Ko je založba Island pred kratkim podpisala milijonsko pogodbo s Tomom Jonesom, naj bi odgovorni dodali še, da bo najprej izšel »album himn«. Glede na to, da je založba Island na dobrem glasu kot založba, ki je naredila marsikaj za kariere veljakov, kot so Tom Waits, U2 in še marsikdo, da se niso nikoli bali eksperimentirati, se ta izjava bere in sliši kot malce perverzno samozadovoljstvo nekakšne multinacionalke, ki pod svoje okrilje milostno sprejme starčka in mu dovoli, da še naprej hrani svoje lasvegaško občinstvo. Vendar pa je Tom Jones vse kaj drugega kot ostareli popevkar in lasvegaški zabavljač, čeprav je zadnja desetletja svoje občinstvo neumorno prepričeval prav v to. Že njegov predhodni album, 24 Hours, je z drznimi priredbami skladb tipa The Hitter (izpod peresa Brucea Springsteena) dal slutiti, da sir še ni zapel čisto vsega, in da mu je počasi že dovolj nalepke »lahkotno«. Pričujoči album pa bo vsaj na tej polici obveljal za eno boljših in prepričljivejših izdaj letošnjega leta.
»Album himn« je namreč zelo površna oznaka; primerjave s poznim opusom Johnnyja Casha niti niso tako odveč, Mož v črnem je bil podobnih let kot sir Jones, ko je posnel svoje najpretresljivejše pesmi o grehu, kesanju, bolečini, bogu in peklu – The Man Comes Around, Hurt, Love’s Been Good To Me, Ain’t No Grave – in le malo mlajši, ko je posnel Spiritual Josha Hadena. On je to počel pod taktirko Ricka Rubina z zelo asketsko spremljavo (izjema je bil album Unchained), Tom Jones pa to počenja pod budnim očesom Ethana Jonesa z ognjevitim, a nevsiljivim bendom. Zlahka porečemo, da je album Praise And Blame najzrelejše delo Toma Jonesa do zdaj, čeprav lahko kdo zagodrnja: kako pa naj on kaj ve o krivdi, trpljenju in peklu?! Odgovor: Tom Jones je bil vedno najprepričljivejši, ko je pel bluesovske in trdosoulovske pesmi, spomnimo se samo pesmi I Feel Like Going Home, ki sta jo pred leti izvedla z Markom Knopflerjem, pa nekaterih njegovih dosežkov iz šestdesetih (gl. album A-Tom-Ic Jones). Njegove korenine so vedno bile v bluesu in soulu in prav zato je grenkobne countryjevske pesmi o obsojencih na smrt (Green Green Grass Of Home) ali še grenkobnejše ljubezenske žalostinke (He’ll Have To Go) zapel tako prepričljivo. Plošči Praise And Blame se pozna tudi, da ni pozabil noči, v katerih sta z Elvisom Presleyjem ob klavirju preskenirala zgodovino gospela (Didn’t It Rain, Run On). In če smo že začeli z Johnnyjem Cashem: priredba Dylanove What Good Am I je gotovo nekaj, kar spominja na najboljša dela velikega moža.
Nova, resničnejša sivolasa podoba in novi album sta korak naprej v obnavljanje umetniške integritete, ki si jo je Tom Jones nekoč pridobil in jo spotoma izgubil zaradi prilagajanja trgu. Njegovega glasu se to seveda ni dotaknilo, pa tudi leta ne: pridobil je nekaj žameta v nižjih registrih, rjove pa še vedno kot včasih. Loteva se pesmi Billyja Joeja Shaverja (If I Give My Soul), Johna Leeja Hookerja (Burning Hell), koplje po starem gospelu (Ain’t No Grave, Nobody’s Fault But Mine, Don’t Knock) in čeprav bi Praise And Blame teoretično lahko bil tudi album himn, je precej več kot to: je konceptualni album o molitvi in krivdi, o dobrem in slabem in o poti, na kateri se lahko prikopljemo do resnice. Ki pa je, ko odpremo knjižico, resnici na ljubo nekolikanj izkrivljena – Tom Jones seveda nima kaj dosti opraviti z avtorstvom teh pesmi, to je pač marketing. Ki si tokrat prisluži oznako Blame. Vendar pa to, ko ga poslušate, postane manj pomembna podrobnost.
