Recenzija dveh koncertov Alasdairja Robertsa v The Campfire Club, Bethnal Green Natural Reserve, London, 28.6.2014 & z The Furrow Collective – Leigh Folk Festival, Leigh-On-Sea, 29.6. 2014
vir: Ledbury Poetry Festival web stran
Alasdairja Robertsa, škotskega alt-folk barda, spremljam in hkrati zamujam že 10 let. Od špila v Aberdeenu leta 2004, ko se je v Nick Drakovskem slogu nadvse plašno lomil na odru, ampak kljub temu (ali pa morda prav zaradi tega) pustil neizbrisen pečat, ga nisem uspela ujeti v živo, ne njegovih solo koncertov ne gigov s številnimi zasedbami, s katerimi je v zadnjem desetletju poleg številnih gostovanj in nekaj EP-jev posnel vsaj osem dolgometražnih albumov.
Na Škotskem Alasdair dokaj redko nastopa, čeprav že približno 20 let let živi v Glasgowu, kamor se je kot študent literature preselil iz rodnega Stirlingshira, idilične ruralne pokrajine severovzhodno od Glasgowa. Ko ga vprašam zakaj, se pomenljivo nasmehne in odvrne: »Saj veš, zakaj. Poleg tega imam buking agenta v Angliji, založbo pa v ZDA.« Simptomi malih scen. Vse jasno.
Škotska folk scena, ki je v tem trenutku sicer večinoma politično in glasbeno preokupirana z YES kampanijo za odcepitev od Velike Britanije (op. referendum za odcepitev je sklican za 18. septembra), je razmeroma majhna skupnost muzičistov, ki so se glasbenih tradicionalizmov povečinoma navlekli v okviru študija na oddelkih za tradicionalno glasbo, ki so v 90ih vzniknila na konzervatorijih po celi Veliki Britaniji, sploh pa na Škotskem (govorim predvsem o danes vodilni mladi generaciji glasbenikov in glasbenic med 20-35 letom). Njihov priučen, matrični »trad« idiom, v katerem prednjači homogeni glasbeni izraz, estetski uniformizem in spolirana zvočna produkcija, je daleč od samohodstva Robertsa, ki je motrilec in raziskovalec s starošolskimi folkijaškimi afinitetami in bolj holističnim pristopom do umetnosti.
Na videz rustikalne obdelave tradicionalnih pesmi, ki se pravzaprav tako estetsko kot aranžmajsko velikokrat zgolj malo razlikujejo od njegovih avtorskih komadov, nenehno iskanje novih dimenzij muzike in njenega soočanja z mitologijo, filozofijo, beletristiko, psihologijo itd. (kar se manifestira tudi v besedilih, v katerih se vedno znova izkazuje kot prolifičen, načitan, prefinjen, hudomušen in celo ganljiv tekstopisec), kolobarjenje med glasbenim minimalizmom v solo verziji do aranžmajsko fantazmagoričnih bendovskih eskapad, nastopanje na precej bolj alternativnih prostorih, v katerih se strune folk muzičistov navadno ne oglašajo (Roberts je vsekakor že od časov svoje Appendix Out inkarnacije ter pajdašenja z Willom Oldhamom povezan z alternativnimi glasbenimi scenami), so tisto, kar dela Robertsa še posebej zanimivega in na nek način tudi nadčasnega.
vir: Villavillanola web stran
Tudi njegov londonski špil, ki ga je bilo sicer hudičevo težko izvohati (na njegovi internetni strani je še skoraj mesec dni po koncertu pisalo TBC), je bil taborniška, povsem akustična in neredko a capella mešanica tradicionalnih balad in njegovega (kant)avtorskega opusa, intervencij lokalnih songwriterjev, urbane hipijade, karnevalesknosti in malih intrig lokalne mularije.
