Uvodno pojasnilo. V rubriki robni albumi prehajamo na »poletno« shemo. To pomeni, da bomo vanjo uvrščali le po en album, kar bo primerno za sončne dneve. Izmenjavali se bodo na novo izbrani albumi in tisti, ki smo jih v rubriko že uvrstili lani na FB-strani Nove Muske, kjer smo z robnimi albumi začeli. Pozorna bralka in bralec sta medtem verjetno opazila, da so spremna besedila postala nekaj daljša. Menim, da si izbrani albumi tako pozornost tudi zaslužijo. Na posluh!
Ornette Coleman : Change of the Century (Atlantic, 1960)
Piš svobode v muziciranju je zapihal z zahodne obale ZDA leta 1959. Kvartet Ornetta Colemana je pomenil prelom v jazzu in novi muziki Črnega Atlantika. Mladi avantgardni črnski altsaksofonist, ki je bil po rodu iz Teksasa, je postal ena ključnih svetovnih glasbenih osebnosti druge polovice 20. stoletja. Leta 1959 se je na dveh zaporednih kalifornijskih snemanjih za založbo Atlantic pisala zgodovina. Igral je klasični Colemanov kvartet. Na žepni trobenti je igral njegov alterego Don Cherry, basist je bil Charlie Haden in bobnar Billy Higgins.
Ornette Coleman je bil inovator. Nikoli se ni dobro znašel v pogojih, ki jih je diktiral jazzovski svet s svojim togim institucionalnim ustrojem. Z njim je bil v nenehnem spopadu, z vsiljenimi mnenji in vrednostnimi sodbami, kaj je jazz, kaj je prav in kaj ne. Že s prvima albumoma, Something Else in Tomorrow Is The Question, je prva založba Contemporary napovedovala prevrat, »nekaj drugega«. Sledil je niz preroško imenovanih Atlanticovih albumov njegovega legendarnega kvarteta, The Shape of Jazz to Come, Change of the Century, This is Our Music do kultnega albuma z dvojnim kvartetom, Free Jazz. Vso gradivo zanje so posneli v slabih dveh letih. Z glasbo in publiciteto, ki ga je obdajala, so se stopnjevali napetosti in konflikti. Ta muzika je zagrenila življenje in težko pridobljeni statusni položaj marsikateremu boperju v jazzovski metropoli, New Yorku.
Prišleka z zahodne obale sta napadla tako Miles Davis (»Ta tip je navznoter povsem zmeden!«) kot Dizzy Gillespie. Ornette je prekršil pravila igre, nepisano konvencijo, ki je prevladovala v tedanji jazzovski srenji: uspeh zaslužijo le tisti glasbeniki, ki spremljajo vodilna newyorška imena in zanje oddelajo vajeniško dobo. Njegova zapoved – »Igrajmo godbo, ne ozadja« – je bila preveč za veljavno hierarhijo. Za nameček se je s kvartetom jeseni 1959 usedel še v klub Five Spot, kultno newyorško zbirališče boemske klientele, slikarjev, pisateljev, kolumnistov, ki so radi tračarili. Igranje s kvartetom Ornetta Colemana je postajalo modno. Z njim sta se za klavir usedla Charles Mingus in Leonard Bernstein, redno so ga prihajali poslušat Lionel Hampton, Percy Heath, njegov vneti občudovalec John Coltrane in mnogi mladi glasbeniki. Drugi so preverjali, okrog česa se je pravzaprav začel ves direndaj. Bobnar Max Roach ga je po odigranem prvem delu nastopa ves razpenjen napadel in udaril v obraz in nepomirjen še ob štirih zjutraj delal kraval pod njegovim oknom.
Marksistični zgodovinar Eric Hobsbawm, ki je takrat pod psevdonimom Francis Newton objavljal prodorne članke o jazzu, je zapisal: »V tem zelo temnem, mehkem možu je nepozabna strast, s katero piha. Česa podobnega nisem slišal od Charlieja Parkerja.« Morda je trditev, da prelomnici v modernem jazzu poosebljata dva altsaksofonista, pretirana redukcija, toda Parker in Coleman sta vsak v svojem času, a v primerljivih okoliščinah, v jazzovski svet vstopila podobno. Napadali so ju vodilni glasbeniki, podpiral ju je majhen krog. Odvisna sta bila od tistih, ki so bili sami notranji ameriški emigranti.
