ITZHAK PERLMAN and PITTSBURŠKI SIMFONIKI (JOHN WILLIAMS)

Cinema Serenade

(Sony Classical/Dots, 1997)

GIDON KREMER and OLEG MAISENBERG

Le Cinema

(Warner-Teldec/Nika, 1998)

Preigravanje kinske godbe je goslačem v reden užitek: Tako se je v prostem času - filmu imanentno ali tudi ne - z violino in s čelom zabaval Charles Chaplin (mimogrede: tudi avtor številnih bodi neskončno liričnih ali pa pasažno igrivih solov za svoje filme), Jascha Heifetz in Isaac Stern pa sta že v zametkih diskografske mrzlice rada poskrbela za koncertne priredbe glasbenih štiklov, ki so jih spisali njuni filmski prijatelji. Pričujoča albuma - oba posneta leta 1996 - sta osupljiva, če ju poslušamo na mah, vzporedno. Prav grozljivo sta si namreč raznolična. Od kod nam tako ekspresivna izjava, če vemo, da gre za violinista prvega razreda in da v svetu "njune" "klasične" glasbe ni opaziti posebnih nihljajev od albuma do albuma, kakršni so pri drugih glasbenih praksah jako v navadi?

Perlmanovo popotovanje k filmu je - razloček od Kremerjevega - ostalo na četrt pota, je zgolj pomodno koketiranje, ki ponuja napaberkovan in sholivudiziran menu, kakršnega je porodilo sodelovanje z dirigentom in skladateljem Johnom Williamsom, ko se je snemala solistična violinska muzika za Schindlerjev seznam. Superiorna, brezmadežna izvedba je to, toda preigravanje medenih aranžmajev zunaj vsakršnega koncepta nas skoz naključen repertoar opetnajsti do finalne ravni, da nas zmoti celo med pomivanjem lonca za med.

Na drugem albumu pa solira Kremer. Kako napeto zveni! Poanta je v tem, da ne zveni bolje kot - ozko glasbeno vzeto - violinist, pač pa je toliko boljši, ker skoz svoje interpretacije dokaže, da je violinist, ki ima povrh in docela po človeško rad film. Seveda s tem ne dokaže - joj, joj, in zdaj smo tu, spet pade klasična muzikološka teza - nič drugega kot to, da je bistveno večji umetnik kakor Perlman, saj bi bil mimogrede in mirno lahko tudi filmski režiser, pisatelj (berite njegove eseje v brošuri), šahist, kozmonavt ali pa genialen opazovalec tega stoletja. To pravzaprav tudi je. Njega v glasbo očitno ni silil nihče, on kratko malo je tudi glasbenik. Kremer, ta zaslužni interpret, prijatelj in umovalec nove muzike, muzike XX. stoletja, je že v notrini svojega pristopa, tudi kadar ne igra ravno današnjih not, "moderen" do obisti. Modro in suvereno si je izbral spored, kakršnega bi težko zmogla tudi pretanjena teorija filmske glasbe, igra pa ga tako močno, da vas prepriča, da mu je neskončno veliko do filmov, v katerih se ta ali ona glasba pojavi izvirno. Tako intenzivno igra, da vas privabi v koncertno dvorano, v kinematograf, na plano, k razmisleku in še marsikam. Le cinema je ena izmed najvznemirljivejših interpretacij filmske glasbe, album, ki skoz boleče difuzne točke emotivnih dramskih razlik, vzete zdaj iz glasbenega zdaj iz filmskega sveta zdaj iz obeh, nazorno pokaže, kaj je to godba v kinu in kaj z njo početi. Drage prijateljice, dragi prijatelji, nujno ga morate slišati.

Takole pravi za začetek Gidon Kremer: "Kino, lesen skedenj v bližini latvijskega obrežja, je bil zame prostor svobode. Večer za večerom se je tam zbralo občinstvo in posedlo na preprostih klopeh. Nad vhodom je bila rdeča zastava, na kateri je pisalo: 'Kinematografija je za nas najpomembnejša od vseh umetnosti. V. I. Lenin.' Ko bi bil Lenin vedel, kako zelo se je usedel v moje misli, in kolikokrat sem ponovil ta stavek, da bi upravičil svoje navdušenje nad filmom..." Primaš Kremer in njegov zvesti pianist Oleg Maisenberg igrata glasbo iz filmov, diskretno začinjeno z drugo glasbo filmskih skladateljev in z nekakšnim svojim drobnim izmislekom, kaj naj bi bilo še enako principu kinske godbe (Cf. linija Schönberg-Zorn!). Najprej zmojstrita Chaplinov Nasmeh iz Modernih časov, zatem Sentimentalnega hudiča ("improvizacija" Nina Rote, ne edina na plošči), v bloku s prezrto sovjetsko filmskoglasbeno šolo se polotita Isaaka Dunajevskega (Cirkus), Leonida Desjatnikova (Zaton - po Bablu) in Dmitrija Šostakoviča (Obad - Romanca, tisti kos, ki ga je velel Hruščov oklicati za avizo k partijskim konferencam, ko je bil ubog hudič skladatelj, dolga leta obtoževan za meščanske odklone, komaj-komaj rehabilitiran!). Za oddih Kremer z Nemškim simfoničnim orkestrom iz Berlina (vodi Andrej Borejko) izvede Nostalgijo - v spomin Andreju Tarkovskemu (Toru Takemicu), Astor Piazzolla, star Kremerjev zaupnik, se predstavlja z malo znanim spevom iz Bellocchijevega Henrika IV., slišimo šestnajst minut za Dariusa Milhauda - razvpito latinsko godbo, ki je bila svojčas v kompozicijski glavi namenjena Chaplinu, a je končala pri Cocteaujevem Volu na strehi, vrhunec albuma pa je zunaj dvoma mojstrovina Rag-GIDON-time, ki jo je v bizarnem kontekstu spisal gruzijski genij Gija Kančeli. O njem nam je kmalu pisati tudi na samem. Opojno. Ljubezen tako do filma kakor do (njegove) glasbe.

Miha Zadnikar