Mitja Reichenberg
O UMETNINI PRIHODNOSTI
Richard Wagner: Opera in drama. Prevodi Simon Širca, Založba univerze v Novi Gorici, 2013
Glasbeni del sveta je leto 2013 posvetil 200-letnici rojstva velikega nemškega romantičnega skladatelja Richarda Wagnerja. Ob tej priložnosti je izšel tudi prevod njegovega pomembnega dela, ki ga je ustvaril leta 1851 in predstavlja bistven prelom v razumevanju glasbeno-odrske umetnosti prihajajočega stoletja. Ker gre v tem primeru za edini prevod v slovenščino, je toliko bolj pomembno, da se nanj opozori. Wagner je bil ob svojem glasbenem ustvarjanju tudi precej dejaven v pisanju različnih besedil, med drugim tudi knjig. Njegovo delo Opera in drama, s katerim je želel predvsem poudariti pomembnost (svojega) opernega ustvarjanja in pogleda na to, je obrnilo idejo same opere v glasbeno dramo in povzročilo precej sprememb na tem področju – vsekakor šele po njegovi smrti.
Z Wagnerjevimi besedami, da je tvorec umetnine prihodnosti umetnik sedanjosti, ki sluti življenje prihodnosti in hrepeni po tem, da bi bil v njem vsebovan, se zaokrožuje ta prevod, ki pomeni brez dvoma zanimivo literarno in glasbeno-zgodovinsko branje. Z dodatnim pismom (katerega v osnovni izdaji Wagnerjeve knjige ni), ki ga je Wagner napisal Mathildi von Wesendonck 30. maja 1859, pa prevajalec zanimivo popestri pogled na skladatelja, ki je znal tako dobro očarati marsikatero že poročeno ženo in tako dvigniti temperaturo med znanci, prijatelji, meceni, oboževalci in siceršnjo družbo.
Težko bi rekli, da je to knjiga vseh knjig ali pa velika razprava o glasbi. Vsekakor pa lahko rečemo, da je pomembna za razumevanje Wagnerjevega razmišljanja, ki ni brez raznovrstnih vplivov – od Nietzscheja dalje. Delo sodi v čas, ko se je ukvarjal z Nibelunškim prstanom, torej z glasbeno dramo in razmišljanjem o svojih umetniških in hkrati političnih idejah. Sama knjiga je sestavljena iz treh delov: Opera in narava glasbe,sledi Gledališka igra in narava dramskega pesništva ter Pesništvo in glasbena umetnost v drami prihodnosti. Vsak od delov predstavlja zaključeno celoto, vendar smiselno povezano v samo idejo knjige.
Tako se prvi del ukvarja več ali manj z napadom, nekakšno esejistično kritiko tedanje ‘sodobne’ opere in napada ter obtožuje Giacoma Meyerbeera in Gioacchina Rossinija, da sta izdajalca same umetnosti. Obtožuje ju, da sta prodala umetnost za odobravanje množice in osebni senzacionalizem. Morda je najbolj znana izjava iz tega dela ta, da vsebujejo Meyerbeerove opere posledice brez vzrokov. V drugem delu se srečamo z Wagnerjevim najobširnejšim premišljevanjem o vlogi besede/poezije v njegovi glasbeni drami, tretji del pa prinaša več ali manj splošni pregled nad konceptom ‘idealne’ glasbene drame, v združitvi umetnosti in v moči, ki jo ima glasba skupaj z besedo.
