z Borisom Benkom
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Osemintridesetič je z možakarji kramljal Boris Benko – skladatelj in tekstopisec iz kultnega elektropop dvojca Silence.
foto: Jože Suhadolnik
Ime Borisa Benka je v umetniškem smislu že dolga leta neločljivo povezano z imenom Primoža Hladnika, in obratno. Muziko sta začela ustvarjati že kot mulca, v kasnejših letih pa sta postala Silence, v katerega zgovorni tišini sta do sedaj izdala pet kritiško cenjenih in med publiko izjemno dobro sprejetih albumov Ma non troppo (1997), Unlike a Virgin (1999), Vain, a Tribute to a Ghost (2004), dvojno ploščo Key Silence (2006) in Musical Accompaniment for the End of the World (2012). Laibachom sta pred osmimi leti napisala in producirala album Volk.
Skupaj sta napisala glasbo za več kot 30 gledaliških, lutkovnih in plesnih predstav, redno pa sodelujeta s štirimi režiserji: Matjažem Pograjcem, Tomažem Pandurjem, Aleksandrom Popovskim in Primožem Ekartom.
Silence je doslej izdal tudi štiri albume z gledališko glasbo: Maison des Rendez-Vous (2003), Veronika (2005), Ljubezen na smrt (2007) in dvojno ploščo z glasbo iz Pandurjevih predstav Barok in Kaligula, The Passion of the Cold (2008). Slednja je leta 2011 izšla tudi v obliki notnega zapisa.
Duet piše tudi za film. Sodeloval je pri zadnjih dveh projektih režiserja Damjana Kozoleta, celovečercu Slovenka (2009) in dokumentarcu Projekt: rak (2013), ter napisal glasbo za peščico kratkih filmov.
Mesto za surfanje: www.silence-zone.com
Glasba je bila zame vedno stvar energije, vprašanje goriva. Sentimentalneži temu rečejo inspiracija, ampak pravzaprav mislijo na gorivo. Sam sem kot resen potrošnik to gorivo vedno potreboval. Včasih še vedno verjamem, da avto, ki ima bencinski števec popolnoma na dnu, še vedno lahko prevozi 60 kilometrov, če se le v avtu na glas posluša dobro muziko. (Hunter S. Thompson)
Heh, kako ošvrkniti sentimentalneže z zvrhano mero sentimentalizma. Cenim Thompsonov sentiment, toda mislim, da bi bil svet, v katerem bi glasba poganjala avtomobile, jebena nočna mora za glasbenike in ljubitelje muzike.
Velesile bi z vojaškimi posredovanji pomagale »demokratizirati« države s cvetočo glasbeno industrijo, ljudje pa bi med ilegalnim downloadanjem muzike nervozno pogledovali skozi okno in preverjali, če se jim slučajno ne približuje kakšno brezpilotno letalo.
Kolikor je težka, kolikor je geto, je hip-hop popularna glasba. Je zvok glasbe, ki uhaja iz geta, medtem ko rock geto išče. (Bono)
Zanimiva oblika glasbenega turizma. Iz Bonove izjave je moč razbrati, kako visoka je cena, ki jo mora socialno in politično angažiran glasbenik plačati v primeru uspeha: prisiljen je iskati težave, medtem ko cel svet nesramno uživa v izobilju problemov.
Temnenje sveta spreminja iracionalnost umetnosti v racionalno: radikalno temno umetnost. (Theodor Adorno)
Nisem prepričan, da iracionalnost pridobiva na racionalnosti. Prej bi rekel, da je racionalnost vse bolj zmešana. Navsezadnje živimo v časih, ko se težave bančnega sektorja rešuje z ustanavljanjem slabih bank. Da racionalizacij, s katerimi se »rešuje« Grke in ostale nesrečnike po Evropi in svetu, niti ne omenjam.
V svetu, v katerem se racionalnosti meša, je iracionalnost kot kozarec toplega mleka pred spanjem; pomirja nas in navdaja z občutkom varnosti. Z drugimi besedami: če ne bi izgubili razuma, bi se nam že zdavnaj utrgalo.
Kar manjka popu, je nevarnost. (Prince)
Bojim se, da se Princevo delo veselo požvižga na njegovo mnenje. Le malo je glasbenikov, ki bi perverzijo spravili na tako dober glas. Poslušajte Darling Nikki z albuma Purple Rain ali Scandalous iz Batmana – težko je lahkotneje hoditi po robu.
Številni pop zvezdniki uporabljajo glasbo kot medij za prodajanje seksa. Za razliko od njih se Prince ne drži okvirov zmernosti in dobrega okusa: seks uporablja kot poligon za povsem brezsramno razkazovanje svojega monumentalnega glasbenega daru. Kar manjka popu, je več Princev.
Repeticija ne obstaja. V tvoji glavi se nikoli nič zares ne ponavlja, celo v tehničnem smislu zadeve ne morejo biti identične. Tvoja percepcija se konstantno spreminja, ne ostaja na istem mestu. (Brian Eno)
Na zelo hecen način potrjujem Enovo tezo: moja konstantno spreminjajoča se percepcija mi namreč preprečuje, da bi njegovi tezi pritrdil.
