The Modern Lovers : The Modern Lovers (Beserkley, 1976)
Bil je bend, ki je bil na sledi The Velvet Underground. Dobesedno. Jonathan Richman je bil njihov veliki oboževalec, pravzaprav fanatik, eden tistih, ki je ustanovil lastni bend po njihovem zgledu. Modern Lovers so bili v tem elementu oboževanja, slepe ljubezni, prava uresničitev popularnega mita, namreč da so VU v času, ko je bil rock velik, gromozanski biznis, resda prodali le 30.000 albumov, ampak da je malone vsakdo od teh kupcev plošče po njenem poslušanju ustanovil lasten bend. Prav vseeno je, kdo je lansiral to mitsko izjavo, največkrat jo pripisujejo producentu in glasbeniku Brianu Enu. Pravzaprav je to morda še najboljša, dopolnilna definicija popularne kulture in godbe: resnična popularna muzika je v svojem bistvu nujno tudi »ne-popularna«, ne da se je preštevati le z visokimi nakladami in zaslužkom od prodaje plošč.
Jonathan Richman je bil doma iz Massachusetsa, iz predmestja Bostona. Po končani srednji šoli se je leta 1969 kot mlad kantavtor odpravil v New York, zalezoval svoj priljubljeni bend in se gibal v njegovem krogu. Baje je nekaj časa spal kar na zofi tedanjega menedžerja VU. Enkrat je s svojimi pesmimi otvoril njihov nastop. Leta 1970 se je vrnil v rojstni Boston in tam okrog sebe zbral bend, prvo postavo The Modern Lovers. Že tedaj so izvajali Richmanove komade, ki so pozneje ponarodeli: »Roadrunner«, »She Cracked«, »Old World«, »Hospital«, »Pablo Picasso«.
Modern Lovers so bili dosledni nadaljevalci VU. Bili so eden protopunk bendov z začetka sedemdesetih let. Prvotna postava je zdržala skupaj od 1970 do 1974. Toda ta album, ki ga šef benda, Richman, ni hotel priznati za prvenec, je izšel šele leta 1976. Bil je nekakšna skrpanka, kompilacija demo posnetkov. Demo posnetke za album je v Los Angelesu leta 1972 posnel in produciral nekdanji Velvetovec John Cale. V tem času so šli v studio še enkrat. Snemali so za drugo založbo, kar vsaj govori o tem, da je bend vzbujal komercialno zanimanje zaradi koncertov, ki jih je imel v Bostonu in New Yorku, med drugim so leta 1972 nastopili skupaj na koncertu z duom Suicide in New York Dolls.
V postavi, ki je posnela komade s tega albuma, so bili: Jonathan Richman (kitara, glas, besedila), Jerry Harrison (klaviature, pozneje član Talking Heads), Ernie Brooks (bas) in David Robinson (bobni). Bend je zaradi notranjih razprtij razpadel ravno v času, ko so se pripravljali na novo snemanje “prvega” albuma. Ta je tudi izšel leta 1976 pod naslovom Jonathan Richmond & The Modern Lovers, kjer je bend že zvenel mehkejše, manj grobo naivno in direktno, tako v besedilih kot v zgradbi komadov. Richman je nehal igrati stare komade. »Roadrunner« mu je začel presedati.
Toda v razmiku enega meseca je kalifornijska založba Beserkley brez Richmanovega pristanka izdala tudi »prvenec« The Modern Lovers s starimi demo posnetki. Ta album je požel navdušene kritike uglednih rockovskih piscev, tudi Boba Christgaua, čigar beseda je tedaj v svetu rocka nekaj veljala. Poslušalci so ga vzeli za svojega. Pozneje so na cedejih ponatisnili vse demo posnetke tistega časa in jih v različnih ponatisih kompletirali v albumski “prvenec” z arhivsko patino.
In tu je torej ta »prvenec«, tule je bend zanimive rockovske muzike, rudimentaren, energičen, kjer se značilna, reducirana repeticija VU meša z nezainteresiranim, odtujenim vokalom, kjer le v odtenkih zaslišimo Iggyja. Richman nikoli ni premorel emocionalne kakovosti pevca The Stooges, niti razkošja odtenkov v glasu ene same barve, kakor ga je Lou Reed. Naznanil pa je tisti nemiren, neintonančni vokal, ki je včasih v napol govorjeni, napol peti besedi postal zaščitni znak (newyorškega in angleškega) punk rocka, pa tudi odrezave, spevne refrene. Modern Lovers so zveneli originalno, v njih je bilo nekaj prave tečnobe in dobra zaloga rockovskega pogona. Bili so amaterji v žlahtnem pomenu besede.
Kakor bi za svoj najljubši komad rekel legendarni radijec John Peel: »Radio on, roadrunner, run!«
