POSLUŠAJMO FILME: Mesto greha: Ženska za umret


Mitja Reichenberg

Mesta grehov prej, sedaj in kasneje

Mesto greha: Ženska za umret (Sin City: A Dame to Kill for, Robert Rodriguez in Frank Miller, glasba Robert Rodriguez in Carl Thiel, 2014)

Pri iskanju grehov bi se morali sicer vrniti kar precej daleč nazaj, pravzaprav v samo mitologijo greha, ki pa je starokrščanskega izvora. Gre za dejanje (pa tudi mišljenje, govorjenje, hotenje), ki nasprotuje določenim moralnim normam v določenih skupinah ljudi. Te norme so določene najbolj znotraj krščanskih verskih skupnosti, čeprav tudi druge veroizpovedi poznajo pojem prestopka, kot je recimo greh v tem najbolj popularnem pomenu. Seveda so grehi različni, tako poznamo celo smrtne grehe, pa velike in male grehe. Najbolj zanimiv je recimo izvirni greh, ki ga je rimskokatoliška cerkev prilepila na vsakogar takoj ob spočetju (torej še pred rojstvom) in je tako rekoč deden material iz preteklosti Adama in Eve. Še dobro, da so se pravoslavni kristjani temu odpovedali. Zadrego z grehom Jezusove matere Marije so rešili z dogmo, ki jo je razglasil papež Pij IX na neko nedeljo, natančneje 8. decembra leta 1854 in pravi, da je bila devica Marija pač ob spočetju obvarovana izvirnega greha. Sam Jezus pa itak ni bil spočet, torej zanj tako ali tako tale težava ne obstaja. Protestanti so tukaj še bolj oddaljeni od dogme – vprašanje Marijine brezmadežnosti se je zdi nesmiselno; Marija je imela pač po rojstvu Jezusa normalne spolne odnose z Jožefom in tako je rodila še kopico otrok – in v tem ne vidijo resnično nič grešnega. Da bi dobili nekakšno bolj poglobljeno sliko o vsem tem, bi bilo potrebno pošteno naštudirati vse evangelije (ne samo tiste, ki so priznani od rimskokatoliške cerkve), pa vsekakor še Talmud in, ne nazadnje, vsaj še Koran.

Toda naša naloga ni, da bi razpravljali o pravilnosti greha, temveč o tem, kaj nam ima za ponuditi drugi film, ki sledi svoji predhodni uvodni različici iz leta 2005, ki je imela tedaj naslov le Mesto greha (Sin City, Frank Miller, Robert Rodriguez in Quentin Tarantino, 2005). Tokratni film z naslovom Mesto greha: Ženska za umret (Sin City: A Dame to Kill for, Robert Rodriguez in Frank Miller, 2014) je v nekem smislu nadaljevanje prvotne sage, v določenih potezah pa tudi ne. Če je bila glasba za prvi del podpisana od treh so-komponistov (John Debney, Graeme Revell in Robert Rodriguez), pa je tokratna delo le dveh (Robert Rodriguez in Carl Thiel, ki je bil pri prvem filmu udeležen kot dodatni glasbeni mešalec zvoka / additional music mixer). Pa poslušajmo, kaj nam ima film za ponuditi tokrat.

