Sevdalinka v službi nacionalne ideologije

Tako kot marsikatera druga umetnost, je tudi glasba lahko podvržena temu, da postane orodje za širjenje in potrjevanje raznih ideologij. Pozabavali se bomo z ideologijo nacionalizma in sevdalinko, ki ga »ne kriva ne dužna« spodbuja in potrjuje.

Tako tudi glasba lahko deluje v službi ideologije, in sicer ideologije nacionalizma, čeprav ji slednji ni imanenten. Osredotočila se bom na avtohtoni glasbeni žanr s področja Balkana, natančneje današnje Bosne in Hercegovine, na sevdalinko. Kljub temu, da jo izvajajo izvajalci različnih narodov in veroizpovedi in jo narodno mešana publika sprejema za svojo, na neki način za panjužnoslovansko (tukaj mislimo predvsem na narode nekdanje Jugoslavije), in tudi kljub temu, da sevdalinka kot taka nikoli ni bila politična pesem, jo del poslušalstva dojema in definira kot glasbeni žanr, ki ekskluzivno pripada določenemu narodu in posledično v službi ideologije nacionalizma služi kot gradnik nacionalne identitete.

Pri sevdalinki kot nosilki ideološko-nacionalističnih implikacij težko govorimo kot o nekem militantnem sredstvu za nacionalno identifikacijo, prej gre za neke vrste subtilni nacionalistični diskurz.

Za začetek navedimo nekaj dejstev o sevdalinki. Je samostojen in avtohton glasbeni žanr s področja zahodnega Balkana, ki naj bi bil na teh prostorih prisoten vsaj pet stoletij. Prihod Turkov na področje Balkana v štirinajstem stoletju – Bosna je bila dokončno poražena spomladi 1463, ko je sultan Mehmed Fatih I. zavzel Bobovac, zadnjo utrdbo bosanskih kraljev – je takratni Bosni skupaj z islamom prinesel novo religijo, vojsko, administracijo, ekonomski sistem, tudi kulturo in umetnost. In prav s prihodom Otomanov se je v urbanih predelih takratne BiH na podlagi že prej obstoječih glasbenih oblik rodila sevdalinka. Njeno ime izvira iz turške besede sevdah, »ki v turškem jeziku pomeni ljubezensko hrepenenje in ljubezenski zanos, njeno izhodišče pa se nahaja v arabskem izrazu ‘säwdā’, ki obsega in imenuje pojem ‘črna žolč’.« (Rizvić,1969)

Danes bi marsikdo sevdalinko žanrsko uvrstil v precej mlahavo polje »world music«, za katerega Zlatko Galla v Pojmovnika popularne glasbe pravi: »… world music je neprecizen termin za globalno glasbeno sceno, ki je nastala izven dominantne angloameriške rock, pop ali folklorne tradicije. Termin je skovan z namenom, da bi se – predvsem marketinško – poenotile »lokalne« glasbene zvrsti ali nacionalne produkcije.« In ker nam je sevdalinka ljub žanr in njeno pesem visoko cenimo, je ne bomo uvrstili tako nizko, »iz inata« je ne bomo.

Sevdah se v tem glasbenem žanru v večini primerov izliva skozi predvsem akustične instrumente kot so harmonika, boben, tamburin, flavta, klarinet, kontrabas in saz, ob spremljavi katerega se je sevdalinka tudi tradicionalno izvajala. Ob sazu, ki izvira iz Bližnjega Vzhoda, so sevdalinko tradicionalno izvajali moški interpreti, ženske so večinoma pele brez spremljave.

Večina besedil govori o univerzalnih ljubezenskih občutjih do fantov, deklet, bratov, sester, staršev pa tudi do domovine, o domotožju, včasih so tudi vpletene realne zgodovinske osebe in dogodki. Skozi besedila sevdalink lahko pridemo do družbenega in kulturnega, ki sta definirala čas, v katerem so nastale; težje ali nemogoče pa v njih iščemo politično. Izvajalec sevdalinke, sevdahlija, je posredovalec oziroma medij univerzalnih ljubezenskih čustev. Danes pa je k temu pridodana tudi politično-ideološka konotacija. Družbena podoba sevdahlije ne prinaša več samo čustvene izpovedi, ampak ji je inherentna tudi tradicionalna, nacionalna, torej politična. Slednja je dostikrat popolnoma neodvisna od samih izvajalcev sevdalinke, ampak je stvar interpretacije in publike. Sevdalinka je tako na neki način postala nacionalistični in nemara tudi verski simbol, ne da bi »sama« težila k temu.

