KONCERT: Orkester Slovenske filharmonije v modrem abonmaju

V počasi iztekajoči se koncertni sezoni je modri abonma Slovenske filharmonije (SF) postregel s še enim gostujočim dirigentom in s krstno izvedbo simfonije uveljavljenega slovenskega skladatelja. Čeprav je koncert ob sklepu priljubljene italijanske skladbe izzvenel ekstatično, pa so nekateri občutki in vtisi ostali mešani in negotovi.

Skladatelja Janija Goloba verjetno ni treba posebej predstavljati. V zelo raznolikem in bogatem opusu najdemo ob obilici orkestralne, komorne in filmske glasbe tudi nekaj oper, od katerih je v najbolj svežem spominu Ljubezen kapital, napisana in izvedena pred nekaj leti. Začuda pa je ta plodoviti in vsestranski skladatelj svojo prvo simfonijo napisal šele leta 2011 in delo je na krstno izvedbo čakalo vse do sedaj. Glede na naslov – Simfonija št. 1 – morda lahko sklepamo, da bo prvi simfoniji sledila še kakšna, to skladbo pa je Golob posvetil ženi Dani, ki mu, kot je sam zapisal, “stoji ob strani že skoraj pol desetletja”.

Glasba Golobove štiristavčne Simfonije št. 1, ki se začne z umirjeno godalno undulacijo, se kmalu razburka in večino časa slika temačno, na trenutke nelagodno in negotovo zvočno sliko. Zasedba orkestra je velika, v tolkalni sekciji ima posebej v I. stavku pomembno vlogo vibrafon, ki odzvanja majhne, disonantne akorde, ob ostrih in ostinatnih ritmičnih vzorcih pa zvenijo klici hornov. Golobovo relativno močno filmskoglasbeno ozadje se v tej simfoniji vsekakor jasno manifestira. Predvsem I. stavek me je hitro spomnil na Williamsov soundtrack Spielbergove Vojne svetov. II. stavek zaznamujejo godalni pizzicati in prominentne trobilne linije; negotovost se ob visokih godalnih legah nadaljuje; kvazi idilo prikliče šele soigra violončel in zvončkov (ne zvonov, kot je bilo zapisano v koncertnem listu). V ambivalenci scherza III. stavka se po umirjenem uvodu in violinskem solu (Miran Kolbl) glasbeno ozračje hitro ponovno stemni in se prepleta z bolj liričnimi pasažami, sklepni stavek pa je na trenutke zadržan, sicer pa prikladno intenziven finale, prepleten z dramatičnimi udarci na gong. Občinstvo je skladbo in skladatelja sprejelo z odobravanjem in navdušenjem. Čeprav ne gre za prelomno delo slovenskega simfonizma, je Golobova simfonija solidna poslušalska izkušnja.

Še največji kiks večera je bila umestitev dirigentove skladbe Nevesta Nila v koncertni program. Že programska nit – če ji sploh lahko tako rečemo – Golob–Abbassi–Respighi je bila zelo nenavadna, a nepremišljenih in nekoherentnih programov smo se na koncertih SF v zadnjih sezonah “morali” že skoraj “navaditi” – žalostno, kajti če se odpravimo na koncert v London, Berlin ali na Dunaj, si tovrstnega diletantizma pač ne moremo zamisliti niti v sanjah. Toda, Wien bleibt Wien…

Nader Abbassi se je kot dirigent vsekakor izkazal, izžareval je vedrino in energičen nastop, njegov skladateljski podvig, ki smo mu bili priča, pa je bil brca v temo. Neposrečena skladba s programskim ozadjem je sicer dokaj razgibana, a nedodelana, zastavljena preveč premočrtno in neizvirno. Klišejski je bil že uvodni, tipično vzhodnjaško melodični in glissandirani violinski solo, konec skladbe pa je bil nepričakovano odsekan in silovit; kar je bilo vmes, je šlo hitro v pozabo. Vsekakor bi se kazalo v prihodnje bolj temeljito poučiti o kompozicijskih sposobnostih dirigentov, ki jih SF vabi v svoja abonmaja – te so se že nekajkrat izkazale za dvomljive – in v skladu z ugotovitvami tudi delovati.

Še najbolj prepričljivo so večer sklenile Respighijeve Rimske pinije. Priljubljena simfonična pesnitev zna zmeraj navdušiti, seveda ob pogoju korektne izvedbe, ki je bil tokrat vsekakor izpolnjen. Kljub transparentni in precizni orkestraciji bi bil lahko zvok v I. stavku še nekoliko bolj poln, kar se je potem udejanilo že v II. stavku, ki orkestralno imitacijo starodavnega psalma z orglami vred popelje do himničnih razsežnosti, glasbeni material in gradacija pa sta nemara služila za navdih Johnu Barryju, ko je komponiral glasbo za Bondov vlom v Gumboldtov sef v filmu V tajni službi njenega veličanstva. V III. stavku smo slišali lepo izpeljan orkestrski pajčolan glabenega nokturna s prelestnim solom klarineta (Jurij Jenko) in slavčkovo pesmijo. Vedno posebno doživetje pa je veličastni zadnji stavek, ki v koračnem ritmu ponazarja triumfalno vkorakanje zmagovitih vojaških legij na rimski Kapitol v bleščečem sončnem vzhodu. V briljantnih fanfarnih nastopih trobil, ki dvorano objamejo z več strani (na obeh balkonih Gallusove dvorane so gostovali tudi trobilci Orkestra Slovenske vojske), odmeva tisočletna preteklost glorije antičnega Rima, stavek in z njim skladba pa se sklene z enim najveličastnejših vrhuncev klasične glasbe. Tudi tokrat so se lasje dvigovali ob silovitih trobilnih nastopih in grmenju orgel, poleg tega v Gallusovi dvorani še nikoli nisem slišal tolikšne glasnosti, ki je toliko bolj šokantna in nepričakovana ob nastopu simfoničnega orkestra in je v zadnjih taktih skoraj že presegla kritično mejo dvorane, saj se je orkester z orglami vred skoraj izgubil v grmenju tremoliranega in crescendiranega gonga. Takšen “overdose” decibelov je bil kljub partiturni oznaki trojnega forte fff nekoliko pretiran.

Share