SALIF KEITA

Cankarjev dom, Ljubljana, 19. 10. 1999

Tistega torkovega večera je Salif Keita bojeval sveto vojno proti težavam posameznika in človeštva v Ljubljani že drugič, prvič jo je, kot se verjetno še spomniš, pred časom na Drugi godbi, natančneje 15. junija leta 1996. Salifova živahna in otožna godba je hipoma le dovolj močna, da te morda za hip ali dva oblije s pozabo malih nevšečnosti in velikih težav. Sicer pa bledi vitez tudi dovolj pokleka, zapira oči in sklepa roke, da bi ga moral tisti kdor koli tam zgoraj slišati, če si seveda nad našo deželo pod Alpami namenoma ne zatiska ušes. In če zaradi tega zamudi vedno in še vedno čudoviti Salifov glas, mu kar prav bodi! Žal je bil ta glas tokrat morda malce prevečkrat potopljen v udarno brozgo afriškega popa, namesto da bi plaval nad njo. Slišali smo obilje pretekle in - če me spomin ni prevaral - tudi prihodnje godbe, podobno kot je Salif z muzikanti na Drugi godbi že igral tudi mnogo pesmi, ki jih je promoviral tokrat, torej z letošnje plošče Papa. Skratka, obilje hitov preteklosti, sedanjosti in morda prihodnosti. In čeprav mi je Salif pred tremi leti dejal, da je vsak njegov nastop podoba občinstva in da igrajo s temperamentom občinstva, je vendarle sam naredil prvi korak h komunikaciji in udarnejšemu delu koncerta. Sprva je namreč vse polzelo skladno z negibnimi, na stole pribitimi poslušalci, potem pa je Salif prav simpatično sedel na rob odra in zabingljal z nogami v dvorano ter po nekaj laskavih besedah povabil ljudi, naj vendarle malo zamigajo in se razživijo. Očitno je tudi precej polna dvorana komaj čakala poziv, naj zamiga, tako da se je vsaj parter kar razživel, tudi balkoni so rahlo zavalovili. Žal pa je v dvoranah Doma kulture nedvomno preveč stolov, kot je prav navrgel nekdo iz množice, tako da se kaj dosti ni dalo narediti. Kaj še? Koncert je ponudil tudi nekaj plesnih presežkov (spremni pevki sta tudi povsem solidni, celo dobri plesalki) in mirno polzečih Salifovih pogovorov s kitaro, ki ga verjetno spominjajo na stare dobre čase, ko je bil še mlad in je sam igral po bamaških barih. V zraku je bil tudi dim, ne dim cigaret, ampak dim posebnih efektov, ki ga je bilo v lučeh prav prijetno opazovati – skoraj bi prisegla, da sem v njem videla obraze. Seveda je bilo slednje morda posledica dolgega brezdelnega sedenja. Ne zamudite Salifa tretjič, kadar bo, če bo - če ne drugega, boste lahko kopali po zvoku, iščoč zaklade, ki se skrivajo v globinah, in lovili obraze v dimu in lučeh.

T. Capuder