Zlitina izbranih koncertnih posnetkov White Stripes s kanadske turneje leta 2007 nam prinaša skupino v prvi osebi. Z njo se razpre razpon delovanja in naravnanost tega detroitskega tandema, brata in sestre oziroma nekdanjih zakoncev. S to posebno CD + DVD-izdajo nam Jack in Meg White ponujata ob živem Albumu še Film v režiji Emmetta Malloya s te nevsakdanje turneje po Kanadi. Z njo sta Whitova zaobjela širen manevrski prostor in nastopom na konvencionalnih koncertnih odrih dodala še serijo ekskluzivnih nastopov pred upokojenci, šolarji, po knjižnicah in radijskih postajah, na ulici ali v kombinaciji z dudaškim orkestrom. Malloy ne uspe samo priboriti dodatne simpatije za White Stripes, odkrije nam tudi, kako pomembna je za uspeh glasbene skupine iskrena in predvsem neposredna komunikativnost z občinstvom.
Solze utrujenosti in naveličanosti Meg White proti koncu filma, ko nasloni svojo glavo na rame svojega glasbenega sopotnika Jacka Whita, ki ji za klavirjem poje pesem, je prizor, ki se ga ne pozabi tako lahko. Malloy je ujel zelo intimen trenutek plašne in sramežljive Meg, ki je pravzaprav odgovor na vprašanje, kam je izginila skupina White Stripes v zadnjih letih. Preprosto se je umaknila s prizorišča. Če je moška polovica, eden najbolj aktivnih in produktivnih rockerjev našega časa, nadaljevala pot z najrazličnejšimi projekti in sodelovanji, se je Meg umaknila iz javnega živjenja, se srečno poročila, si odpočila od turnej, nastopov in bliskavic ter se posvetila predvsem sama sebi.
Uro trajajoči koncert nas omami s silovitostjo, ljudskostjo, dostopnostjo in komunikativnostjo. Njun blues rock je čvrst in odigran neomajno, surovo in spontano. Za bobni se nežno in vase povlečeno, skoraj zavrto dekle spremeni v zmaja, ki silovito mlati po opnah. V njenem igranju se vedno tepeta naivnost in mašinska natančnost, kar je tudi eden od stebrov originalnosti in samosvojskosti tega tandema. Če je Jonu Spencerju navdih kralj Elvis, je Jack White nezakonski sin virtuoznosti Jimmya Pagea in vihravosti Roberta Planta. Če je kdo segel do brade Led Zeppelin, sta to prav ta dva nesojena sorodnika, ki so jima bili Led Zeppelin vedno obsesija. Preplet koncertnih pesmi je prepričljiv in predvsem elementaren, kar je tudi vrlina White Stripes. Močan dramaturški lok celostno zaobjame koncertno-glasbeni portret ter samo veličino in zmogljivost White Stripes, ki temelji predvsem na živem igranju. Jack in Meg White sta prehodila nevarno pot od obrobnega, bizarnega, minimalističnega garažnega rock benda do zvezdniškega statusa, velikih odrov in rock spektaklov. Impoznantna in odlična koncertna plošča Under Great White Northern Lights kar kliče, če ne že skoraj zahteva (oziroma napoveduje) vrnitev White Stripes na koncertno prizorišče.
