PLOŠČA: Živel je mož – Lepo ga je redil (ŽJM, 2014)

IMG_0002

Zasedbo Živel je mož bi bilo krivično epitetonizrati s kakršnim koli predalčkanjem, saj igra vse, od bluesa do boogieja in latina. Pred nas prihaja s tretjim albumom, ki nosi naslov Lepo ga je redil. Naslov ni naključje in sledi vrsticam iz istoimenske pesmi. Prvi album je imel eponimičen naslov, drugi pa Imel je psa, o katerem smo v Novi Muski pisali leta 2011, tretji pa Lepo ga je redil. Vmes se je postava nekoliko spremenila in se izčistila v inštrumentalni trio kitara-bas-bobni. Takšna zasedba je tudi na prejšnji plošči tvorila inštrumentalno jedro in osrednjo zvočno sliko. Osrednja avtorska sila ostaja kitarist Miloš Kosec, le eno pesem, Viža, sta spisala Marjan in Mojca Spruk, Sprukova pa je napisala tudi besedilo za skladbo Odpri se sebi. Dva gosta na plošči sta Melisa Spruk in Andrej Čopar, ki sta prispevala glas in flavto v omenjeni skladbi, sicer pa se je trio za zdaj ustalil v postavi Miloš Kosec, Marjan Spruk in Dušan Jež, ki igra bobne in je povratnik v zasedbo. V njej je sodeloval že v 1980 letih. Basist in vokalist Marjan Spruk prihaja iz narodnozabavnih voda, kar je zanimiv podatek, sploh zato, ker bi nekateri predalčkarji in puristi verjetno zmajevali z glavo, resnica pa je, da igranje v narodnozabavnem ansamblu prinaša drugačno izkušnjo, ki v primeru pričujoče plošče z inovativnim in ritmično discipliniranim pristopom daje skladbam svojstveno barvo, ki je zasedba na prejšnjih ploščah ni imela.

Opozorjen sem bil, da plošča ni konceptualna, ampak zgolj prikaz, kaj zasedba počne v tem hipu. Kljub temu je treba povedati, da obstajajo rdeče niti, ki jo povezujejo s prejšnjimi deli. Pesem Prazne duše, denimo, srečamo kot uvodno, nakar se lahko začne popotovanje do zaključne enajste pesmi In memoriam. Zasedba, ki v taki ali drugačni postavi obstaja od leta 1979, ves čas reinterpretira svojo preteklost in jo postavlja v nov, sedanji glasbeni kontekst. Aranžmaji so delo celotne zasedbe in spominjajo na najboljše trenutke fusiona iz 1970 let, kar se sliši tudi iz vokalov. Kdor je pomislil, da so Živel je mož čisti inštrumentalni bend, naj bolje posluša njihovi prejšnji plošči. Poleg tega pa nikakor ne moremo trditi, da gre za retro-bend, saj niso začeli igrati včeraj – svojo zmes bluesa, jazza in boogieja (pa še kaj bi lahko našli – poveden je naslov ene izmed skladb Funky bunky) igrajo že petintrideset let. Glede na pogoste menjave postav se je zvočna slika sicer nekoliko spreminjala, vendar je ritmično jedro ostalo isto. Vsak basist je sicer pesmi obarval nekoliko po svoje, kar je tudi prav in kar sodi k sicer okvirno strogim aranžmajskim postavitvam, ki dopuščajo možnosti za improvizacije pri posameznih temah. Največji zvočni odmik pomeni že omenjena nežna bluesovsko-bossanovovska skladba Odpri se sebi, katere tema ima tudi inštrumentalne inkarnacije.

Plošča je bila posneta v studiu SyFy Mirsada Šabiča decembra 2013, naslovnico je »zakrivil« Marko Novak. Ta hip, po tretjem poslušanju, tuhtam o usmeritvi naslednje plošče, bržčas z naslovom Nekoč mu ukrade kos mesa. Zasedba, takšna kot je zdaj, ne potrebuje sprememb, zdi pa se, da bodo Živel je mož še presenetili. Do takrat jih ujemite na katerem od živih nastopov. Spodaj pa je Chupakabra, ki sicer ni z nove plošče in tudi zasedba je tista s prejšnje, a željno čakamo tudi na osvežitev YouTuba.

 

Share