Minutemen : Double Nickels on the Dime (SST, 1984)
Sončna in glasbeno ne tako sončna Kalifornija. Divja leta neodvisne kalifornijske založbe SST v osemdesetih letih. Hišnih bendov je bilo na pretek. Veliko vprašanje je bilo, ali bodo ti bendi ždeli doma, obsojeni na garažno lokalnost in pripetost na klubske domače duri, ali pa bodo začeli osvajati prostranost ZDA. To zadnje pomeni delanje turneje po sovražnem teritoriju, forsiranje čistine med točkami postanka. Če je (bilo) kaj zmerom zafrknjeno v ZDA, je turanje z bendom v kombiju, igrati za 100 dolarjev na večer, spati v luknjah, jesti hitro in učinkovito. Vse teče bliskovito, potovanje od enega kraja koncerta do drugega se pa vleče v tri pirovske.
Med bendi, ki so se šli ZDA hardcore gverilo je bil neobičajen »(post)punk« trio (v žlahtnem in ne toliko »post« pomenu), ki je iz muzik zajemal z veliko žlico in ubiral samosvoje poti. Ta anarhoidni ameriški hardcore tudi po njegovi zaslugi, ter po zaslugi SST-jevih pionirjev Black Flag in za njimi Hüsker Dü in Meat Puppets ni bil več monolitna, enakomisleča, monotona in, ja, čedalje bolj glasbeno dolgočasna in predvidljiva zver.
Minutemen so bili D. Boon (kitara, glas), Mike Watt (bas) in George Hurtley (bobni). Tretji album benda iz San Pedra v Kaliforniji, ki je slovel kot udaren koncertni bend, je bil ubrisana avantura. Dvojni album Double Nickels on the Dime je eden izmed temeljev odprtega ameriškega hardcora, aktualen v času nastanka in aktualen danes. Posnet v slogu SST-jeve politike, iz prve v studiu kot približek koncertu, popolnoma nizkoproračunski, žlahtno amaterski, privržen stvari, melomanski. In, za nameček, leta 1984 je bila hudirjevo dobra letina neodvisnega rocka, samo zavrtimo si albume zgoraj naštetih, pa še Butthole Surfers za vrh HC-torte (cf.: robni albumi št. 3, Hüsker Dü : Zen Arkade). Odločitvi za dvojni album je botroval ravno izid dvojnega albuma kameradov Hüsker Dü, pri SST so čakali, da sta oba albuma izšla hkrati.
Med temi bendi ni nobene slogovne monolitnosti, podobnosti, samo razločna, temeljna drža. Tole zadnje je bolj v oporo za močan odpor, če vas bo kdo slučajno – morda kar vaš lokalni radio ali didžej – posiljeval z »glasbo osemdesetih«. Minutmen so posneli štiri studijske albume in dvakrat več EP-jev. Pot skupine je prekinila smrt D. Boona, ki je izgubil življenje leta 1985 v prometni nesreči.
Basist Mike Watt je letos pomladi pred koncertom tria The Missingmen v Ljubljani Dariu Corteseju o bendu in času, v katerem je igral z drugimi HC-bendi, za Novo Musko povedal tole:
»Ime Minutemen izhaja iz revolucije, ameriške revolucionarne vojne; pomeni, da si pripravljen v minuti, tako rekoč v trenutku. /…/ To obdobje (osemdesetih let in bendov okrog SST, op.) je splošno spregledano. Knjige o rocku gredo, Sex Pistols … Nirvana. Nič vmes. Ampak bili smo vmes. Nočem se zdeti ego manijak in se hvaliti, kako vplivni smo bili, ker moraš o tem vprašati mlajše bende. Ampak prav ti mi pravijo, da so poslušali te plošče in da so vplivale nanje. Razlika je bila ta, da je bila ameriška punkovska scena zelo majhna, ni bilo tako kot v Angliji. Ostali smo majhni, tako smo se naučili pristopa »naredi sam« (do-it-yourself), zanesli smo se sami nase. Ni bilo nobenega, ki bi lahko pomagal. Black Flag so s turnejami takrat dobesedno začrtali vzorec na karti ZDA, po katerem so kasneje šli drugi bendi in po katerem potujejo še danes. V Evropi je bilo drugače, koncertne smeri so živele morda že od šestdesetih let, v ZDA se je veliko izgubilo, dokler jih niso na novo potegnili Black Flag. Mesece dolgo so bili na turnejah. Razen tega jih rockovski klubi velikokrat sploh niso vzeli, zato so igrali po dvoranah, kjer se sicer sploh niso dogajali koncerti. In tako … Velikokrat smo bili z Black Flag na turneji v istem kombiju. Hüsker Dü, Meat Puppets … Vsi smo bili del tega … gibanja. Pravim gibanja, ker smo zelo vplivali eni na druge. Nismo hoteli kopirati drugih ali zveneti podobno, ampak ko smo slišali, kaj počne drug bend: ‘O, to je zanimivo, vi ste naredili to, mi bomo pa to’«.
In še o vlogi basa in oblikovanju zvoka v bendu:
»Ko sem srečal D. Boona, je poznal samo Creedence Clearwater Revival. Ampak pri njih sploh nisem mogel slišati basa! In tako sem se naučil igrati vse te Creedenceove komade – in nobenega prav, ker nisem slišal basa. No, to se je zelo spremenilo. Zdaj je bas neprimerno bolj v ospredju. Punk je povzročil, da so ljudje začeli jemati glasbila drugače: ‘Ni tradicionalne vloge, dajmo, poskusimo to in tisto, naredimo na novo …’ In to smo delali z Minutemen; poznali smo Blue Oyster Cult in T. Rex; ja, pri T. Rex, nisem mogel slišati niti ene same basovske linije. In D. Boon je dejal: ‘Veš kaj, to bomo naredili ekonomično, zmanjšal bom kitaro in bolj potiho praskal po njej in ti dal prostor za bas. Georgie pa bo ropotal po bobnih z vsemi mogočimi ritmi. In bomo ’3-way’.’ Tako kot z naslovom pravi zadnji album Minutemen, 3-Way Tie. To je bil nov način gledanja na stvari. Skušali smo najti glas v sebi, ne pa nadaljevati tradicijo. Tradicija je pomembna, ampak pri tem gre bolj za nadaljevanje občutja, obenem pa ustvarjaš nove stvari in se ne podrejaš obliki. Nič več čaščenja templja in oblike, oblike, oblike. Nekaj lastnega imamo v sebi. To spoznanje nam je dal punk.« (cf.: Mike Watt : Skušal sem uglasbiti pekel, Nova Muska, 17.3.2014).
Minutmen so bili preprosto odličen bend, naprednjaki sredi regresivnega miljeja, skupina zelo različnih posameznikov in afinitet, širokih obzorij – konsisentno eklektični, eksperimentalni. Stegovali so se tako po jazzu, funku, dediščini rocka, k dobri, zagonetni poeziji. Opisovali so socialno realnost okrog sebe in se duhovito pečali z osebnostnimi zadregami. Kakšen bend in kakšen album. Prava alternativa osemdesetih let.
