Nekaj fascinantnega je na tem namrgodenem starcu s črno kitaro v roki. Unikatnega, kar je verjetno predpogoj, da se ti v šov biznisu uspe obdržati skoraj 50 let.
Priznam, rad imam Neila Younga. Sploh, ko za njim stoji ekipa Norih konjev kot je tokrat v dunajski Stadthalle. Na žalost je manjkal eden izmed njih. Basista Billyja Talbota je menda zadela lažja kap in zdravniki so mu priporočili prešpricati turnejo. Na pot se je namesto njega odpravil Rick Rojas, ki izgleda podobno iztrošeno in se je z videzom povsem vklopil v ekipo, ne pa tudi s srcem, saj je deloval kot najet muzikant, kar Crazy Horse nikoli niso bili.
Najprej naj povem tole: koncert je bil odličen. Zvok kristalno jasen, kar je za športno dvorano Stadthalle velik dosežek (mimogrede, Prince, ki je nastopil na istem mestu dober mesec prej, ni imel pol tako dobrega zvoka pa se je vseeno slišalo zelo solidno). Ekipa uigrana, nabor komadov daleč od preigravanja največjih uspešnic, ampak vseeno… Manjkal je tisti presežek, ki ga je uspelo Jimu Jarmuschu tako lepo zabeležiti v filmu Year Of The Horse, ki je meni osebno en najljubših koncertnih filmov, ker tako lepo pokaže, kaj naredi pravo rokenrol ekipo. Ne virtuoznost, od katere so Crazy Horse zelo zelo daleč, ampak občutek povezanosti, ko je bend »skupaj« in generira neko posebno moč, ki ga naredi za organsko celoto, večjo od seštevka posameznikov. Na pamet mi pridejo Ramones, ki se mi zdijo na nek način najbližji ekvivalent, čeprav si glasbeno sploh niso podobni, le pristop je isti. Skratka, ko v filmu vidiš, da začnejo vsi nihati v istem ritmu in ustvarijo neko posebno resonanco, veš, da je to eden iz vrhuncev rokenrola. Da se jim je uspelo dotakniti samega bistva.
Tega na Dunaju ni bilo. Verjetno je za to kriva Billyjeva odsotnost. Le-ta je botrovala tudi širjenju ekipe z dvema temnopoltima spremljevalnima pevkama. Konji so namreč vedno dodali tudi vokalno dimenzijo, saj so Youngov glas podložili s harmonijami, ki so naredili zvok tako unikaten. Rojas ne poje, kar je bilo treba kompenzirati. Sprva sem bil skeptičen, ampak punci sta se res dobro odrezali in dali vsemu novo dimenzijo. Korak stran od zaščitnega zvoka, po drugi strani pa več kot dobrodošla svežina.
Če se vrnem k samemu koncertu: začeli so z Love And Only Love z enega svojih najboljših albumov Ragged Glory, ki je utrdil Youngov status botra grungea kot se je v začetku 1990 let temu reklo in ki ga je lansiral nazaj v stratosfero. Prav na tej plošči je bil tudi največji poudarek koncerta, saj so z nje zaigrali še dve ali tri skladbe (po drugi strani pa so se aktualnega albuma Psychedelic Pill komaj dotaknili z istoimenskim komadom proti koncu koncerta). Love and Only Love je dolga skladba in pušča veliko prostora za improvizacijo, kar je bilo super za ogrevanje. Drugi komad je bil en bolj obskurnih, Goin’ Home s plošče Are You Passionate?, kjer zveni popolnoma izven konteksta (vse druge pesmi so namreč posnete s spremljevalnim bendom Booker T. & the M.G.’s, pionirji Stax zvoka, ki s Konji nimajo ravno veliko skupnega), tukaj pa je zazvenela v vsej svoji polnosti. Očitno so jo odkrili na novo. Škoda, da ni na kakšnem bolj primernem albumu, ker bi bila tam deležna več pozornosti. Sledile so še Living With War , Love To Burn, (nepotrebna) Name of Love z repertoarja Crosby, Stills, Nash & Young, potem pa je na odru ostal Young sam z akustično kitaro in orglicami. Najprej je odigral Dylanovo Blowin’ In The Wind. Ne vem sicer, kaj ga žene, da igra to pesem, ampak na nek čuden način je bila popolnoma v kontekstu in je delovala izredno sveže in čustveno. Veliko bolj kot naslednja Heart Of Gold, ki je bila pač hit, ki so ga vsi želeli slišati, meni pa se je na koncertu s Crazy Horse zdela popolnoma nepotrebna, je pa seveda naletela na največji odziv. Potem je sledil vrhunec. Po Barstool Blues in že prej omenjeni Psychedelic Pill je sledila neverjetna Cortez The Killer, kjer so pokazali, kaj so Crazy Horse v vsej svoji veličini. Gre za ekipo glasbenikov z neverjetnim filingom, ki zares dihajo s pesmijo in drug z drugim in so to sposobni prenesti na celotno športno dvorano (pa tudi na stadion bi, če bi igrali ravno tam).
Neil Young je eden največjih živečih kitaristov. Tukaj bo seveda od zgražanja poskočila večina »tehničarjev«, od katerih sem že velikokrat slišal, da je Young navaden »pocar«. Tehnično morda res ni vrhunski, vendar z občutkom nadoknadi oz. preseže vse te »pomanjkljivosti«. To, kar igrajo Crazy Horse, je Glasba. Izjemno preprosta, vendar nikakor banalna spremljava vrhunskemu avtorju, pevcu in kitaristu. David Crosby je nekoč Younga vprašal, zakaj si ne privošči boljšega banda – David Crosby nima pojma.
Za konec uradnega dela je padla še Rockin’ In The Free World. Potem pa dodatek in tukaj nastopi mogoče največja zamera koncertu. Odigrali so samo nov (ali pa meni popolnoma neznan) komad Save The Earth. Potem so se priklonili in nepreklicno končali. Bili smo rahlo razočarani, vendar mislim, da vem za vzrok. Bobnar Ralph Molina namreč deluje dokaj bolno. Verjetno ga nočejo preveč utrujati, saj je bila drugače celotna ekipa zelo razpoložena in niso delovali, da se jim ne bi več ljubilo igrati. Ne vem, upam, da se motim, vendar so fantje že v letih in Talbot je že plačal svoj davek.
Dragi Konji, pridite še kdaj naokoli. Veseli vas bomo.
