S Petro Tihole
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. S šestintridesetim razmišljujočim peresom se podpisuje glasbena novinarka Petra Tihole.
Petra Tihole – podvodni avtoportret
Od malih nog se druži z glasbo, že s petimi leti je z mamo začela obiskovati koncerte klasične glasbe in predvsem operne predstave, za katere je prepričana, da so krive, da je v življenju razvila tako širok okus za glasbo in predvsem strast do obiskovanja koncertov.
Iz njenega priimka je nastal posrečen nadimek, Potiho, tako jo nekateri kličejo še danes. Petra Tihole je novinarka kulturne redakcije revije Mladina, kratek čas je za ta neodvisen politični in kulturni tednik pisala glasbene recenzije plošč; zdaj njeno razmišljanje o muziki lahko ulovite predvsem ob prebiranju recenzij koncertov ter intervjujev in člankov o različnih domačih in tujih glasbenih izvajalcih.
Glas nekdanje članice špikerske redakcije Radia Študent, na frekvenci 89.3 MHz; v zadnjem času jo lahko znova ujamete v četrtkovem jutranjcu.
Kot članica komisije Ment, projekta, ki se osredotoča na promocijo aktualne domače glasbe v tujini, bo pomagala izbrati enega, ki bo nastopil na letošnjem INmusic festivalu v Zagrebu.
***
Moje delo postavlja dobra vprašanja, ne ukvarjam se z ustvarjanjem velikih šovov. To počne vsako modno ali avtomobilsko podjetje. (Laurie Anderson)
Laurie, ena tistih glasbenic, ki mi je že kot muli zlezla pod kožo. Najprej z legendarnim koncertnim filmom Home Of The Brave, ki je verjetno eden redkih, ki se lahko približa epohalnemu izdelku Talking Headsov Stop Making Sense, vrhunski izdelek, ki je sam po sebi dokaz, da za doseganje publike ta vsestranska njujorška glasbenica ne potrebuje šova.
Raje pripoveduje zgodbe. Naj si bo kot predavateljica, likovna kritičarka, kiparka, slikarka, performativna umetnica, pisateljica, režiserka ali pač glasbenica. Je ena tistih, ki nikoli ne pozabi na vsebino. Ne, ko poskuša izvajati politično angažirane projekte v katerih podaja filozofska razmišljanja o svetu v katerem živimo, ne, ko se ukvarja z bolj poetičnimi platmi življenja.
Iz nas vedno poizkuša izvabiti razmišljanje in emocije. Prej kot šov jo zanima resnica. Lahko bi celo rekli, da poskuša biti dobra novinarka, nas prebuditi iz statičnosti v kateri smo obtičali in stopiti v dialog z nami.
Je dokaz, da samo ena oseba, oborožena z violino, lahko ustvari veliko hrupa, za dosego česar si velikokrat pomaga tudi z vizualnim materialom, in nas tako popelje na pot k družbenim spremembam.
Glasbeniki stojijo pred tabo, gledalci čutijo njihovo napetost. Ko poslušaš plošče, tega ni, tvoja pozornost je bolj sproščena. Čustveni aspekt je pomembnejši pri živi glasbi. (Brian Eno)
So koncerti in glasbeniki, ki te najdejo in so tisti, ki jih poiščeš sam. A eno je gotovo, le v živo lahko ugotoviš iz kakšnega testa so. Lahko so eni tistih, ob igranju katerih se tvoje kocine postavijo pokonci, eni tistih, ki te preplavijo z valom energije ali so pač tisti, ki te pustijo hladnega, prestopajoč se na mestu, pogledujoč na uro. Če nastop povežejo v en sam naboj, mi običajno spodnesejo tla izpod nog. Takšni me običajno najbolj navdušijo. Ti se praviloma ne zatekajo k besedi in humornim opazkam, ki me na koncertu bolj ali manj dolgočasijo, saj vendar nisem prišla poslušati komedijantov. Za to so druge priložnosti.
Jasno je, da sta poslušanje glasbe doma in v živo dve povsem različni izkušnji, ko izstopimo iz zavetja doma, smo med ljudmi. In ravno slednji lahko še kako pokvarijo vzdušje in vplivajo na energijo na prizorišču. Saj veste, eni pač niso sposobni koncentracije, morda so klepetavi in morajo vsak vtis nemudoma podeliti z najbližjim, morda so samo pijani in brezbrižno polivajo vse okoli sebe, morda so opremljeni s telefoni obremenjeni s snemanjem vsakega trenutka, morda obsesivno twitajo; vsi skupaj tako zelo odvzeti, da so v resnici pozabili na dogajanje na odru. Vse to lahko pomeni, da se energija v dvorani izgubi ali pa vsaj razvodeni. Eden tisith, ki takšnega vedenja na svojih koncertih ne trpi, je Michael Gira, ki s svojimi Swansi jeseni bojda znova prihaja k nam, da nas raztelesi.
Ukradi kaj malega in pristal boš za zapahi. Ukradi veliko in proglasili te bodo za kralja. (Bob Dylan)
Del besedila Dylanove pesmi Sweetheart Like You se v originalu glasi: »Steal a little, they throw you in jail, steal a lot they make you king.« Primerno, ko pa Bob velja za velikega sposojevalca. Sama ne bi rekla plagiatorja, čeprav so ga večkrat obsodili, da krade. Ne samo njegova glasba, ki črpa pri različnih virih, tudi njegove slike sprožajo debato o avtorstvu. Ob njegovi razstavi pred parimi leti, ko naj bi predstavljal dela nastala na podlagi njegovih potovanj iz Japonske, Kitajske, Vietnama in Južne Koreje, so se pojavile navedbe, da naj bi bil večji del razstavljenih slik dejansko kopij svetovno znanih fotografij.