Seveda tudi lokacije nisem našla brez težav – kdo bi vedel, da je Campfire Club pravzaprav drobcena zelenica v Bethnal Green Natural Reserve (danes pod upraviteljstvom projekta Phytology), ki je v srednjem veku služil kot herbarij menihom in ostal cerkvena last do povojnih let, ko ga je prevzela občina, pred dvajsetimi leti pa ga je skupina lokalnih zanesenjakov končno očistila in spremenila v mini rezervatek sredi blokovskega naselja v Hackneyju. Za ograjo, ki ločuje gosto grmovje od mestnega vrveža, bukoličnost od urbanega, se je okoli pol deseth zvečer v zmahani jakni in z ale-om v eni ter s kitaro v drugi roki pojavil Alasdair. Šarmiral je brez ozvočenja, na suho, v dimu in ognju. S tankim tenorjem, ki se je mestoma odkrhnil od melodijske trajektorije in nemoteče zavil malce izven lege, ali pa je krhkost glasu in strun sem in tja odnesel zvok ulice, kar je še dodatno prispevalo k avtentičnosti performerja in celotnega hepeninga.
Grlo si je ogrel z a capella verzijo Four Marys (ki priča o eksekuciji Marije I., kraljice Škotske) ter nato večkrat zavil iz avtorskih komadov nazaj na ljudske balade (Cruel Mother, Fair Flower of Northumberland), ki jih je vselej zapel stoje in miže. Občuteno, gestilukirano in dramatično, kot da gre zares. Mednje je tkal svoje stare in nove komade, začenši z I Went Hunting iz meni najljubšega avtorskega albuma Farewell Sorrow (2009), pa Old Man of The Shells in Riddle Me This (The Amber Gatherers, 2007), Unyoked Oxen Turn (Spoils, 2009), pa vse do repertoarja iz lanskega albuma A Wonder Working Stone (komad The Year Of The Burning) in vmes pritaknil še nekaj neobjavljenih pesmi.
Po tabornem ognju sredi Londona, ki je bil ena mojih bolj bizarnih, a nikakor ne neprijetnih londonskih muzičnih izkušenj, sem si želela Alasdairja slišati še v bendovski zasedbi in priložnost se mi je ponudla že naslednji dan. V ustju Temze, natančneje, v ribiškem mestecu z ličnim imenom Leigh-on-Sea (izg. Li-on-si), se je namreč tisti vikend odvijal tudi največji zastonjski folk festival v Angliji – Leigh Folk Festival, ki zaradi bližine Londona (cca 45 minutna vožnja z vlakom) vsako leto privablja na tisoče muzike in morske hrane željnih nedeljskih turistov. Po obveznem mimohodu med gosto posejanimi uličnimi odri, kravalom množic, angleško »morris« folkloro, kilometrskimi vrstami za pivo in prilično nezanimivimi igrači, ki so se vsak po svoje mučili za kako minuto pozornosti, sem končno našla staro ribiško kapelo, kjer so v zatohlem brezzračju izbranemu občestvu godli The Furrow Collective, angleško-škotski kvartet treh uveljavljenih folk instrumentalistk in pevk (Emily Portman, Lucy Farrell, Rachel Newton), katere četrti člen predstavlja prav Alasdair.
V obskurne balade in darkerske aranžmaje, v katerih punce poprimejo tako za bendžo, harfo, violo, pojočo žago in koncertino kot Alasdair za kozarec, s katerim drgne po strunah, se spretno umeščajo vokalne brazde (=furrow) vseh štirih članov, ki predstavljajo dobrodošel odvod od klasičnih folkijaških pevskih aranžmajev kot tudi od standardnega repertoarja podobnih zasedb. Bend se očitno dobro zaveda, da se od množice brkljalcev po lego kockah tradicije lahko razlikuješ ne le po subtilnem odkrivanju neodkritega, ampak tudi po tem, čemu in na kakšen način to materijo na novo konstruiraš (oziroma dekonstruiraš). Recimo, da so Furrowci neke vrste folk kubisti. Z mehkimi robovi in v temnih odtenkih.
Po dvojni angleški dozi zdaj želim Alasdairja poslušati še v Ljubljani. Kdo se javi?
Pokuk:
http://www.alasdairroberts.com/
http://www.phytology.org.uk/projects/campfire-club-2/