Sevdalinka skozi čas

Sevdalinko so tradicionalno izvajali ob sazu, skozi čas pa so ji njeni izvajalci dodajali različne inštrumente v koraku s časom in drugimi kulturnimi vplivi. Še danes mnogi izvajalci izvajajo sevdalinko na tradicionalen način, pojavile pa so se tudi priredbe, ki na neki način »kršijo« tradicionalno normo. O tej problematiki govori tudi eden izmed mlajših oziroma sodobnejših izvajalcev sevdalinke Damir Imamović. Poda primer, ko so imeli s triom koncert v Istanbulu v marcu 2008. Turško občinstvo jih je sprejelo precej pozitivno, medtem ko je bil bil bosanski del publike popolnoma presenečen. Kakor pravi: »Mi pač nismo to, kar poslušajo, saj veš, Šerifa Konjevića in »narodnjake«. Čim so prišli v dvorano s sedeži, se jim vse zdelo čudno. In to je v bistvu današnji problem s sevdahom, saj ga vsi poznajo kot muziko za »dernek«. Mi večino pesmi, ki jih današnji »sevdahlije« igrajo v zmerno hitrem tempu, igramo povsem komorno.«

O rušenju tradicije je spregovorila tudi Amira Medjudanin na koncertu v klubu Cankarjevega doma septembra 2009. Dejala je, da sta z Amro Ključo prejeli kar nekaj kritik na račun njune interpretacije sevdalinke Mehmeda majka budila. Tradicionalno naj bi se ta pesem izvajala bolj živahno in poskočno, njuna interpretacija pa je precej melodramatična, na trenutke celo srhljiva. Tudi samo besedilo je objektivno gledano tragično. Vendar so jima oporekli ravno njuno interpretacijo, ki da ni v skladu s tradicionalnim izvajanjem te pesmi.

Kot zanimivo se tukaj izpostavi, da se določen del publike čuti ogrožen zaradi novejših interpretacij (ali pa drugačnih interpretacij, saj vseh virov, kako se je sevdah interpretiral skozi zgodovino tako ali tako nimamo, torej ne moremo vedeti, katere interpretacije so izvirne oziroma avtohtone). Ogroženost tukaj izhaja iz kršenja tradicionalne norme. Že na tem mestu se lahko vprašamo, ali ta ogroženost pomeni tudi ogroženost zaradi »kršenja« nacionalne identitete? Več o tem v vrsticah, ki sledijo.

Preden bom poskušala postaviti tezo, kdaj in kako je lahko sevdalinka v službi nacionalne ideologije, bom predstavila teorijo Benedicta Andersona o nastanku nacionalnih skupnosti in teorijo Louis Althusserja o ideoloških aparatih. Obe mi bosta v pomoč pri razvijanju teze o ideologiji nacionalizma v glasbi.

V večjem delu Evrope so se narodi in nacionalne države začele konstruirati že v 18. stoletju, po francoski revoluciji, intenzivneje pa v 19. stoletju s pomladjo narodov. Na jugovzhodnem delu Evrope, natančneje na Balkanu, pa so se južni Slovani v takšne nacionalne države, kot jih poznamo danes, organizirali šele konecv 20. stoletja, do česar je prišlo zaradi razpada Jugoslavije in posledično zadnjih balkanskih vojn.

Vsako nacionalno državo oziroma narod kot del njegove identitete sestavljajo različne kulturne vsebine, simboli, artefakti, ki pravzaprav niso samo tisti, ki določeno nacionalno identiteto predstavljajo, ampak so jo v bistvu pomagali ustvariti. Torej nimajo le reprezentativne funkcije, marveč vzročno in služijo kot osnovni gradniki nacionalne identitete in nacionalnega. Benedict Anderson v svojem delu Zamišljene skupnosti (Studia humanitatis, 1998) trdi, da določeni kulturni produkti kot so denimo jezik, pisava in predvsem tisk služijo kot sestavine, ki določeno skupnost pomagajo povezati, ustvariti oziroma jo zamisliti. Anderson sicer za narod predlaga naslednjo definicijo: »Narod je zamišljena politična skupnost – zamišljen je hkrati kot notranje omejen in kot suveren. Nedvomno je narod zamišljen, saj niti pripadniki najmanjšega naroda nikdar ne spoznajo vseh svojih sočlanov, ne srečajo vseh niti ne slišijo zanje – in vendar vsak izmed njih v mislih nosi predstavo o povezanosti v skupnost.« Po Andersonu je zamišljanje narodov najplodnejše pospešil prav tiskarski kapitalizem, ki je vse večjemu številu ljudi omogočil, da so se povezali z drugimi in začeli razmišljati o sebi na povsem nov način. Sploh je k temu pripomogel kasnejši razmah tiskanja v nacionalnih jezikih. Bralci besedil v svojih jezikih so se tako povezali skozi tisk in si s tem zamislili skupnost (torej številčno omejeno skupnost bralcev določenega jezika), obenem pa so se začeli zavedati vseh teh ostalih bralcev oziroma (pismenih) pripadnikov določenega naroda; Anderson pravi, da je šlo je za zarodek nacionalno zamišljene skupnosti.

