znala komunicirati s svetom na zemeljski skorji. S punkom je prišlo do zavračanja vseh nepomembnih zvokovnih ornamentov, vseh lažnih reflektorjev in do prečiščevanj aerodinamičnih karakteristik. Glasba se je spustila nazaj na zemljo. Znova je dobila energijo prvinskega udarca, ki je z emocijami drugih nagovorila moje/naše emocije. Zato ni bilo potrebnih velikih/dragih studiev, razkošnih aranžmajev in tehnične popolnosti – le preprostost in iskrenost.
V tem trenutku sem se spomnil na koncertno izvedbo albuma The Dark Side Of The Moon Rogerja Watersa. Če sem odmislil poslušalce okoli sebe, sem imel občutek, da sedim doma in poslušam album. Cehovsko perfektno, čustveno hladno.
Del tega, kar počnem, je to, da prenašam novice od tam do tu in da odnesem novice od tu spet nazaj tja. Verjemite, s pesmimi se ne da spreminjati sveta, lahko pa ljudem ponudiš alternativno perspektivo, celo glede lastnega položaja. To skušam delati tudi jaz. (Billy Bragg)
Billy je s svojim stališčem odprl večno dilemo popularne glasbe – ali je s pesmimi moč spremeniti svet. Odgovorov nanjo je prav toliko, kolikor je glasbenikov. V intervjujih sem slišal ena, druga ali tretja stališča, in z vsemi se je moč (ne)strinjati. Vseeno Billy v izjavi odpira zelo pomembno spoznanje, da so glasbeniki po svoje tudi »messengerji« ali prenašalci novic. Z njimi osveščajo (okej, obstaja tudi hujskaška raba) in prebujajo ljudi, pripovedujejo, kaj se dogaja tu in tam, ter zgodbe iz tvojega kraja nosijo v svet.
Če sem nekoliko patetičen, je govora o razširjanju obzorij, kar je nam prav prišlo zlasti v časih, ko smo bili deležni selekcioniranih novic ter so trendi – z izjemo Live Aid in Free Nelson Mandela – k nam hodili s »potrebno« zamudo.
Prav zaradi stališč nekaterih glasbenikov oziroma njihovih alternativnih perspektiv, so ti še vedno nezaželeni v določenih delih sveta, in govora je tudi o zahodnih demokracijah. Vprašajte se samo, koliko prenosov v živo na televizijskih ekranih se dogaja z nekaj deset sekundnim ali več zamikom.
Po tej plati glasbeniki od začetkov do danes niso izgubili svoje tradicionalne vloge »minstrela«. Fizično jim je še moč preprečiti dostop do nekega ozemlja, radijski in spletni valovi pa ne poznajo (praktično) nobenih meja.