Vsekakor pa je zanimiv še dodatek, ki ga najdemo v tem prevodu. Gre za prevod članka J. L. Bullerja z originalnim naslovom The Thematic Role of Stabreim in Richard Wagner’s Der Ring des Nibelungen, objavljen v Opera Quarterly, vol. 11. no. 4 (1995, Oxford University Press), str. 59. Gre namreč za razpravo o aliteraciji (nem Stabreim) v delu, ki je nastajalo vzporedno s knjigo Opera in drama. Aliteracija spada med glasovne besedne figure in je soglasniški stik, torej ponavljanje enega ali več istih soglasnikov, največkrat vsekakor v pesništvu ali pregovorih, redkeje v govorništvu in pripovedništvu. Gre za učinek, ki nastane preko zvoka besede, prav zaradi tega pa v glasbi tako pomemben element, na primer ziblje vedno veter veje. Tako se tudi Wagner ukvarja v svojih libretih prav s tem glasbeno-besednim fenomenom, o katerem pravi (str. 149 v tem prevodu), da se … v soglasniškem stiku sorodni jezikovni koreni drug z drugim spojijo na tak način, da ravno tako, kakor zvenijo podobno čutu sluha, spletajo podobne predmete v njihovo skupno sliko. In v nadaljnjem razmišljanju navaja primere uporabe le-tega pri libretih za glasbene drame (odličen Wagnerjev primer je recimo Liebe gibt Lust zum Leben / prev. Ljubezen daje strast do življenja) ali pa celo izpeljava iz tega, ki pa zveni ironično – Die Liebe bringt Lust und Leid (prev. Ljubezen prinaša strast in žalost). Tako lahko vidimo, da je Wagner premišljeval tudi o samem zvoku besed, kar je morda v nekem trenutku najpomembnejši element, ko opazujemo njegov jezik, besedišče njegovih libretov preko glasbenega, zvočnega učinka. Mnogi muzikologi namreč tako radi poudarjajo, da so njegovi libreti prenapihnjeni, prazno besedičenje in napihovanje, le redki pa se (žal) ukvarjajo s tem, kako je besede spajal z glasbo in kako je s tem dosegal različne učinke.
Prevod knjige Opera in drama prinaša nova premišljevanja v glasbeni prostor, saj je bilo delo za tiste, ki ne berejo originalne nemške verzije (ali nekoliko manj posrečene angleške prevode) skoraj nedosegljivo. Glasbena, še boljše: muzikološka stroka se, roko na srce, Wagnerjevim delom izogiba na različne načine, pa naj gre za težave pri izvedbah njegove glasbe ali pa gre za ideološke prepade in spopade, ki jih ne želi odpirati. Ali pa morda še ni izdelala dobrega orodja, s katerim bi se dalo Wagnerjevo glasbeno zapuščino pogledati nekoliko bolj natančno in premišljeno. V našem prostoru je na primer zelo malo (javnega ali akademskega) premišljevanja o znamenitem Tristanovem akordu, saj se meni, da je bilo o tem povedano že vse. Vendar ni tako. Po preteklem letu, ko je svet vendarle na najrazličnejše načine obeleževal njegovo 200-letnico rojstva, se je v slovenski muzikologiji dogajalo dokaj malo – več ali manj bolj na ljubiteljski oz. amaterski ravni, kakor pa na tisti ‘strokovni’. Akademiki so v večini modro molčali (aliteracija je na mestu) in se tako izognili javnim debatam okoli Wagnerjevega antisemitizma, namišljene zapletenosti njegove glasbe in ostalim približkom. To je pa (žal res) večinoma tudi vse, kar imajo o njem za povedati mnogi, ki opazujejo glasbo z varne razdalje klinično čistih, razkuženih predavalnic, oddaljeni od drznih in radikalnih misli sodobnega glasbenega premišljevanja.
Tako je knjiga Opera in drama v slovenskem prevodu, katerega podpisuje Simon Širca, nekako še vedno primer razumevanja glasbene zgodovine skozi besede tistih, ki so imeli v njej in o njej kaj povedati. Richard Wagner ni bil le snovalec nove glasbe, temveč tudi njen premišljevalec. Lahko se sicer prav po akademsko pokregamo, kaj vse je izjavljal in česa ni, vendar ostaja nekaj dejstev vendarle neizpodbitnih – brez njega in njegovih premikov temeljev glasbene strukture, bi glasba 20. stoletja ne bila tako drzna in mnogo-plastna, kakor se je kasneje izkazalo. Njegovi glasbeni dediči so ustvarili temelje filmske glasbene govorice, v kateri še danes prednjačijo Wagnerjeve ideje in strukture. Brez njega bi ne bilo opernega gledališča v Bayreuthu, brez njega bi ne bilo čarobnega gradu Neuschwanstein na Bavarskem, bi ne bilo mnogih pomembnih knjig Friedricha Nietzscheja in prav gotovo tudi ne vseh znanih oper in opernih dram, ki jih je ustvaril.
In ne nazadnje – brez Richarda Wagnerja bi ne bilo vseh polemik, kritik in razprav, ki so se odvijale okoli njega, njegove glasbe in njegovih idej. Prav to pa bi bila nepopravljiva škoda za razvoj sodobnega glasbenega mišljenja.
