z Leo Dvoršak
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Tokrat misli o muziki lovi Lea Dvoršak, novinarka in basistka/vokalista punk benda Rukola.
foto: Nina Tomažič
Lea Dvoršak je novinarka časopisa Dnevnik in članica ženskega punk benda Rukola. V besede in glasbo je zaljubljena že od nekdaj, zato jim posveča ves svoj čas. Govorila je preveč že kot otrok, ko se je naučila pisati, pa so nastale prve pesmi in zgodbe. V osnovni in srednji šoli je kot urednica vodila šolske časopise in radijsko oddajo ter povezovala prireditve. Študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je bil samo stopnička dlje do poklica, ki ga vidi kot orodje za boljši jutri.
Lea trdi, da so najboljši modni dodatki na ljudeh iskrenost, trud in odgovornost. Verjame v zeleno in žensko energijo, ki stremita k vsemu pozitivnemu. Vedno in povsod je treba rasti in graditi. To vodilo je eno od poglavitnih v Rukoli, kjer kot basistka, vokalistka in ena od dveh osrednjih ženskih figur benda ustvarja zadnjih sedem let.
Z Rukolo je v zadnjih sedmih letih praktično odrasla na odru, saj je prvič pela punk pesmi s trinajstimi leti, z rednimi koncerti pa so v Rukoli začeli leta 2007. Leta 2011 je izšel prvenec Kiss in olje, trenutno pa skupina pripravlja drugo ploščo.
Bas kitaro se je Lea naučila igrati sama, skupaj s kitaristko Evo (drugo polovico ženske sile v Rukoli), pa želi premikati meje punka v smer, kjer ni pomembno, katerega spola si, kaj ješ, kako si oblečen in koliko denarja imaš v žepu, dokler delaš dobro in si dober človek. Želi rušiti stereotipe in ustvarjati energijo, ki ljudem izvablja nasmeh na ustnice in jih pripravi do plesa, obenem pa jim da misliti.
* * *
Ne tarnaj, da si bejba, se oklicuj za feministko ali se pritožuj nad spolno diskriminacijo. Vse smo padle po stopnicah in ga najebale, ampak nihče noče poslušati ženskega javkanja. Namesto tega o tem raje napiši pesem in spucaj sranje. (Chrissie Hynde)
Vse je odvisno od tega, kako kot ženska vidiš sebe, svet okoli sebe in s koliko humorja se znaš spopadati z vsakodnevnimi dogodki.
Na srečo se sama ne jemljem preveč resno in tudi svoje ženske vloge v tem svetu gledam skozi nekoliko popačeno prizmo. Sproti jih je treba prilagajati situacijam in skrbno paziti, da zaradi družbenih pričakovanj ne izgubiš sebe. Ker tudi v resnici brez očal vidim izredno slabo in sem se že zgodaj naučila, da ko snameš stekla, postane svet čisto drugačen, mi je jasno, da je tako tudi s stereotipi. Če mi nekdo nadene neko oznako, je to samo pogled skozi neke vrste popačeno prizmo, skozi katero zre vame. Takemu gredo morda v nos bulerji ali pa pisana, doma narejena oblačila, ki jih z Evo nosiva na odru. Takega morda tudi zmoti, da igram punk. Vendar je to samo pogled enega človeka. Ni univerzalne prizme, skozi katero bi vsi videli enako. Tarnanje zato ne bo ničesar spremenilo.
Ostanejo pa čustva, s katerimi se vsi odzivamo na dražljaje okoli sebe. Ta lahko glasbeniki učinkovito uporabimo. Rukola stoji za pesmimi o boju, o lažeh, o ljubezni, obenem pa se tudi posmehuje nekaterim absurdom kapitalizma.
Vendar je ni tegobe, ki bi bila univerzalno ženska ali univerzalno Rukolina. Vse tiste, s katerimi se lahko poistovetimo in jih komentiramo, so v prvi vrsti človeške.
Z izobraževanjem lahko začneš dojemati univerzum. Z glasbo lahko dosežeš vsakogar. Med tema dvema si ti, neustavljiv. (Grace Slick)
Smešno, a točno to je beseda, ki najbolje opiše, kako se počutim, ko stojim na odru med koncertom. Neustavljivo.
Med mano in svetom stoji samo glasba. Zaporedje akordov, ki povezuje. Rada jo imam ravno zato, ker glasba nikoli ne razdira. Ustvarjena je tako in zato, da zbližuje tudi tiste, ki sicer nimajo prav nič skupnega. Če lahko s svojo glasbo povezuješ, držiš v roki čarobno paličico (no ja, morda je vendarle kitara), občinstvo, ki sprejme tvojo energijo, ti jo vrne nekajkrat pomnoženo in opremljeno z zaupanjem. Zaupanje pa je droga, ki ti žile napolni s posebne vrste adrenalinom.
Ja, oder je zasvajajoč ravno zaradi tega občutka, da si vsaj v tistem trenutku za ljudi, ki te poslušajo, edini na svetu. Ti pa jim daješ tisto, kar si ustvaril z najboljšimi nameni in ob čemer tako zelo uživaš. Ko se ob tvojem užitku opajajo še drugi, si kot glasbenik v bistvu dosegel svoj cilj.
Vse, kar ima več kot tri akorde, je afnanje. (Woody Guthrie)
Najboljše stvari na svetu so vedno preproste. Tudi v glasbi mi je preprostost vedno bila všeč, ker je učinkovita. Punk je preprosta, vendar pomensko močna glasba, zato sem se našla v njem. Tehnična dovršenost je super, vendar če glasbi manjka duša, če ni strasti in močne želje, da bi nekomu z melodijo in besedilom povedal nekaj pomembnega, potem tega primanjkljaja niti najbolj natančno odigran spekter kompleksnih harmonij in notnih zaporedij ne more nadomestiti.