A gospod Zimmerman se na to ne ozira. Na vztrajne očitke, da se pri pisanju besedil preveč naslanja na tuje vire – strokovnjaki so ugotovili, da so besedila iz njegovega albuma Love nad Thaler osupljivo podobna posameznim stavkom iz obskurne biografije nekega japonskega mafijca, ki je izšla leta 1995 – se odziva ogorčeno s trditvami, da je prilaščanje v glasbi del tradicije folka, pa tudi jazza. In prav ima.
Dejstvo je, da je že vse bilo narejeno, da vsi od nekod črpamo; po svetu hodimo kot spužve. Težko se je upreti vplivom in biti originalen. Včasih se celo zdi, da je bilo že vse napisano, da izvirnost ni več možna oziroma da jo je resnično malo. Vse se vrača v valovih, tudi glasbeni stili. In, konec koncev, nihče od nas ničesar ne krade, vsi si samo sposojamo in dokler si sposojamo in reinterpretiramo je to povsem okej, plagiatorstvo pa je nekaj povsem drugega. Nek drugi Bob, Bob Marley, je lepo povedal: »You can fool some people sometimes. But you can’t fool all the people all the time,« in pravzaprav lepo povzel misel Abrahama Lincolna. Kaj reči kot tuje je všeč nam, naše pa je bolj všeč drugim?!
Ko je izšla moja prva plošča, sem ves čas visela po radijskih postajah in jo predstavljala. Vsi so govorili, kako dobra je, ampak da hkrati ne vejo, koliko jo bodo lahko vrteli, saj že vrtijo eno žensko. (Pat Benatar)
Da še vedno živimo v pretežno patriarhalni, moško dominirani družbi, ki ženske s svojo kvazi superiornostjo potiska v podrejeni položaj in kjer so spolne hierarhije stvar realnosti, je povsem jasno. Ženske so še vedno pogosto smatrane za histerične in pretirano emotivne, tako kot so bile včasih, in na ta način so degradirane in posledično deplasirane. Res pa je, da se pod diktatom enakosti vse to odvija veliko bolj prikrito kot se je v preteklosti, kar ne pomeni, da se ne dogaja. Moški so tisti, ki jih častimo, ženske so običajno prisotne bolj za kvoto, da je vse lepo v uravnilovki; tudi med publicisti, novinarji, kritiki, žiranti.
Neenakosti, tudi spolne, so tako razumljivo prisotne tudi v svetu glasbe. Še pred dobrimi stotimi leti je bila glasba vendarle strogo moška zadeva, za praktično nobeno izvajalko se ni vedelo. Tiste, ki so ustvarjale, pa so bile v senci moških kolegov, širši javnosti manj ali celo neznane. Tudi v operah so ženske vloge igrali mladi kastrati.
S pojavom snemanja muzike se je to nekoliko spremenilo, tudi ženske so postale zvezde, četudi ne povsem izenačene z moškimi. Podobno velja tudi za rock, ki se že tradicionalno pojmuje kot moška domena, v kateri kraljujejo dominantni, agresivni in bahavi glasbeniki, s kitarami v rokah, kot bi se oprijemali svojih spolnih organov in ki so ženske pustili blizu le pod določenimi pogoji; raje kot na odru so jih videli ob sebi. Zlagoma se je tudi to spremenilo. Danes je vse več glasbenic, ustvarjalk, producentk in glasbenih inženirk, ki, da bi uspele, ne rabijo biti jezne oziroma takšne kot njihovi moški kolegi.
Radijske postaje pa že praviloma dobre glasbe praktično ne spustijo na valove, ne samo ženskih izvajalk. Razen morda proti plačilu in pod pogojem, da so komadi dovolj kratki, seveda.
V nekem smislu je tradicionalni rock upor. V tem trenutku tako malo ljudi dela pravi rock z jajci. Rock je danes preveč sproduciran, šlevast ali preveč punkrokerski. (Lydia Lunch)
Ko ljudje, tudi mnenjski voditelji, presežejo določena leta začnejo pogosto jamrati, češ, nikoli več ne bo dobre glasbe. Prepričana sem, da ima vsaka generacija dovolj dobre muzike, le poiskati jo je treba. Ta naloga je danes, ko je vse in hkrati nič na dosegu roke, toliko težja. Zaradi prevelike ponudbe in dostopnosti prihaja do siromašenja glasbe, njene različnosti in posledično tudi do nižanje kvalitete.
Kljub temu, da je glasbenih izvajalcev veliko, mediji bolj ali manj ostajajo pri enih in istih, že preverjenih. Iskanje in raziskovanje zato vedno bolj postaja domena posameznika, ki mora sam odkriti različne kanale in najti tisto, kar ga rajca.
Jajca, o katerih govori Lydija, pa razumem bolj kot naboj, ki ga ima denimo glasba, ko se upira, kar pa ni stvar žanra. Upirali so se tako rokerji v šestdesetih in sedemdesetih, za njimi so se upirali punkrokerji, nič drugače ni bilo z grungerji, ki so poskrbeli za obilico sproščene energije po koncu hladne vojne, padcu berlinskega zidu, začetku MTV-ja in predvsem začetku globalizacije. Zdaj smo, kjer smo. Bolj ali manj bebavi, na utečeni in varni dieti. In če nočemo, da je tako, moramo sami najti odkrito, pristno glasbo, ki ji kapital ni odrezal jajc in ima tisti: »je ne sais quoi.«