Iz samega glasbenega materiala je sicer razvidno, kdo je ustvaril točno katero glasbo, nekatere komade sta naredila celo skupaj, zato moramo razumeti sodelovanje Roberta Rodrigueza in Carla Thiela kot nekakšen tandem, glasbeni team, v katerem se ustvarjanje, snemanje, ideje in glasba pretaplja in meša. Rodriguez (rojen 1968) je ameriški režiser in producent, hkrati pa tudi glasbenik s kar lepim številom znanih filmov, med katerimi so Mariači (El Mariachi (1992), pa Desperado (1995), Štiri sobe (Four Rooms, 1995), Bilo je nekoč v Mehiki (Once Upon a Time in Mexico, 2003), že omenjeno Mesto greha (2005), Planet terorja (Planet Terror, 2007) in Mačeta (Machete (2010). Drugi del glasbenega teama, Carl Thiel (rojen 1964) je glasbenik, klasično šolan pianist, sin evropske družine, ki se je preselila v Mehiko. Njegov oče je bil Šved (z doktoratom iz glasbe) in mati Avstrijka, preselili so se v Mehiko – kar pomeni kar dobro premešano kulturno okolje. Carl je študiral glasbeno umetnost v Kanadi (Ontario), kjer je tudi nastopal kot pianist in član orkestra. Nadaljeval je s študijem filma in pričel tako sodelovati z glasbeniki in filmskimi ustvarjalci. Spoznala sta se z Rodriguezom in pričela delati skupne projekte (Mačeta, Planet terorja, Mesto greha). In tako je tukaj njun nov projekt. Ponovno se nahajamo v temačnem mesto kriminala in pregrehe. Spletke, neustavljiva lakomnost po vplivu in denarju, izkoriščanje, ustrahovanje, predajanje drogam in prostitucija so ljudi pripeljale na skrajni rob obstanka, edino upanje pa tli v nekaj dobrih posameznikih, ki morajo najprej razčistiti s svojimi notranjimi demoni, preden se lahko podajo v brezupni končni spopad z brezmejnim breznom človeške izprijenosti. Nič novega, torej.

Prva glasbena tema ima seveda naslov Main Title (Rodriguez) in predstavlja nekakšno osrednjo, nadvse mračno stran tega črno-belega sveta, v katerega le redko zaidejo filmske barve. Mračnjaštvo pa ni le v orkestraciji, temveč v izraziti basovi liniji, ki izredno spominja na osnovno temo, katero je davno tega naredil John Williams za film Žrelo (Jaws, Steven Spielberg, 1975). Morda pa je hotel Rodriguez referirati prav na ta glasbeni motiv zaradi ‘čeljusti’, ki te pograbijo v tem (takem) mestu. Velike čeljusti, polne grešnih čekanov. Druga skladba ima naslov Johnny on the Spot (Rodriguez) in predstavlja jazz interludij, ki vodi v Johnny Enters Bar (Rodriguez), mračno glasbeno pripoved v zvočnem dizajnu Vangelisa in njegove slavne teme za film Iztrebljevalec (Blade Runner, Ridley Scott, 1982) – in ponovno lahko premišljujemo, če ni Rodriguez želel prav s tem ponovno napeljati ušesa na idejo nekega drugega filma, saj je bil Rick Deckard (Harrison Ford) v Iztrebljevalcu tudi neke vrste disident, ubijalec, eliminator. In nadaljujemo z glasbo Marv vs Frat Boys (Thiel), ki se odlično spoji s prejšnjimi glasbenimi domislicami in podčrta temo filmskega grešnega mesta. Skladba Nancy’s Kiss of Death (Rodriguez) je točno to, kar naslov pove, saj je Nancy (Jessica Alba) resnično zlobno seksi bitje, prav takšna, ki pokliče smrt ob pravem času. Razpotegnjeni glas saksofona, ki se preliva z elektro-godali in neizprosnim basom daje filmu resnični čar ostrine in teme. Sledi skladba Joey (Thiel), glasbeni lik mračnega tipa (Ray Liotta), s katerim resnično ni šale. Kompozicija je skoraj melanholična in polna premišljevanja, vendar skriva daleč spodaj v basih neizpodbitno noto zlobe in groze. Temu se pridružuje Kadie’s (Rodriguez), kitarski vrtiljak, na meji zabavne glasbe – vendar z dovolj temačno noto, da ni bojazni za veselje.