Kot radi povedo predvsem ulični glasbeniki in samouki, je v glasbi nenadomestljiva vrlina notranji občutek, po katerem preprosto »vemo«, ali je pesem dobra in ali je namenjena za ljudi. Se ob njej začnem zibati in začutim željo, da bi že na vajah plesala? Si jo nehote popevam še pod prho nekaj ur po tem, ko sem jo nazadnje slišala? Bi jo nujno rada zapela domačim? Potem je to dober znak. To je pesem, ki ostane v spominu in ki bo v ljudeh vzbudila čustva.
Pri besedilih je preprostost včasih dvorezen meč. Punk bendi vse preveč radi mislijo, da je najbolj punkersko, če kričijo tri jezne besede in jih ponavljajo v nedogled. Ampak jaz tudi v punku raje slišim besede, katerim moram prisluhniti. Ker sem novinarka, skoraj podzavestno prenašam ideologijo iz svojega poklica tudi v dojemanje glasbe. Želim slišati zgodbo. In želim, da je glasbena zgodba podana prav tako razumljivo in jasno kot katera koli druga.
V glasbi se ni treba »afnati«. Prav tako ni treba biti genij, da ustvariš nekaj dobrega. Delati moraš takšno glasbo, kakršno bi tudi ti rad poslušal, obenem pa je ne delaj zgolj zato, da bi jo poslušali drugi. Tako preprosto je to, pa vendar neskončno zapleteno.
Ljudje mi pravijo, da sem upornica, ampak jaz samo živim svoje življenje in delam tisto, kar hočem. Včasih ljudje to imenujejo upor, še posebej, če si ženska. (Joan Jett)
Običajno priletim na vaje z bendom po napornem dnevu v službi, na fakulteti ali doma. Zberemo se zvečer, ko smo vsi že polni dogodkov dneva. Ampak ko se za mano zaprejo vrata dvorane, v kateri stojijo naši instrumenti, zunanji svet za nekaj ur neha obstajati. Ure tiktakajo po svoje, oblaki se preganjajo sem in tja po nebu in svet se vrti kot običajno. Ampak vsakič znova, ko nam uspe narediti nekaj resnično dobrega in obetavnega, začutim, kako mi adrenalin požene kri po telesu. Srce mi močneje utripa in v trebuhu začutim metuljčke. Pozabim, da sem utrujena, lačna ali slabe volje.
V tistem svetu se velikokrat počutim, kot da počnemo nekaj velikega dobrega. Ustvarjamo nekaj, kar bo naredilo ta svet vsaj za odtenek boljši. To nikakor ni upor, povezan z destrukcijo. Biti jezen je naravno, ko se dogajajo krivice. Želeti si spremembe je naravno, ko stvari ne gredo dobro. Ampak najboljši upor je tisti, ki pomaga graditi nove, boljše stvari. Je tisto, kar jezno grimaso obrne v nasmeh in kar iz občutka brezupa ustvari upanje. Če takšnemu uporu lahko rečemo ženski upor, potem sem prav rada upornica.
Napiši pesem, za katero veš, da se ne bo prodajala. To ti bo pomagalo počistiti tvojo omaro čustev. (Danielle Egnew)
»Kdaj pa boste začeli služiti z vašo glasbo?«
To je najverjetneje najbolj osovraženo vprašanje, ki ga lahko postavite glasbeniku, ki ima resnično rad svojo glasbo. Nekomu, ki med pisanjem nikoli ne pomisli: »Hm, ali bi to pesem lahko predvajali na radiu?« ali »Koliko milijonov ljudi bi bilo pripravljeno plačati zanjo?«.
Pri mladi generaciji glasbenikov ponavadi naletim na veliko nerazumevanja, ker v naslednjih letih nimam popolnoma nobene želje postati slavna in »uspeti«. Ne imeti trdnega in oprijemljivega cilja pred očmi označijo kot delo brez smisla. Ne bi želeli biti v taki skupini. Ampak ne želeti si uspeha je neskončno osvobajajoč občutek. V življenju, v katerem me vedno lovijo datumi in roki oddaje, je čas, ko se prijatelji z ljubeznijo do glasbe zberemo v našem prostoru za vaje in počasi zlagamo koščke nove pesmi v celoto, zelo dragocen. Koncerti, ki smo jih odigrali preprosto zato, da smo lahko svoje delo predstavili na odru pred občinstvom, pa nas po koncu pustijo polne navdušenja in prijetno utrujene. Imamo ves čas na svetu, da napišemo najboljše pesmi, da igramo, dokler nas ne boli celo telo in dokler iz nas ne odide zadnji atom slabe energije.
Najboljše pa je, da nam ni treba nikoli odnehati. Mi bomo ostali tu, tudi ko bodo vsi drugi, ki so tako obupano želeli uspeti, ugasnili. Če letos ne bo denarja za ploščo, jo bomo posneli drugo leto. Če nam nekdo ne bo plačal visokega honorarja, bomo prišli igrati tudi za manjše vsote. Če si nas bo nekdo zaželel za svoj rojstni dan, bomo z največjim veseljem pripravili še presenečenje zanj.
V času, ko si vzameš čas, delaš drugače, s svojim izdelkom pa si zadovoljen zato, ker si vanj vložil sebe in ne zato, ker od njega pričakuješ povračilo. Morda z Rukolo ne bom nikoli zares živela od glasbe. Vsekakor pa bom živela z njo in zanjo.
