POSLUŠAJMO FILME: Nimfomanka 1+2 (1)

Mitja Reichenberg

Nimf()manka od ene do druge strani (1)

Nimfomanka – 1. in 2. del (Nymphomaniac – Part 1 + Part 2, Lars von Trier, glasba različnih avtorjev, 2013 + 2014)

 

Kaj je pravzaprav hotenje vsakogar? Zagotovo razumevanje in spoznavanje samega sebe kot seksualno definirano bitje. Nekdanji izraz za žensko hiperseksualnost je bil nimfomanija, za moško satiriaza. Prvo poimenovanje izhaja iz vsega, kar so Nimfe, drugo iz tega, kar so Satiri. O satirih ni treba izgubljati prav mnogo besed, saj so bili ‘le’ spremljevalci veseljaško razpoloženega boga Dioniza, predstavljajo plodnost vseh živih bitij, nekoč so jih imenovali sileni, Rimljani pa so jim pravili favni. Toda nimfe niso tako preproste.

Nimfe so, če sledimo grški mitologiji, mlada dekleta, ki živijo izrazito dolgo – recimo nekje 100 tisoč let. Prevod iz grščine (númphê) pomeni prelepo, žlahtno mladenko, pripravljeno za poroko, prav tako pa popek vrtnice. Nimfe so bile večkrat tarče satirov, vsekakor pa so bile strastne ljubice bogov: od Zevsa in Apolona do Pozejdona, prav tako pa tako imenovanih ‘smrtnikov’, kot so bili Minos, Sizif in Odisej. Živele se v naravi, z naravo, v planinah, rekah, njenih izvitih in v prostranih dolinah. Zato poznamo različne nimfe, med katerimi so na primer alseide (nimfe dolin in gajev), oreade (nimfe gora in planin), pa driade (nimfe dreves in gozdov), okeanide (nimfe oceanov in slanih vod), najade (nimfe sladkih vod), Sirene (nimfe z glavo deklice in telesom ptice – morske nimfe), muze (nimfe-boginje umetnosti in znanosti), menade (nore nimfe, spremljevalke boga Dioniza); med njimi pa so morda najbolj znane Amalteja (nimfa-zvezda z rogom /Amaltejin rog/, znakom plodnosti in obilja), Dafne (nimfa najada, ljubica Apolona, spremenjena v lovor, boginja orgastičnega razpoloženja), Elektra (imenovana tudi jantar, nimfa moči, vladanja in avtoritete), Kalipso (nimfa, katere ime pomeni prikrivanje, skrivanje – sicer ljubica Odiseja, z njim ima sina Nauzinoja), pa recimo še Maia (najstarejša nimfa, sramežljiva in najlepša med oreadami, boginja pomladi in polj, po njej se imenuje mesec maj – rodila je boga Hermesa, katerega oče je sam Zevs). Pomembna je tudi nimfa po imenu Stiks (gr. Styx – kar pomeni sovraštvo), je nimfa najada, spremenjena v reko Styx, ki predstavlja mejo med zemljo (svetom) in podzemljem (Hadom), potem je še ‘cvetoča’ nimfa Talija, za konec pa še Galatea, nimfa in oživljeni kip, ki ga je naredil kipar Pigmalion na Cipru. Možak se je v ta mlečno beli kip zaljubil, Venera pa ga je uslišala in kip oživela. To tematiko je v sicer bolj ‘sodobni’ obliki obdelal George Bernard Shaw v svojem delu Pygmalion. Vsi, ki so ga brali vedo, da gre za metamorfozo, kar pa je tudi ideja Galatee.

Nimfomanija velja sicer za bolezen, preaktivni libido, enači se jo s spolnostjo obsedeno žensko, ki po spolnem aktu ne občuti emocionalnega ali drugačnega zadovoljstva. Lars von Trier se je lotil te ideje vsekakor v luči svojega filmskega pogleda. Lahko bi rekli, da kar dvojnega pogleda, saj je naredil dva filma na to temo. In tako Joe (Charlotte Gainsbourg) izjavi: morda je edina razlika med menoj in drugimi ljudmi ta, da sem vedno zahtevala veliko več od sončnega zahoda – sijajnejše barve, ko se sonce dotakne obzorja; morda je to moj edini greh. Filmskega skladatelj ni, Trier ponovno uporabi več kot odličen razpored skladb, ki jih poznamo iz zgodovinske zakladnice in kar samo kličejo po interpretaciji. Najprej nekaj hitrih pogledov: nekega hladnega večera šarmanten starejši samec Seligman (Stellan Skarsgård) naleti na pretepeno Joe. Odpelje jo v svoje stanovanje, kjer jo med negovanjem sprašuje o njenem življenju.

Prvo poglavje:Popolna ribička

Kako lahko običajna vrečka čokoladnih slaščic postane simbol seksualne zmage? Joe in njena izkušena prijateljica B na popotovanju stavita, koliko moških lahko omrežita. Glavna nagrada je vrečka slastnih čokoladic. Joe kmalu uvidi, da se bo morala preleviti v spretno ribičko in privabiti plen, da bo prijel na trnek.

Drugo poglavje: Jerôme

»Ljubezen je poželenje z dodatkom ljubosumnosti«. Ljubezen je v očeh cinične nimfomanke šibko čustvo, vendar mlado Joe dosežejo sile, ki načenjajo njeno močno obrambo. Njegovo ime je Jerôme.

Tretje poglavje: Ga. H

Obvladovanje velike mreže ljubimcev ni vedno preprosto. Joe se sooči z neprijetnimi posledicami nimfomanstva. Za pripravo omlete je nenazadnje potrebno razbiti nekaj jajc.

Četrto poglavje: Delirij

Delirij: Zmedenost. Blodnja. Haluciniranje. Umre nimfomankin oče.