Kako si lahko torej nek Bošnjak zamisli sebe kot del vsaj dvomilijonske skupnosti med poslušanjem sevdalinke?

Postavljamo tezo, da naključen Bošnjak, ki čuti afiniteto do sevdaha, med poslušanjem sevdalinke kot glasbenega žanra, z besedili v bosanskem jeziku, dostikrat polne turcizmov (ki so seveda posledica turških osvajanj, ki pa so v veliki meri pripomogla h graditvi bošnjaške oziroma bosanske med drugim tudi kulturne identitete); z motivi v pesmih, ki kažejo tudi na vpliv islamskega okolja, s samo glasbeno formo; z imeni junakov in junakinj, ki so v večini muslimanskega izvora, torej za poslušalca “avtentična”; z omembami krajev, ki so za našega poslušalca kraji, vasi, mesta njegovega naroda oziroma države… – zaradi vsega omenjenega si naš naključen Bošnjak ob poslušanju sevdalinke lahko zamisli sebe kot pripadnika bošnjaške skupnosti, čeprav vseh svojih sonarodnjakov nikoli ne bo spoznal, ampak si jih kot sonarodnjake (Anderson bi rekel sočlane) skozi sevdalinko ali pa prav zaradi nje, lahko zamisli.

Kot vsaj delno podkrepitev te teze navajam odgovore iz intervjujev, ki jih je Vesna Andree Zaimović v svoji magistrski nalogi opravila s pripadniki bosanske diaspore različnih profilov (glede na njihovo starost, spol, stopnjo izobrazbe, opredelitev v nacionalnem smislu in regionalno poreklo). Odgovarjali so na vprašanje, kakšna je razlika med »narodno« glasbo in med sevdalinko:

– »Narodna je od vseh narodov, sevdalinka pa je samo muslimanska in ostala bo,« moški, 37, Bošnjak, ZDA (opomba: izraz narodna muzika na prostorih nekdanje Jugoslavije označuje narodno-zabavno glasbo, ki svoj »navdih« črpa tako pri ljudski, popularni glasbi, včasih tudi pri sevdalinki);
– »Pesem sevdalinka je odraz naše bosanske duše in mentalitete,« moški, 42, ZDA.
– »Velika!!! Sevdalinka je znak za Bošnjake, narodna glasba predstavlja vse tri narode v okviru republike Bosne in Hercegovine,« moški, Bošnjak, učenec, Avstrija.
– »Sevdalinke so pesmi, ki me spomnijo na neke daljne čase (500-600 let nazaj). Zato jih s tako nežnostjo in milino poslušam in v njih se pojavljajo tista prava in iskrena čustva. Te narodne pa so nekako, odvisno od tega, kdo jo zapoje, ker vsi ne znajo peti narodnih, mislim, da je to umetnost … Halid B. in Hanka sta nadarjena za to umetnost«.

Iz teh odgovorov vidimo, da se preko sevdalinke intervjuvanci lahko identificirajo z bosansko (oz. bošnjaško) tako nacionalno kot religijsko identiteto. Tako na nek način vzdrži teza, da sevdalinka lahko služi kot neke vrste kulturni in povezovalni agens nacionalnih idej. Naj na tem mestu še enkrat omenim, da je taka percepcija le percepcija določenega dela publike in sama »nacionalnost« oziroma celo nemara »nacionalizem« sevdalinki kot taki ni imanenten. Samo predpostavljamo lahko, da so jo določeni posamezniki in posameznice kot tako sprejeli zaradi njene tradicionalnosti, avtohtonosti in avtonomnosti.

Več o tem, kako raznorazne ideologije pripomorejo k enotnemu delovanju vladajočega razreda oziroma države, pa je pisal Louis Althusser. V spisu Ideologija in ideološki aparati države razpravlja o tem, kako različne družbene institucije delujejo v prid ideologiji vladajočega razreda. Po Althusserju je »država represivni »stroj«, ki omogoča vladajočim razredom (v 19. stoletju meščanskemu razredu in »razredu« velikih zemljiških posestnikov), da si zagotovijo svojo nadvlado nad delavskim razredom in s tem delavski razred podredijo procesu odvzemanja presežne vrednosti (to se pravi, kapitalistični eksploataciji).« Temu represivnemu stroju, ki omogoča nadvlado vladajočega razreda, pomagajo delovati različni ideološki aparati, vendar jih povezuje prav njihovo enotno delovanje, delovanje pretežno z ideologijo. Ti so denimo: verski IAD (sistem različnih cerkva); šolski IAD (sistem različnih »šol«, državnih in zasebnih), družinski IAD; politični IAD (politični sistem z različnimi strankami); sindikalni IAD; informacijski IAD (tisk, radio in televizija itn.) in seveda tudi kulturni IAD (književnost, lepe umetnosti, šport itn.). Med kulturne IAD sodi seveda tudi glasba.

