Mitja Reichenberg

Nori na Lucy

Lucy (Lucy, Luc Besson, glasba Eric Serra, 2014)

Od kar se človek zaveda svojih omejitev, išče neverjetne izhode iz te kletke. Svoje napore usmerja seveda najprej v sebe, saj želi spoznati vse skrivnosti svojega nastanka, obstoja, hoče videti in vedeti vse o sebi, o vsaki svoji celici, o vsakem svojem atomu in še o tem, kaj je vmes. To je pametno. Nevroznanost se dandanes poglablja v človeka bolj, kakor bi si navadni smrtniki sploh lahko predstavljali – ali pa želeli.

Luc Besson, kultni režiser velikih filmov zgodovine, med katerimi so na primer Nikita (1990), pa Velika modrina (Le grand blue, 1988), potem neomajni Leon (1994), pa Peti element (The Fifth Element,1997), Devica Orleanska (Joan of Arc, 1999) in sedaj Lucy, imajo vsi poleg njegovega značilnega režiserskega podpisa še podpis skladatelja, kateremu se je očitno zavezal. To je Eric Serra (rojen 1959). Njuno skupno delo predstavlja očitno enega od temeljev filmske industrije, ki pravi, da sta režiser in filmski skladatelj neločljivo povezan team, nekakšen siamski dvojček vidnega in slišnega magičnega sveta filma.

Eric Serra, z dvema oskarjema za filmsko glasbo nagrajen skladatelj (za partituro Velika modrina /1988/ in bondiado Zlato oko/GoldenEye, 1995), ne smemo pa pozabiti, da komponira tudi glasbo mimo filmskega platna, sploh pa je nekakšen avant-garde skladatelj novejšega filmskega sloga. V filmu Lucy je precej glasbe, kar 29 njegovih glasbenih tem, ki se prepletajo skozi film – in celotna partitura je dolga več kot 50 minut. To je kar precej, če pomislimo, da jih ima ves film ‘samo’ 89. Kakorkoli, Eric Serra ponovno v svojem elementu, Luc Besson pa očitno tudi. Poslušajmo, kaj nam imata za povedati in pokazati.

Zgodba teče takole: mlado Lucy (Scarlett Johansson), brezskrbno študentko v Tajvanu, njen partner prepriča, naj dostavi kovček njegovemu poslovnemu kolegu. Še preden dojame, kaj se dogaja, jo ugrabi neusmiljeni gospod Jang (Min-sik Choi), njegovi plačanci pa v njeno drobovje všijejo močno sintetično substanco, ki bi jo najverjetneje ubila, če bi paketek začel puščati. Njen strah se prevesi v obup. Pošljejo jo na pot, da prenese to novo mamilo. Ko pa začne ta substanca pronicati v njeno telo, se le-to začne spreminjati: sposobnosti njenih možganov se povečajo do stopnje, ki so jo prej lahko le predvidevali. Ko poskuša zaznati in razumeti neverjetne spremembe, Lucy začenja čutiti vse okoli sebe – prostor, zrak, vibracije, ljudi, celo težnost. Razvije nadčloveške sposobnosti, telepatijo, telekinezo in še vrsto neverjetnejših zmogljivosti. Pri reševanju težav ji pomagata policijski inšpektor (Pierre Del Rio) in znanstvenik, prof, Norman (Morgan Freeman). Človeški možgani in njihove sposobnosti že dolgo begajo številne priznane znanstvenike. Znano je, da človek uporablja le majhen del svojih umskih kapacitet, toda točen odstotek še danes ni znan. S to mislijo se je poigraval scenarist in režiser Luc Besson in jo vzel kot izhodišče za svoj novi film. Predstavljal si je, kako bi bilo, če bi imeli dostop do preostalih delov možganov. Med raziskovanjem koncepta se je Besson povezal s številnimi znanstveniki, med drugim s svetovno znanim nevrologom Yvesom Agidom, ki je soustanovil Institut za možgane in hrbtenjačo (ICM) in ima sedež v bolnišnici Pitié-Salpêtrière v Parizu. In tako je film tudi na neki način preplet znanstvenih in manj znanstvenih resnic, ugibanj in vizij.

