KONCERT: Simfonični orkester RTV Slovenija v Mozartinah

Nedeljski dopoldanski matinejski koncerti, ki jih je Simfonični orkester RTV Slovenija po dolgi prekinitvi ponovno uvedel pred nekaj leti in jih poimenoval Mozartine, so se že dodobra uveljavili in pri publiki postali zelo priljubljeni. Odločitev je bila torej pravilna, pa tudi sam koncept koncertov, ki prinašajo nekoliko bolj sproščen in pretežno klasicističen program, je dobro zastavljen in za tovrstne koncerte zelo primeren. Na zadnjem koncertu smo v veliki dvorani Slovenske filharmonije prisluhnili skladbam Prokofjeva, Mozarta in Brahmsa.

Prva simfonija Sergeja Prokofjeva, ki nosi podnaslov ‘klasična’, je zares takšna v prav vseh pogledih; tako kompozicijskem kot strukturnem in “zasedbenem”. Postavitev orkestra je namreč enaka tisti iz Mozartovih časov. Od štirih stavkov ima uvodni allegro klasično sonatno obliko, tretji je pisan kot priljubljena francoska gavota, sklepni finale pa je hiter, vihrav in impresiven. Celotna skladba tako poskrbi za zelo prijetno poslušalsko izkušnjo in tako je bilo tudi tokrat, saj smo slišali zanosno, z žarom odigrano izvedbo, za katero gre veliko zaslugo pripisati energičnemu in nasmejanemu dirigentu Azisu Sadikoviću, ki je skladbo – pohvalno – dirigiral na pamet (koncertni list je navajal dirigentko?!). V II. stavku je bilo prijetno poslušati preciznost v bolj ritmičnih pizzicato/staccato pasažah, do izraza pa sta prišla predvsem izvrstna pihalna solista Brina Kafol in Jože Kotar. Še posebej doživeto je orkester zaigral znano gavoto III. stavka, IV. pa je bil res bleščeči finale.

Priljubljeni Mozartov Koncert za flavto, harfo in orkester v C-duru je tako lep in eleganten, da resnično ne gre verjeti obrabljeni štoriji o tem, kako zelo je Mozart menda preziral flavto kot instrument. Obe solistki, ki prihajata iz vrst orkestra, sta bili odlični. Flavtistka Irena Kavčič in harfistka Sofia Ristic sta navdušili z žlahtno in občuteno izvedbo ter jo oplemenitili z lepo izpeljano kadenco v I. stavku. Orkester je z obema solistkama vzpostavil prijeten odnos z majhnima izjemama občasne preglasne spremljave v II. in nekaj nedoslednosti pri skupni igri v III. stavku. Koncert, ki bi glede na prakso časa, v katerem je bil napisan, sicer lahko nastal in obstal tudi kot koncertantna simfonija, so vsi nastopajoči vsekakor izvedli očarljivo in s pravo mero mozartovske prefinjenosti, solistki pa sta to glasbeno sinergijo dvignili na še višjo raven.

Johannes Brahms, ki ga morda večina pozna po bolj velikopoteznih delih (simfonije, klavirska koncerta, Nemški rekviem …), je vendarle zapustil tudi zelo impresiven opus komorne glasbe. Klavirski kvartet št. 1 v g-molu je odličen predstavnik, v orkestracijo pa ga je vzel nihče drug kot znameniti Arnold Schönberg. Njegova orkestracija je premišljena, dovršena in inovativna in za orkestrsko izvedbo pravi dinamit. Na podaljšanem odru smo tokrat videli zares veliko zasedbo orkestra, kar pa je v omenjeni dvorani SF hitro znak za alarm, saj prostor, v katerem je nedavni Mozartov koncert zazvenel tako prijetno, zelo slabo prenaša velike dinamične obremenitve. Ravno teh pa je pri Brahmsu/Schönbergu v izobilju in so prinašale težave tudi tokrat. Orkester je sicer navduševal s prepričljivo in čvrsto izvedbo, ki pa je bila za dvorano SF preprosto preglasna. Schönbergova barvita partitura je zvenela bogato tudi vzlic omenjene številčnosti orkestra (po tri flavte, oboe in trobente, kontrafagot, štirje rogovi, ksilofon …), omeniti pa je treba tudi odličnega timpanista Andraža Poljanca, ki je še kako uspešno nasledil dolgoletnega člana Borisa Šurbka. Orkestralno izvedbo Brahmsove komorne mojstrovine je navdušujoče sklenil madžarsko-ciganski finale in pustil veliko pričakovanje tudi za zadnji koncert cikla te sezone, na katerem bo med drugim zazvenela Beethovnova Eroica.

Share