Pa začnimo per Homeri: v začetku leta 2013 je kot blisk udarila novica, da ima Wilko Johnson, kultni in nekdanji kitarist (in avtor) zasedbe Dr. Feelgood, sicer pa tudi siva eminenca zasedb Solid Senders in Wilko Johnson Band, neozdravljivo bolezen in da naj bi živel zgolj še do oktobra 2013. Zdravljenje naj bi zavrnil in se pripravil na zadnjo turnejo ter snemanje zadnjega albuma, o katerem se je že nekaj časa šušljalo.
Wilko Johnson je danes, 13. 4. 2014, še vedno med živimi in tudi sam ne skopari s šalami na račun diagnoze. Napovedani album je izšel konec marca. Kal je rodilo seme sodelovanja s še eno eminenco popularne glasbe, Rogerjem Daltreyjem, pevcem zasedbe The Who. Baje naj bi Daltrey Johnsonu rekel: »Pel bom, karkoli boš hotel!« Wilko je izbral peščico svojih najbolj znanih pesmi, dodal Dylanovo Can You Please Crawl Out Your Window, rezultat pa je vsaj po mnenju zgorajpodpisanega ena letošnjih najboljših izdaj. Nastal je trd bluesovsko-rockovski album, začinjen z Johnsonovimi prepoznavnimi rifi in Daltreyjevim ognjevitim petjem: oba sta iz sebe iztisnila najboljše, kar sta zmogla. Visokih ciljev si nista zastavljala. Odločila sta se, da se bosta zabavala. Ta sproščenost se tudi sliši in je ena poglavitnih lastnosti plošče. Če bo Johnsonu z optimizmom uspelo premagati bolezen, si morda lahko obetamo še kakšno poglavje, in čeprav je dejal: »To je bržčas moja zadnja plošča!«, se bojda še vedno ne počuti pretirano slabo in nadaljuje s turnejo. Poleti bo spet nastopal na Japonskem: »Od japonskih prijateljev sem se že poslovil!«, je dejal v enem od številnih intervjujev, ki so nastali ob zaskrbljujoči novici. »Kaj bodo rekli, ko jih takole vlečem za nos?« Daltrey pa naj bi v tipičnem angleškem slogu v enem od pogovorov o že dolga leta plešastem kitaristu dejal: »Še dobro, da ni šel na zdravljenje, izpadli bi mu vsi lasje!«
25. februarja sta protagonista ploščo predpromovirala v londonski dvorani Shepherds Bush Empire, glasbeni tisk pa se je že razpisoval o odličnosti albuma. Čeprav je Johnson, ko je zapustil zasedbo Dr. Feelgood (ali je šel sam ali so ga odpustili, je še vedno predmet aspekta te in one strani), izdal še čeden venček plošč, je še vedno najbolj znan po štirih albumih, ki jih je posnel z omenjeno zasedbo in pevcem Leejem Brilleauxom. Plošče Down By The Jetty, Malpractice, Stupidity in Sneaking Suspicion so izšle med letoma 1975 in 1977, na njih pa je Johnson z značilnim »napadalnim« slogom igranja kitare, ki naj bi ga po lastnih besedah povzel po kitaristu angleške zasedbe Johnny Kidd & The Pirates Micku Greenu, ustvaril poseben protopunkrockovski slog, ki je navdihnil tovrstne angleške zasedbe, med drugim tudi Sex Pistols in The Clash. Johnson je kitaro vedno igral s površino nohtov desne roke, brez trzalice, z levo roko pa je igral učinkovite rife, ki jih še danes nesebično pojasnuje vsem, ki ga sprašujejo, od kod njegov značilni slog. Zasedba Dr. Feelgood je izšla iz zvoka klasičnega ameriškega bluesa in posledično angleške bluesovske scene, zato je zanimiv podatek, da je pričujočo ploščo objavila proslula založba Chess, ki naj bi jo obudili prav za to priložnost.
Album Going Back Home je naslovila klasična istoimenska Johnsonova pesem iz obdobja zasedbe Dr. Feelgood, sam pa pravi, da s tem ne namiguje na to, da naj bi umrl. Šlo naj bi za povzetek kariere, kar na neki točki stori domala vsak ustvarjalec, naslov pa namiguje tudi na klasične bluesovske besedilne obrazce. Med Johnsonovimi skladbami iz solističnega obdobja je bržčas najbolj znana Ice On The Motorway z istoimenskega albuma, sicer pa se protagonista večinoma sprehajata po feelgoodovskih klasikah in po zapisovalčevem mnenju eni najboljših priredb katerekoli Dylanove pesmi. Can You Please Crawl Out Your Window ne sodi med Dylanove najbolj izvajane skladbe, je pa skozi leta (izdal jo je na mali plošči kot naslednico skladbe Positively 4th Street leta 1965) doživela nekaj zanimivih izvedb – med drugim se jo je lotila zasedba The Hold Steady, pa The Vacels, Jimi Hendrix in Transvision Vamp, sam Johnson pa že l. 1981 za omenjeni album Ice On The Motorway. Daltrey in Johnson ne prizanašata z napadom: plošča je od začetka do konca ognjevita in brezkompromisna, moč Daltreyjevega glasu neskaljena, kar je opaziti tudi na novejših nastopih The Who (»S turnejami bomo nehali, v naših letih je ta tempo ubijajoč!«), zasedba pa stalni Johnsonov bend z basistom Duryjeve zasedbe The Blockheads Normanom Watt-Royemn in bobnarjem Dylanom Howeom, kot gosta pa sta tu še Mick Talbot na klavirju in hammondu ter Steve Weston z orglicami.
Osebni pripis: morda pogrešam Johnsonovo All Right iz njegovega solističnega obdobja, ki bi brez težav lahko bila dvanajsta pesem na plošči, a to je seveda moja osebna kaprica: I Keep It To Myself, Sneaking Suspicion, Everybody’s Carrying A Gun in zaključna All Through The City … Vmes pa dobršna doza avtentičnega pub rocka, kot so Johnsonovo zvrst poimenovali kritiki in zgodovinarji … Medsebojno spoštovanje in stara slava sicer ne rodita nujno dobre plošče, a tokrat je izlet več kot uspel. Upajmo, da se stari maček izliže in posname še kaj podobnega!
