Leta 1992 je Dylanova založba v počastitev tridesetletnice izida njegove prve plošče v newyorški dvorani Madison Square Garden zbrala paleto izvajalcev in izvajalk, ki so izvajali njegove pesmi in vse skupaj zapakirala z imenom »Proslava ob trideseti obletnici«. Skorajda ga ni bilo, ki bi na sceni kaj veljal, pa ne bi prišel zaigrat. Prednjačili so Dylanovi prijatelji, podporniki, sočasniki, precej pa je bilo tudi mlajših, na čigar delo je vplival. Imen ni težko uganiti: Roger McGuinn, Johnny & June Cash, John Mellencamp, Kristofferson, Willie Nelson, celo »Wilbury« George Harrison, ki ga je sicer bilo težko spraviti na oder, Neil Young, bratje Clancy, Tom Petty, Eric Clapton, The Band, a poleg očitnih še denimo Sinead O’Connor, Eddie Vedder, Mary Chapin Carpenter in The O’Jays. Prva je v tistem času še močno občutila posledice javnega trganja papeževe fotografije – smela gesta, ki pa ni naletela na razumevanje občinstva (in medijev). To se je pokazalo tudi na pričujočem koncertu, kjer je po ne preveč prijaznem sprejemu namesto Dylanove I Believe In You začela protestniško peti War Boba Marleyja in se zlomila pod pritiskom neodobravanja. Z odra jo je nato pospremil Kris Kristofferson, ki je o tem napisal tudi pesem Sister Sinead.
Vendar pa je večer poklonov sicer minil prijetno, celo himnično, s skupinsko izvedbo pesmi My Back Pages. Nastopil je tudi sam Dylan in odgrlel Song To Woody, Girl From The North Country ter It’s Alright, Ma; sicer je požel velik aplavz, a komentarji so bili mešani: od tega, da je na odru bil opit, do tega, da je svoje odigral precej nezainteresirano, robotsko, ker je bilo pač treba biti tam. Istega leta je sicer izdal prvo od dveh zbirk starih bluesovskih in folkovskih stalnic, Good As I Been To You (druga je izšla z naslovom World Gone Wrong), za kateri pravijo, da bi naj bili nekakšen začetek velike avtorske »vrnitve«, ki naj bi se zgodila leta 1997 s ploščo Time Out Of Mind.
Če je resnica vedno nekje vmes, pa ni odveč trditi, da je newyorški dogodek vsaj zanimiv, četudi se poslušalec/gledalec vpraša, če včasih ne malce preveč predvidljiv in narejen, »za kamere«. Nekateri nastopi so pustili čuden občutek, denimo rokenrolovski ekshibicionizem Johna Mellencampa (čeravno izvedbe niso bile slabe), pa It Ain’t Me Babe v izvedbi zakoncev Cash, skupna himna My Back Page pa je bila, čeprav glasbenozgodovinsko zaradi nabora nastopajočih precej pomembna, nekoliko preveč singalongovska. Vmes se je zvrstilo nekaj zelo dobrih trenutkov, denimo nastop Neila Younga, energična izvedba You Ain’t Going Nowhere tria Roseanne Cash-Mary Chapin Carpenter-Shawn Colvin, pa nastopi Clancyjev, Louja Reeda, Toma Pettyja, Willieja Nelsona, The Band in Richieja Havensa. In seveda mojstra osebno, ki je bil večino časa videti utrujen in znaveličan, svoj del nastopa pa je odigral presenetljivo suvereno. Zasedba, ki je spremljala nastopajoče, je v svojih vrstah imela večino benda Booker T. & The MG’s, pa Jima Keltnerja in G. E. Smitha.
Na čisto sveži izdaji, ki jo dobimo na dveh zgoščenkah in (ločenem) DVD-ju, ni čisto celotne prireditve. Sicer so priložili precej prej še neobjavljenih dodatkov (zlasti na DVD-izdajo; pa tudi na zgoščenki je nekaj posnetkov s tonske vaje, med drugim tudi I Believe In You), a škoda, da umanjka denimo Dylanova izvedba pesmi Song To Woody. To, da jo je sploh odigral, je presenetilo mnoge, in v tandemu z že omenjenim albumom »nazaj h koreninam« je ta izbira povzročila precej brenčanja: Dylan bo spet akustični folk trubadur. Kaj še! Njegove »vrnitve« in »preklopi« so bili marsikaj, nikakor pa ne repetativni. Rad se je tudi igral s pričakovanji ljudi. »Kaj bo pa zdaj naredil?«
In kaj je naredil? Izdal je še eno (odlično) ploščo starih melodij, nastopil na MTV-ju (nekolikanj avtoparodično, a nastop ni še zdaleč bil tako zanič, kot so ga nekateri hoteli prikazati), potem pa izdal Time Out Of Mind. In če so kolegi na odru leta 1992 peli: »Takrat sem bil precej starejši, zdaj sem mlajši, kot sem bil takrat!«, to še kako velja za obdobje 2001-2012, v katerem je ustvaril najboljša zrela dela in pot še vedno drži naprej. Pričujoči album in DVD sta za občasen ogled in za arhiv, veseli ju bodo tudi tisti, ki so zamudili prvo izdajo. V bogati zbirki vseh albumov, ki jih je Dylan izdal med letoma 1962 in 2012 pri založbi Columbia in je izšla nedolgo tega, izvirni zapis pričujočega koncerta na ploščo (1993) umanjka – pri Sonyju že vejo, zakaj.
