Mitja Reichenberg

Groza groze, pri grozi, z grozo

Reši nas hudega (Deliver Us from Evil, Scott Derrickson, glasba Christopher Young, 2014)

Režiser grozljivk Hudič v Emily Rose (The Exorcism of Emily Rose, 2005) in Dan, ko bo obstala Zemlja (The Day the Earth Stood Still, 2008) predstavlja srhljivo kriminalko o detektivu Ralphu Sarchieu (Eric Bana), ki se med nočnimi patruljami po New Yorku srečuje z zlobo v vseh oblikah in pojavah. Kljub temu ni pripravljen na serijo nenavadnih smrti, na videz povezanih z nepoznanim okultizmom. Pomoč mu ponudi svojeglavi duhovnik Mendoza (Edgar Ramírez), ki je prepričan, da za nadnaravnimi smrtmi stojijo demonske sile. Čeprav mu Ralph ne verjame, naposled združita moči pri preiskavi, ki postaja vedno bolj temačna, srhljiva in smrtno nevarna. V tej srhljivki ima ob vsem tem Ralph cel kup osebnih težav,vse skupaj pa vodi tudi v eksorcizem, saj se skupaj spopadeta s strašljivimi in demonskimi obsedenostmi, ki ustrahujejo mesto. Film je navdihnila knjiga, ki podrobno opisuje resnične primere, pa povejmo najprej nekaj o tem.

Knjigo je napisala pisateljica po imenu Lisa Collier Cool leta 2001 in ima originalen naslov Beware the Night: A New York City Cop Investigates the Supernatural. Knjiga je polna grozot, natančno popisanih grozovitosti in zla, pa prav zaradi tega ni čudno, da je postala popularna. Svet je danes očitno premalo strašljiv, sicer pa je težava v tem, da je premalo realen. Umetnost je bistveno boljša – predstavlja večjo realnost od realnosti same. In prav v tem je mnogokrat trik filmov, ki ne predstavljajo samo iluzije, temveč postavljajo vprašanje realnega sveta pred fantazmatskim. In team Derrickson-Young je odličen za čaranje temnih plati filmskih podob. Res.

Skladatelj Christopher Young (rojen 1957) je že star znanec takšnih in podobnih filmskih partitur. Tudi v filmu Hudič v Emily Rose je prav njegova glasba tista, ki požene kri po žilah še tako hladnim gledalcem, da o gledalkah sploh ne izgubljamo besed. Sicer ga poznamo tudi po filmih, kot so Spider-Man 3 (Sam Raimi, 2007), pa Sinister (Scott Derrickson, 2012), ali pa celo romantičnem Ljubezen se zgodi (Love Happens, Brandon Camp, 2009) ali komediji Zapiti dnevnik (The Rum Diary, Bruce Robinson, 2011), je vendar njegov glasbeni alter ego ujet v srhljivke, kot je Duhovnik (Priest, Scott Stewart, 2011) ali pa kriminalke, kot je nekdanji Dež za ubijanje (Hard Rain, Mikael Salomon, 1998). Je pač takšen hard-core skladatelj. Kakorkoli – za seboj ima že več kot 100 filmskih partitur in nekatere so prav res dobre. Je tudi dobitnik nekaterih glasbenih nagrad in kotira kar visoko na lestvici originalnih kompozicij za grozljivke. Pa poslušajmo, kaj nam ima za ponuditi v filmu Reši
nas hudega.

Eksorcizem je poseben ritual za izganjanje zlih duhov, v krščanskem verovanju pa samega hudiča, torej Satana – in to enako iz človeka, kakor tudi iz predmetov ali prostorov. V krščanstvu je to duhovnik, ki s pomočjo molitev iz zaklinjanj, krščanskih simbolov in relikvij. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da to počnejo še dandanes, čeprav se mnogih dozdeva, da nekaj takega spada bolj kot ne v temo srednjega veka, kakor pa v dobro interneta in digitalnih telefonov – pa vendar. Prva skladba, ki nam jo Young ponudi ima zato pomenljiv naslov – Without Faith, torej nekako brez vere. Godala se soočajo s svojim nizkim registrom in vse skupaj je seveda zavito v kratko glasbeno frazo, plazečo se skozi meglice oktav in praznih kvint. Ta orkestralna tehnika spominja že na nekdanjega mojstra tovrstnih partitur, mislimo pa predvsem na komponista Bernarda Herrmanna, prijatelja velikega čarodeja filmskih psiho-grozljivk, mojstra Hitchcocka. Druga glasbena tem pravzaprav nadaljuje prvo idejo, ima pa naslov Procession and Possession. Ne moremo spregledati in ne-slišati dolgega zateglega tona, ki predstavlja basovo linijo, nekje v ozadju pa se slišijo prav izginjajoči se zvoki procesije in hkrati obsedenosti, kakor nam obljublja naslov. In končno smo deležni portreta najbolj iskanega zlodeja: An Intimate Portrait Of the Devil, ima naslov naslednji glasbeni del. Ritimično osnovo predstavlja odvzemanje zvoka, nekakšno sesanje glasbe, obračanje v tišino in vrtinčene v spiralo pogube. Young očitno uporablja tako sintetične zvoke, kakor tudi prava glasbila in v kombinaciji le-tega ustvarja zvočne ploskve, s katerimi polni mračno ozadje filma. Nadvse zanimiv je zvočni dizajn skladbe Cauchemar Noir, v katerem jedru je tiktakanje, drobno pokanje časa, s katerim se srečujemo pri celotni filmski dogodivščini kot z največjim sovražnikom.