Peto poglavje: Mala šola orgel

Bachov koralni preludij: Trije povsem različni glasovi v popolni harmoniji. Z drugimi besedami: POLIFONIJA. Nimfomanka je zlahka navdušena in to tudi pokaže.

 Šesto poglavje: Vzhodna in zahodna cerkev (račka)

Vzhodno cerkev pogosto povezujejo s cerkvijo veselja, zahodno pa s cerkvijo trpljenja. Na duševnem popotovanju vzhodneje od Rima boste ugotovili, da se oddaljujete od krivde in bolečine proti svetlobi in veselju. Vendar pa Joe spozna, da sta si bolečina in zadovoljstvo bliže, kot bi si mislili.

Sedmo poglavje: Ogledalo

Slika, ki jo vidite v ogledalu, se na prvi pogled zdi natančna kopija predmeta, ki ga gledate. To vendarle ne drži, saj je predmet v ogledalu vedno zrcalna slika, torej popačena različica izvirnika. Joe se skuša odreči seksualnosti.

 Osmo poglavje: Pištola

Včasih se zdijo zadeve skrite, ker jih poznamo. Toda če spremenite svoje stališče, je lahko njihov pomen nenadoma povsem drugačen. Joe se poda v sumljive posle in hitro ugotovi, da je v življenju pridobila nekaj dragocenih veščin.

Poslušajmo, kaj nam ima o tem povedati glasba.

Najprej Valček št. 2 – Dmitri Šostakovič. Na prvi pogled nekako nedolžen valček, ki pa prinaša v film posebno noto, lahkotnost, ki se zavleče pod kožo. Žalostna, skoraj komična melodična figurativnost basa in tolkal mu daje trpek priokus, skupaj s filmsko sliko pa ga dela celo cirkusantsko žalostnega. Veselje je tako le navidezno – pozavna, ki prevzema glavno melodijo je kakor spomin na nekaj, kar bi moralo biti lepo, pa se je obrnilo v drugo smer. Posmeh valčkom Johanna Straussa, bi lahko rekli, posmeh novoletni smetani, ki postane po novoletnem jutru nekaj popolnoma drugega – prikazni, spački, volkodlaki, vsakdanjiki. Valček je del tako imenovane jazz suite št. 2 za varietejski orkester (izdano 1956), najbolj slaven pa je postal po citatu Stanleya Kubricka v njegovem filmu Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut, 1999). Čeprav glasbe deluje komično, jo odlikuje karikaturna orkestracija, v kateri je možno slišati več nelagodja, kakor pa tistega resničnega plesnega eliksirja.

Nato znameniti Labod, del Živalskega karnevala skladatelja Camilla Saint-Saënsa. Če bi hoteli biti nekoliko apokrifni, vsekakor pa metaforični v smislu von Trierja, potem bi morali zapisati, da gre v primeru tega citata za izrazito glasbeno-intelektualno obravnavno, saj mnogi poznamo zgodbo o grdem račku, ki pod določenimi pogoji (predvsem pa zaradi časa) postane na koncu labod. In labod, ki se je ljubil z Ledo, je morda ena najbolj nežnih in razvpitih slik na to temo – naredil pa jo je Leonardo da Vinci. Ozadje: Leda je bila žena špartanskega kralja, v obliki laboda pa jo je osvojil nihče drug, kakor sam Zevs. Iz njunega skoka čez plot se je (poleg Klitemnestre, Kastorja in Polidevka) rodila prelepa Helena, ki pa je povzročila znamenito Trojansko vojno. Še najbolj seksualno razvpito sliko pa je naredil Michelangelo, kar je bilo za renesanso nekoliko drzno tudi zato, ker je (kot homoseksualec) dal Ledi fantovski obraz. Film se sicer z Ledo ne ukvarja, ukvarja pa se z Joe, sodobno Ledo in njenimi labodi, ki so mnogokrat grdi rački.

In že je tu Palestrina – odlomek z maše Hodie Christus Natus est, njegov Kyrie. Stavek prevajamo kot Gospod, usmili se, kar je pravzaprav v katoliškem bogoslužju zagotovo ena od pomembnejših molitev, saj je usmiljenje boga temelj njegove milosti, s tem pa zaveza k pokorščini vernikov. Kyrie pomeni ‘gospod’, besedilo je preprosto in kratko: v grščini Κύριε ἐλέησον. Χριστὲ ἐλέησον. Κύριε ἐλέησον, latinski prevod je Kyrie eleison. Christe eleison. Kyrie eleison ali – Gospod usmili se, Kristus usmilil se, gospod usmili se. Zanimivo je, da je to prisotno tudi v filmih, saj ser razume z greh, kar je izven katoliškega pojmovanja seksualnega odnosa, ki služi strasti, ne pa razplodu. V tem pogledu je von Trier vsekakor nagovoril vse, ki se lahko o tem malo povprašajo, predvsem pa razmislijo o celibatu v Vatikanskih vrstah različno nebrzdanih dušnih pastirjev. Usmiljenje zaradi katoliške pedofilije, usmiljenje za katerega je tokratni novi papež (ponovno) poprosil ves vesoljni svet in ga je prenašala skoraj vsaka televizijska mreža (da o internetu sploh ne govorimo), je tako prav zanimiv fenomen, saj je, kot najvišji vladar katoliške cerkve, poprosil ljudi. Ehm. Kakorkoli – Joe je razpeta med tem, kar počne in krivdo, ki ji jo pripisuje občestvo. Tako je usmiljenje nujno, sploh tedaj, kot ga razumemo kot najvišje človekovo dejanje. Družba prihodnosti bo družba usmiljenja in razumevanja, ali pa družbe na tem svetu sploh več ne bo.

(nadaljevanje sledi)

Share