Serra prične svojo glasbeno zgodbo z delom, ki ima naslov First Cells. Očitno je, da se že nahajamo v zgodbi, ko se zgodijo evolucijske spremembe in Lucy se prične spreminjati. Zvočno oblikovanje tega glasbenega stavka je izrazito ritmično, oddaljen visok ženski vokal pa spominja bolj na sanje, kakor pa realnost – ritem je natančne, neusmiljen in usoden. Temu sledita dve glasbeni suiti (Mr. Wang’s Bloody Suite 1-4 in 5-7), ki predstavljata nekakšno glasbeno-oblikovno jedro filma. Njuna zvočnost je temna, zabrisana in umaknjena, v kulminaciji pa ujeta v ritme bitja srca in dramatičnega pričakovanja. Temu sledi All We Have Done With It, ki pa prinaša prav posebni material, nekakšen samba-razigran del, ujet v poigravanje in zabavnost. Vendar – morda pa gre za obliko halucinacije, ki jo povzročajo nove droge. Choose to Reproduce je kratka, intimna pripoved, nato pa Inner Fireworks postavlja tisto piko na i v življenju in razumevanju glavne junakinje. Serra je uporabil zanimivo orkestracijo, slišimo celo didgeridoo/didžeridu. Sledi Lucy Is Going Out, elektronska preigravanja v stilu sintetizatorjev in poznih 80-tih, ko je bil gospod Robert Moog s svojim glasbenim izumom na vrhuncu.

V delu, ki ima naslov Tingjhou Hospital se srečamo s komponistom, ki svoje glasbene elemente sestavlja kot puzzle, še posebej na enakomerni ritmično-strojni osnovi, s katero vpeljuje svoj ritem v film. Sledi I Feel Everything, kar je pravzaprav osnovna vsebinska in filmska poanta. Serra postavi glasbo v ospredje, kakor bi se hotel spraševati o tem, kaj je to ‘vse’, predvsem pa, čemu to služi. Lucy je postavljena tako v nov svet, v svet, kamor človeška noga še ni stopila. Glasba se tako približa celo drobnim meditativnim elementom in premišljevanju, kaj se pravzaprav dogaja. Znanost vsekakor na to še nima odgovora, človek je še kar naprej njena največja uganka – očitno. Mehkoba glasbe, s katero nas komponist pospremi v premišljevanje o tem, kaj je tisto vse, kar se zaznava, je torej utemeljena: gre za tesnobo pred neznanim. Nato je skladba Thank You for Sharing, bolj ali manj ostrejše nastavljena glasbena tema, skoraj sci-fi opremljena, z zvoki elektronike in oblikovana kot prehodna epizoda – do naslednjega glasbenega eksperimenta: Taipei Airport. Nato sledi kar nekaj manj izrazitih glasbenih točk (Luc and the Sniffer Dog, pa Green Beams, nato Crossing the Goon Sea). Morda bolj zanimiv in kompozicijsko oprijemljiv je del Disintegration, saj s svojo pajčevinasto melodiko tke niti pripovedi glavnih junakov. Razvoj v ritmično bolj izrazit del je samo posledica filmsko-slikovne pripovedi, s katero pa se Serra zagotovo približa Bessonovim prijemom in sledi zgodbi, ki se stopnjuje v pravo avanturo.

Del Blue Injection se nekako glasbeno zajeda v filmsko podobo, s svojo ostrino in neprizanesljivostjo pa daje filmu temačen in grob značaj – ki se šele v delu Lucy and Lucy izpoje v skoraj tipičen Serra zvok: čeprav gre za kratko glasbeni epizodo, pa toliko bolj polno subtilnosti in melodičnosti, ki izhaja iz enega akorda, nato pa se razlije v širšo paleto glasbe, v del Moonbirth. Tako Serra dosega epičnost in dramatičnost, ki jo na koncu pripelje v glavni filmski motiv z naslovom I Am Everywhere. Osnova sta ritem in glasbeno oblikovanje iz samega začetka (First Cells), zato pa zveni toliko bolj skrivnostno in hkrati logično. In s to glasbo se pripeljemo neko ponovno na začetek, na povod za novo kreacijo.

Kaj je torej človek – s svojimi omejitvami in strahovi vred? Kaj je njegov razum, kaj so njegova čustva in čuti? So to le ujete in nemočne energije, ki jih ne more razviti več, kakor mu jih ponuja njegova lastna omejenost, ali pa gre za zavarovanje narave, da bi ne naredila iz njega pošast, vsevedno in vsevidno prikazen, nevarno sebi in drugim? Zagotovo nam film ne ponuja odgovora na vse to, lahko pa nam ponudi svoj pripovedni in glasbeni premislek o tem, kaj bi bilo lahko, če bi se morda zgodilo. Znanost hodi vedno po robu neverjetnega, hkrati pa so dovoljene tudi filmske sanje o zablodah in stranpoteh nevarnih substanc, s katerimi človeštvo tako rado eksperimentira.