John Lee Hooker & Canned Heat : Hooker’n Heat (Liberty Records, 1971)
Če smo dosledni in pošteni pri presoji po poslušanjih številnih posnetkov, ki so plod sodelovanj med glasbeniki iz razmeroma različnih svetov, je dvojni album Hooker’n Heat eno redkih uspelih srečanj bluesrockerjev z bluesmanom. Zgodba je tale. Bend Canned Heat je leta 1970 v studio povabil Johna Leeja Hookerja. Zanj so posebej postavili leseni pod, po katerem je nabijal z nogo, in ga dobro ozvočili, priskrbeli so stari električni ojačevalec, ki je ravno prav pacal in poudarjal Hookerjevo kitarsko igro.
Rezultat je oster, zrnat, divje poseben dvojni album, zadnji, na katerem je pred smrtjo zaradi drog v orglice zapihal nadarjeni Alan Wilson. Prvi del albuma je pretežno Hookerjev z nekaj dueti z Wilsonom, v drugem užgejo vsi skupaj.
Canned Heat je bil kalifornijski bend, ki sta ga leta 1965 ustanovila bluesovska zagreteža, kitarist in orgličar Alan Wilson in pevec Bob Hite. Že ime benda je izdajalo kopanje mladih pobov po bluesu. »Canned heat« je bil namreč špirit, ki ga je v svojem komadu o alkoholnem brezupu iz leta 1928 dvoumno opeval legendarni pevec iz Mississippija Tommy Johnson. Bend je bil del tistega vala ameriškega (in britanskega) rocka, ki je kot bazo za svoj rock jemal blues, bluesovsko strukturo občutenja, se identificiral z usodo, miljejem in poetiko črnske ameriške kulture, jo slavil in prenesel v svoj socialni in glasbeni krog. V tem so bili docela podobni beatniškim »white negroes« in slavni karakterizaciji Normana Mailerja. Bend v spremenjeni zasedbi deluje še danes.
John Lee Hooker (1917 – 2001) je kakopak bluesovska zgodba zase, pravzaprav kar posebno poglavje v zgodovini bluesa. Pisec Peter Guralnick je posrečeno zapisal, da je bil Hooker pravzaprav popoln anahronizem. Če bi odmislili njegovo na elektriko priklopljeno kitaro, bi ga kaj lahko posneli petdeset let prej. Tako je zvenel. Njegov blues je bil neskaljen blues iz Mississippija, od koder je bil doma. Na začetku snemalne kariere v Detroitu, kamor se je za razliko od večine južnjaških glasbenikov odpravil za delom z ameriškega Juga, in na prvih izdanih ploščah je največkrat pel sam ob kitari. Pel je modalno, njegovi blues komadi niso bile melodične pesmi, formalizirane bluesovske popevke; tu so bila neprečiščena besedila ohlapnih, lebdečih verzov, kjer ni bilo tekoče, pravilne rime, tu je bil teman zasenčen vokal, napadalna kitara, največkrat na statičnem enem akordu, ki nikoli ni bil bolj mogočen, gost in naelektreno razsut obenem (mimogrede, toliko o razkričanem »minimalizmu«).
Prav nič od tega ni spominjalo na moderni povojni blues. In vendarle je že njegova prva plošča leta 1948 s komadom »Boogie Chillen« postala ena najbolj prodajanih plošč bluesa sploh, ki je doživela številne priredbe in zanimiva posnemanja (na primer, v rockovskem svetu so iz nje in Hookerjevega kitarskega boogieja svoj podpis ukrojili ZZ Top). Snemal je za številne založbe pod različnimi psevdonimi, kar je bil učinkovita poslovna taktika glasbenika proti diktatu avtorskih pravic in slabim pogodbam založnikov plošč, med drugim kot Boogie Man in tudi John Lee Booker. Vseskozi je solidno prodajal plošče. Ljudje so imeli radi njegov arhaičen in hkrati moderen blues in zraven vse, kar je predstavljal. V času bluesovskega preporoda je nastopil na festivalu v Newportu kot »folk blues singer« z akustično kitaro za novo belopolto publiko. Leta 1962 je z bendom posnel uspešnico »Boom Boom« z rock and roll bendom. Navsezadnje mu je kot bluesovski legendi uspel met, da je z naslovnim komadom albuma The Healer prišel na MTV, na televizijo komercialne muzike za video-mladostnike.
Hookerjev blues nikoli ni bil enostaven. Morda je bil arhaičen, ni pa bil preprost, ne glasbeno, ne po dvoumnem občutju, ki ga je tako dobro podajal, zafrkantsko in resnobno. Številne dobro dokumentirane kompilacije njegovih zgodnjih posnetkov s konca štiridesetih let so morda prava izkaznica njegove moči in nepresežene posebnosti. Bendom z njim nikoli ni bilo lahko. Ritem sekcije so trpele zaradi njegovega »aritmičnega« premeščanja poudarkov, številnih variacij in sprotnih odklonov od »komada«. Tudi Hooker se z njimi ni najbolje počutil, čeprav je bilo to del zahteve v poslu s popularno godbo tistega časa. Zato je Hooker’n Heat izkaz uspelega srečanja. Bend se mu je prilagodil, mu ustregel in z njim tudi suvereno poznavalsko zaigral z vsemi potrebnimi niansami in muhavostmi. Canned Heat so ujeli Johna Leeja Hookerja, ki niza počasne bluese in valeče boogieje in se ob tem neizmerno naslaja in zabava.
Ain’t no heaven, ain’t no burnin’ hell.
