PLOŠČA: Billy Joel – A Matter of Trust / The Bridge To Russia (Sony Music/Legacy, 2014)

IMG_0001

O Williamu Martinu si lahko mislite, kar hočete, a napisal je nekaj odličnih pesmi. Čeprav je vedno veljal za nekakšnega ameriškega epigona Eltona Johna, že bežen prelet njegovega opusa pokaže, da se med pop baladami, ki jih je izmojstril konec sedemdesetih in v osemdesetih, leta 1993 pa po albumu River Of Dreams s snemanjem studijskih plošč prenehal, skriva precej ostrih družbenih komentarjev, po drugi strani pa se je njegove pop uspešnice vedno dalo vsaj prenesti, kar za delo Eltona Johna iz istega obdobja ni mogoče vedno trditi. S pesmimi, kot so Piano Man, Captain Jack, Scenes From An Italian Restaurant, New York State Of Mind, She’s Always A Woman, Goodnight Saigon in Leningrad se Joel, navkljub siceršnjemu nagibu v komercialno popsterstvo in pocukrankam a la Honesty in Just The Way You Are, mirno šteje med velike avtorje tako v sedemdesetih kot v osemdesetih.

Leta 1987 je bil eden prvih »Zahodnjakov«, ki mu je uspelo priti za »železno zaveso« in tam narediti show, pravzaprav šestkrat, tako v Leningradu kot v Moskvi. Posnetek je objavil na plošči Koncert, naslov izpisan v cirilici, zdaj pa je pred nami nekolikanj dopolnjena zgodba tega nastopa. V knjižici, ki je priložena dvojni plošči, je vse podrobno opisano, tudi besedila so, v paketu pa je kar enajst do zdaj neobjavljenih posnetkov, tudi z generalk, kar pomeni, da gre za precej podrobnejši izsek šestih nastopov.

Med pesmimi zasledimo vse največje uspešnice, morda umanjka zgolj kaka peščica, denimo že omenjeni Just The Way You Are ali New York State Of Mind, a navsezadnje je v spremni besedi lepo zapisano, da zbirka »skoraj docela predstavi Billyjev koncertni seznam pesmi«, torej bržčas drži, da je nekaj še ostalo v predalu. Izvedbam ni kaj očitati, večinoma so ostrejše kot na studijskih albumih. Joel je pred temi nastopi izdal album The Bridge, zato tu ne umanjka niti skladba Baby Grand, ki sta jo izvirno posnela z Rayem Charlesom, enim njegovih velikih vzornikov (na koncertu ga je Joel odlično impersoniral) – poleg Beatlov in Dylana, seveda, ki so tudi zastopani, prvi z Back In The USSR, kar je bila verjetno precej lahka odločitev (no ja, na generalki je pel tudi She Loves You), drugi s skladbo The Times They Are A-Changin’, kar je, glede na to, kje so se koncerti zgodili, nekolikanj bolj pomenljivo. Časi so se sicer res spremenili, zavesa se je precej bolj na široko odprla, čeprav je »železnost« seveda relativna, saj je že pred nastopi Billyja Joela marsikaj z Zahoda prispelo na Vzhod. S tem seveda ne govorimo zgolj o Sovjetski zvezi, pač pa tudi o (tedanji) Češkoslovaški, pa Poljski in tako naprej. Joel je z nastopi sicer začel v Tbilisiju, za uvod v koncert pa si je izbral, tako priložena dokumentacija, tradicionalno gruzijsko skladbo Odoya, ki jo je tudi odpel gruzijski moški zbor. Nato se je nadaljevalo po Moskvi in Leningradu.

Druga osebnost, o kateri se govori v zvezi z začetki velikih rokenrolovskih premikov v Sovjetski zvezi, je Paul McCartney. Njegov (studijski) album Choba b CCCP je bil leta 1988 namenjen izključno za sovjetski trg, je pa prinašal rokenrolovske (Ain’t That A Shame) in jazzovske (Don’t Get Around Much Anymore) standarde. Čeprav je McCartneyjeva muzika takrat že veljala za standard, ni na albumu nobene njegove pesmi. Album je posledično (morda tudi nehote) izpadel kot nekakšna učna ura zgodovine popularne glasbe za Sovjete, češ: vam bom pokazal, kaj smo počeli tam od tridesetih let naprej, čeprav ni dvoma, da ga je McCartney naredil tudi zase in s tem odmikom od avtorskega dela nekoliko prerodil svojo žilico, ki je bila, vsaj po albumu Tug Of War (1982), nekoliko izčrpana. Z izjemo balade No More Lonely Nights (1984) in popevanja z Michaelom Jacksonom tedaj ni ustvarjal komercialno zares opazne ali sveže glasbe, po Chobi pa je leta 1989 le izdal nov avtorski studijski album Flowers In The Dirt, se avtorsko povezal z Elvisom Costellom in spet začel z nizom svetovnih turnej.

Ko že govorimo o velikih pop pevcih, je bil prav zgoraj omenjeni Elton John tisti, ki je v osemdesetih prvi začel z ruskimi temami (poudarjamo, v osemdesetih, saj so ti ali oni pop izvajalci že desetletja prej snemali ruske (in druge vzhodne) pesmi, prirejene za zahodni trg). Njegova Nikita, romantična balada o hrepenenju po ruski vojakinji (ali morda hrepenenju ruske vojakinje) je ugledala luč leta 1985 in postala velika mednarodna uspešnica. Angloameriški glasbeni svet je Sovjetska zveza (in siceršnji vzhodni blok) zaradi svoje nedostopnosti vedno fascinirala in so jo bodisi zromantizirali do absolutnega, bodisi prikazovali satirično, rdeča barva pa je zlasti v ZDA vedno vzbujala (zaradi hladne vojne demagoško povzročeni) strah pred nevarnostjo komunizma, ki je največje zlo in tudi sicer primerljiv s čarovništvom, ki si ga je zlahka privoščil McCarthy tam nekje v petdesetih, ko so si bratci veseli vsi med seboj podajali jedrske konice. Billy Joel je raje podal koncertni klavir. O tem pa, da daltonizem seveda ni največji problem sodobne (svetovne) politike, po toliko in toliko letih, ko bi se dejansko lahko že česa naučili, raje sploh ne bomo.

Share