WITHIN TEMPTATION

Enter

(DSFA Records, 1997)

Nizozemski sekstet Within Temptation je dokaz več, da je uspelo založbi DSFA Records pod svojo streho zbrati kar nekaj po kvaliteti izstopajočih bendov, od katerih lahko v naslednjih časih pričakujemo vrhunske izdelke metalske produkcije.

Enter je prvenec, ki ga zaznamuje predvsem nežno, a ne krhko petje Sharon den Adel in klaviature Martijna Westerholta, ki v določenem pogledu ves čas ohranjajo vodilno vlogo med glasbili. Skozi osem skladb se pojavljajo kot godala, trobila, tisočglasi zbori, klavir in še kaj. Na trenutke zapadajo v kovinarski kič, ampak zasnova albuma je takšna, da to ne moti, pač pa daje glasbi svojstven (epski) pečat.

Potem je tu še drugi pevec, Robert Westerholt. Njegovo petje je mrtvaško, tako da skupaj s Sharon tvorita kontrastno in razgibano celoto, na katero pa vseskozi pada senca Theatre Of Tragedy, ki so tovrstni koncept razvili in v treh letih izpopolnili do zavidljive ravni. Očitno je, da glasba Theatre Of Tragedy močno vpliva na Within Temptation: ne samo da je skladba Deep Within identična skladbi Black As The Devil Painteth, tudi sicer sem ob poslušanju albuma Enter dostikrat nehote pomislil na album Velvet Darkness They Fear. Vendar obstajajo tudi razlike, ki niso zanemarljive: glasba Within Temptation je dosti bolj razgibana in bolj energična od Theatre Of Tragedy. Tolkala so odločnejša, ritmika pestrejša, koncept skladb pa dopušča kitarski solo, kar se pri Norvežanih ne zgodi.

Da bi bila mera vplivov polna, so pri nastanku albuma sodelovali kar trije člani skupine Orphanage. Še posebej je to opazno pri klaviaturah, kitarah in mrtvaških vokalih, ki zvenijo podobno kot na albumu By Time Alone, vendar pa se koncepta glasbe toliko razlikujeta, da ni moteče.

Within Temptation kljub močnim vplivom ohranjajo lastno prepoznavno podobo. Od tega, kako in koliko se bodo prihodnji albumi razlikovali od Theatre Of Tragedy in Orphanage, pa je odvisno, ali bodo čez leto ali dve še zanimivi ali ne.

S. P. Sorrow