In ker je ideologija mogoča le preko subjekta, Althusser postavi tezo, da ideologija interpelira individue v subjekte. Nadalje pravi, da »sleherna ideologija interpelira s pomočjo delovanja kategorije subjekt konkretne individue v konkretne subjekte.« Par vrstic nižje poda še dodaten primer naslovitve oziroma interpelacije: »Denimo, da se teoretski izmišljeni prizor odigra na cesti; individuum, ki smo se nanj naslovili, se obrne. S tem preprostim obratom telesa za 180 stopinj postane subjekt. Zakaj? Ker je prepoznal, da je naslovitev veljala »prav« njemu in da smo se naslovili prav nanj (in ne na koga drugega).«

S čim torej sevdalinka interpelira individue v subjekte?

Z nečim podobnim kot pomaga na zamisliti posameznike v skupnost. Pri sevdalinki je interpelacija možna preko tradicionalne oblike, ki jo individui kot tako prepoznajo (in so nemara zato tudi zgražajo ob rušenju tradicionalnih oblik izvajanja) oziroma svoje poslušalce naslavlja, da jo kot tako prepoznajo. Zatem lahko zopet izpostavimo specifičen jezik sevdalink, v katerem naslavlja individue in je precej arhaičen in ki ga ti prepoznajo kot jezik oziroma so naslovljeni v jeziku, ki pripada samo točno določenemu, bošnjaškemu narodu, torej točno določenim individuumom. Individuumi so tudi interpelirani v subjekte točno določene nacije preko tem in junakov, ki se pojavljajo v besedilih in ki so lastne zgodovini in kulturi bošnjaškega naroda (dodajmo, tudi preko današnjih izborov tem in pesmi samih iz zakladnice sevdalinke). Torej individuume, ki prisluhnejo sevdalinki kot pripadniki bošnjaškega naroda, interpelira ideologija narodnega.

Individuumi so torej preko sevdalinke interpelirani v subjekte bošnjaškega naroda z njemu in samo njemu lastno kulturo, jezikom, zgodovino, običaji. Kakor je rekel eden izmed intervjuvancev Vesni Andree Zaimović: »Narodna je od vseh narodov, sevdalinka pa je samo muslimanska in tako bo ostalo.« Tako postane sevdalinka kot glasbeni žanr kulturni ideološki aparat, preko katerega se materializira ideologija nacionalizma. Tako so individuumi interpelirani kot subjekti točno določenega naroda, točno določene veroizpovedi, točno določene kulture, ki govori točno določen jezik; torej so naslovljeni kot subjekti bošnjaškega naroda, muslimanske veroizpovedi, bošnjaške oziroma bosanske kulture in bošnjaškega oziroma bosanskega jezika.

Podobno analogijo bi lahko izpeljali s slovensko narodno-zabavno glasbo in njenimi poslušalci. Na primer, ko privrženec narodno-zabavnega ansambla Avseniki zasliši njihovo hit vižo »Mi ga spet žingamo«, se ta posameznik zagotovo čuti nagovorjenega, nagovorjenega v domačem jeziku, z avtohtonim napevom, z domačo temo, srce vztrepeče, oko se orosi, grlo si zaželi, da se ovlaži, subjekt se prepozna … tu je moj dom, tu sem doma.

 

 

Literatura

– Anderson, Benedict: Zamišljene skupnosti, HS, Ljubljana, 1998.
– Broughton S., Burton K. in dr.: World Music, Penguin Group, London, 1994.
– Green, Lucy: Why ‘Ideology’ is Still Relevant for Critical Thinking in Music Education, Action, Criticism & Theory for Music Education, vol2, no2, dec 2003(http://act.maydaygroup.org/articles/Green2_2.pdf).
– Karač-Beljak, Tamara, Talam, Jasmina: Ottoman Influence on Folk Music Tradition of Bosnia and Hercegovina, v: Muzikološki zbornik, letn. 45, št. 1, 2009, str. 117-127.
– Karača-Beljak, Tamara : Sevdalinka: Melopoetski oblik bosanskohercegovacke gradske sredine. Sarajevo, 2002., magistarski rad.
– Milošević, Vlado: Sevdalinka, Banja Luka, 1964.
– Munib Maglajlić: 101 sevdalinka. Mostar, 1978.
– Rizvić, Muhsin: Ogled o sevdalinki, v: Izraz 13., Udruženje pisaca BiH, Sarajevo, 1969, 485-491.
– Zaimović-Andree, Vesna: Muzički izrazi bosanske dijaspore u zapadnoevropskoj kulturi (magisterij, mentor izr. prof. dr. Ivan Čavlović), Sarajevo, julij, 2003.

Share