In že je tukaj skladba Ava (Rodriguez in Thiel), morda najbolj seksualno izpostavljena vloga (Eva Green), ki se odraža tudi v glasbi – sploh v naslednjih Dwight Spies on Ava (Rodriguez in Thiel), nato pa še Ava in Bed (Rodriguez) ter Ava Seduces Mort (Rodriguez). Skladba Uh Huh (Marci Madison) nekoliko štrli iz samega glasbenega dizajna, vendar je smiselno položena v film. Kompozicija Marv and Dwight (Thiel) je smiselna dvoigra, ki jo predstavljata lika Marv (Mickey Rourke) in Dwight (Josh Brolin), mračnjaka na kvadrat. No, imata tudi svoje dobre plati, a o tem raje ne bomo govorili. Tukaj je še lik Mort (Christopher Meloni), ki ga sicer poznamo iz bolj prijaznih filmov in serij, a se v Mestu greha kar dobro znajde. Sploh v in po skladbi Mort’s Descent (Thiel), kjer se glasbeno preigravanje resnično ponotranji s samim likom in z njim skoraj zapleše valček smrti. Prav slednje pa je več kot odlična pripoved z naslovom Sin City Waltz (Rodriguez), skladba na robu alegorije, trpke komedije, romantične grozljivke in srhljive pravljice. Valčkovo vrtenje je umirjeno, a v sebi nosi vse atribute samega filma, mesta in vseh likov, ki jih povabi na svoj vrtiljak. Sledi The End of Ava (Rodriguez in Thiel), kjer se izpoje prej omenjena Avina glasbena tetralogija v osamljen in prazen glasbeni prostor. Ava, pač.

Naslednji glasbeni lik je Dr. Kroenig (Rodriguez), s katerim se Kroenig (Christopher Lloyd) pač vključi v film in po predvidenem času tudi izključi. Glasbeno manj izrazit, zato pa toliko bolj filmsko dodelan. Tudi Johny Down & Out (Rodriguez) ne prinaša sicer veliko novega temačnega materiala, bolj kot ne se vije okoli enakih poudarkov, harmonij in zategnjene basove linije. Sicer pa je Johnny (Joseph Gordon-Levitt) dobro postavljen lik in predstavlja kar zanimivo ravnotežje. Sledi elegična I’m Lonely (Rebecca Rodriguez), seksapilno-romantično dahnjena pesem, ki se v filmu stopi s samo filmsko podobo. Ali je lahko takšen film tudi ‘takšen’? Vsekakor – z določeno glasbo, seveda.

Skladba Nency Visits Grave (Rodriguez in Thiel) je zgolj popotnica temu, kako Nency (Alba) zaključuje neko svojo zgodbo. Sledi temen rock z naslovom Skin City (Steven Taylor), ki je ne preveč inovativno postopanje po klasičnem bend repertoarju takšnega žanra. Tudi znan zvok kitare, ki reže skozi predvidljive harmonije ne more prepričati, da gre za kaj več, kot recikliran izdelek podobnih manir. Tukaj sta še skladbi Marv & Nancy Ride (Thiel) ter Marv Attacks (Rodriguez in George Oldzley), ki smiselno zaokrožata tole sago. Za konec glasbenega popotovanja je še skladba Roark (Thiel), s katero se okarakterizira filmski lik senatorja Roarka (Powers Boothe) in se mu doda nekaj temne koprene skrivnostnosti in moči političnega razbojnika. S tem pa tudi End Titles (Rodriguez) dobijo svoj glasbeni polet in smisel, da na pol udarniško, na pol hreščeče zaključijo žalost, grozo, smrt in maščevanja v mestu grehov. Ponovno slišimo in čutimo tisti znani Jaws-bass, s katerim nas komponista uvedeta v celotno melodramo in prav tako pospremita delno žive in zdrave iz nje.

Mesto greha se sicer napoveduje kot akcijski kriminalni triler, a bi lahko mirno rekli, da gre za temačno zgodbo o človeštvu, o prevarah, ubojih in moči laži. Kljub nekaterim pop-likom, kot so recimo Lady Gaga (Bertha), pa Bruce Willis (Hartigan) ali pa Juno Temple (Sally) je film statična drama, žalostna resnica tega, kar se dogaja onkraj zidov industrije zabave. Prepričani smo namreč lahko, da se samo spremeni imena junakov, pa imamo marsikatero resnično zgodbo tik pred seboj. Zaradi grehov sta bili v zgodovini krščanske mitologije uničeni le dve biblijski mesti, Sodoma in Gomora, na kateri je padel žvepljeni dež. Danes bi zagotovo težko ločil dve mesti, ki sta tako različni od ostalih.

 

Share