Young nas postavi še pred eno glasbeno preizkušnjo – svojo filmsko partituro naravna neposredno na poslušalca in mu ušesa napolni do te mere, da že skoraj težko sledi filmskim podobam – ali gre za hoteno dejanje ali ne, niti ni tako pomembno, pomembno pa je, da nas popolnoma prevzame. V mislih imamo del The Left Hand Path, celo poetično obarvano glasbeno melodramo, ki teži k razsvetlitvi tako uma, kakor tudi filma. Neprezrta mora biti The Truth Seeker, ki je skoraj apoteoza vsega hudega, kar v filmu vidimo in slišimo, v prvi glasbeni plan pa je postavljen zvok klavirja, ki kakor da preglasi turobnost glasbenega ozadja, ki nas hoče potegniti v globine groze, nemira in strahu – vendar je iskalec resnice na delu. V tej maniri se srečamo tudi s skladbo The Devourer of Souls – le da je tukaj klavir del ostre igra zla in demonov, noči, napetosti in bolečine. Tukaj je še glasbeno-filmski del, ki ima naslov Bosu Tricome, vendar v bistvu ne prinaša ničesar posebnega, niti novega ter se nadaljuje smiselno in glasbeno v Widdershins, Young pa se razpoje v kompoziciji Zoo of Mystery, s katero nas popelje v glasbeni notranji svet pošasti, prividov in halucinacij, pa večkrat več ne vemo, ali film sanjamo ali gledamo. Če ga gledamo, potem smo se zagledali v nekaj očitno res neprijetnega, če pa sanjamo, potem je to prava nočna mora. In pri tem nas glasba seveda tlači še naprej, vrtinec na vsesava – pulzacija se nadaljuje. Je to naše srce? Samo upamo lahko, da ni.

Ponovno klavir: Axt Tremble bi rekli. Trepetanje ostrine, rezila, noža, sekire – glasbeno odlično odslikavanje tega, kar filmska podoba mestoma zakriva. Res je, da je tonmalerei nekakšna zastarela glasbena tehnika, toda prav v takšnih filmih je najboljša spremljevalka kurje polti. Zares. Sledi Exorcism and Recession, torej eksorcizem in recesije, nekakšno oznanilo same ideje filma, da je zlo pravzaprav nemogoče premagati – sploh pa z metodami, kot jih razume zdrav razum. V njega tonemo, se potapljamo in z njim (zlom) se stapljamo v eno samo brezoblično glasbeno in siceršnjo gmoto, iz katere ni vrnitve – saj gre za vrtinec, blazno norost nekje med vero, histerijo, blodnjo, norostjo in drugačno realnostjo. Ali ni svet že tako ali tako resnično del tega?

Young celotno partituro (in s tem tudi film) zaključuje morda bolj optimistično, čeprav bi za sam film to ne mogli povsem trditi. Tukaj je namreč odgovor na prvo skladbo, ki pa ima sedaj naslov With Faith, torej z vero. Ob in po dobrem premisleku filma bi lahko rekli, da gre bolj za možnost optimizma, kakor pa za sam optimizem, ki počiva prav v veri, torej v verjetju, da je možno nekaj, kar bi sicer ne bilo možno. Verovanje pa je ponovno del neke druge magije, ki pa ima svoja pravila igre, svoje rituale, svoje zakonitosti. Young nas z godalnimi kratkimi frazami popelje v zazibalko, v omehčano sedanjost, ki jo lahko prepoznamo kot zunanji del filmskega platna. Še dobro, da obstaja tudi ta dimenzija, ko se filmska glasba in filmska podoba umakneta in ponovno skrijeta nekje daleč v temo kinodvorane. Do naslednjič, bi rekli – do tja, kot se bo realnost vsaj nekoliko približala temu, kar lahko film tako čisto zares pričara. Amen.