Ornette je od konca petdesetih let v zvezi z jazzom zatrjeval naslednje: »Glasba, ki jo imenujejo jazz, je najbolj napredna med vsemi. Beseda jazz je seveda poniževalna oznaka za glasbo tako širokega izraza. Ta inštrumentalna glasba je dejansko postala svetovni podporni steber. Če jo hočeš igrati, moraš odpraviti razredne kategorije. Je edina glasba med inštrumentalnimi glasbami brez razrednih kategorij.«
»Jazz«, raje godba, kakor jo razume Coleman, je harmolodika, kot je svojo kompozicijsko tehniko v maniri avantgardistov prvič javno poimenoval in utemeljeval na ovitku albuma monumentalnega komada Skies of America (1972), simfonije za simfonični orkester in solista, Colemana. Harmolodična godba (HARmony-MOvement-meLODICS) je osvobojena konvencionalnih spon harmonije, ritma in melodije. »Odločilna je njihova enakopravna raba. Prideš do točke, ko vsaka nota zveni kot tonika«. To evocira princip pantonalnosti z bistvenim odmikom od tistega v evropski umetni glasbi, saj je namreč jazzovska v smislu, da črpa in gradi iz afroameriških tradicionalnih oblik, predvsem bluesa in specifičnih značilnosti, kot so netemperiranost, barvita tekstura, »zrnatost«, ritmična razgibanost. Začasno tonalno središče je v zgodnjih Colemanovih skladbah/improvizacijah le izhodišče, od koder vodi povsem samosvojo melodijo, ki je duhovita, igriva in v disonantnih lomih ves čas koherentno izpeljana. Marsikdo je vnaprej obsojal free jazz, ki je sicer betežna zvrstna oznaka, a se je prijela. Nekaj vendarle velja, velika večina njegovih nasprotnikov v resnici ni prisluhnila Colemanovemu kvartetu v letih 1959 – 1960, vključno s skupinsko improvizacijo dvojnega kvarteta na istoimenskem albumu.
Kalifornijski kvartet je razpadel zaradi več razlogov. Eden ključnih so bile težave z drogami v skupini, kar razkriva temno, še danes zamolčano socialno plat življenja jazzovskih glasbenikov. Sam Ornette jih je vedno dosledno zavračal. Sledila so kontroverzna leta, polna osebnih in ekonomskih vzponov in padcev, umikov v osamo, v umetniški loft, kjer poglobljeno študiral glasbo in poučeval mlajše, skladal, vrstili so se spori z glasbeno industrijo. Toda Coleman je z vsako novo zasedbo, s katero je snemal in nastopal – triom, kvartetom, kvintetom – ubranil avtoriteto kreativca.
Tudi njegov električni harmolodični funkovski bend, Prime Time, s katerim je v sedemdesetih letih začel povsem novo avanturo, je v osnovi ohranil glasbeno idejo kvarteta iz leta 1959 in bil ena najbolj vznemirljivih zasedb sedemdesetih in osemdesetih let na newyorški sceni.
Založba Atlantic je v lično oblikovanem »boksu« šestih cedejev pozneje izdala vse Colemanove posnetke za založbo iz zgodnjih prelomnih let. Ta fantastična zbirka glasbe Ornetta Colemana, Beauty is a Rare Thing, je zakladnica za vsakogar, ki ga zanima nova muzika.
Izbira enega samega Colemanovega albuma iz tega obdobja je nemogoča naloga. Odločitev za Change of The Century je prej spodbuda k poslušanju drugih. Nastal je hkrati kot The Shape of Jazz to Come (na njem je najbolj znana Colemanova skladba, žalostinka »Lonely Woman«), na snemanjih od pomladi do jeseni 1959.
Kakor je lepo zapisal britanski jazzovski zgodovinar Alyn Shipton v izvrstni A New History of Jazz (2001): »Coleman je dosegel popolno ravnovesje med svojimi zamislimi in zmožnostjo glasbenih kolegov, da jih uresničijo.« S Cherryjem sta v vzajemnem spletanju melodij uresničila skoraj intuitivno razumevanje, podobno kot Parker in Dizzy Gillespie ali Lee Morgan in Wayne Shorter. Hadenov inventivni kontrabas in Higginsov ritmični zagon ohranjata jasno vez z jazzovsko tradicijo. Zaradi absolutnega zaupanja v spontani princip improviziranja je Coleman tako slišno izstopal med sodobniki.
Odlični jazzovski pisec Martin Williams je že leta 1960 zapisal: »Colemanova glasba, ki je toliko odvisna od refleksa in ima toliko vgrajenih varovalk, tvega ogromno in zahteva navdahnjene soigralce. Coleman je navdahnjen. In v njegovi glasbi ni enega večjega elementa, ki bi ga lahko pogrešali, kot jih lahko pogrešamo v glasbi tistih, ki mu sledijo.« Svežina oblikovanja fraz, ritma v melodiji, variacij v tempu še danes vznemirja uho. Nič manj čustveno poudarjanje tonske višine ter individualne in skupinske tonalnosti.
»Ramblin’«, »Free«, »The Face of the Bass«, »Una Muy Bonita«. Stopimo v novo stoletje, leta 1959!
