JAZZ FESTIVAL SAALFELDEN

Od 25. do 27. 8. 2000, Saalfelden, Avstrija

Če sem bil zaradi odmevov po letošnjem ljubljanskem jazzovskem festivalu močno razočaran nad stanjem duha med slovensko profesionalno jazzovsko srenjo, me je nedavni ponatis članka o Louisu Armstrongu izpred skoraj štiridesetih let (Blindfold test, DownBeat 2000) prepričal, da so že od nekdaj očitno prav glasbeniki najmanj tolerantni do delovanj glasbenikov. Za toleranco, ki je zdajšnjim mladim generacijam običajnih ljudi in tudi glasbenikov privzgojena že v otroštvu, je pač potrebno odprto uho. Razlaga, zakaj se ta toleranca v starosti izgubi (Armstrong je bil ob nastanku omenjenega članka že precej star, slovenski džezerji, ki so se oglašali po letošnjem jazzovskem festivalu, pa tudi niso več nadvse mladi), je sicer prozaična, a fiziološko razumljiva – starostna naglušnost (lat. Presbycusis) oži slušni spekter (predvsem v visokih frekvencah) in s progresivnim tinitusom manjša slušni hedonizem. Vendar saalfeldenski festival vsako leto razkrije kar nekaj ostarelih poslušalcev, ki jim presbikuzija ni zožila tolerance in nadvse vidno uživajo v sodobnih stvaritvah jazzovskih in vse bolj tudi parajazzovskih godbenikov. Žal prizadeto ugotavljam, da med temi starejšimi - pa tudi mlajšimi - poslušalci festivala, ki je bil letos popolnoma razprodan skoraj vse tri dni, že dober ducat let, kar mu sledim, ni bilo opaziti niti enega samcatega slovenskega džezerja, ki se čuti tako odgovornega za razvoj slovenske improvizirane glasbe in ki to dokazuje v številnih pismih bralcev, intervjujih in predvsem šentflorjanskih zamerah in balkanski nezmožnosti komunikacije z drugače mislečimi. Tudi letos smo bili tam žal le stari znanci, ki se tu videvamo že dokaj let – nekaj slovenskih odpadnikov (sodelavci RŠ, Cankarjevega doma, kranjski in notranjski jazzovski zanesenjaki), ki nikakor ne razumemo poti sodobnega jazza, če nas označim z besednjakom slovenskih institucionaliziranih džezerjev. A Saalfelden ni zaradi tega nič izgubil – izgubili so tudi letos tisti, ki tam niso bili.

Šestnajst koncertov na odru velikega šotora in še devet komornih v vaški dvorani je polnilo zadnji avgustovski vikend v Saalfeldnu in seznanjalo z novimi glasbenimi snovanji večtisočglavo množico, ki je do zadnjega zapolnila že tako zelo velik prireditveni šotor. Festival je bil namreč razprodan vsaj v soboto, petek in nedelja pa sta bila le malenkost manj polna.

Med pianisti je festival letos ponujal Chucha Valdeza, Anthonyja Colemana in Urija Caina. Chucho Valdez, ustanovitelj in spiritus agens kubanske zasedbe Irakere, je v solo koncertu pokazal, kako dober eklektik je, saj je med kubanske ritme smelo ovil Milesove klasike, Mozartovo sonatino, Chopinovo polonezo in jazzovske klasike. Virtuoznost z nadvse energično levo roko (še posebej v 'klasičnih' kadencah in boogijih) je opravičila manjši 'drive', ki ga pač nudi skupina, ki je tukaj ni bilo. Podoben eklekticizem, a izhajajoč iz manj znanih skladb - predvsem klezmerja, Duka, Rolla Mortona - in zaigran v novomeščanski maniri, je ponujal Anthony Coleman s Sepherdic Tinge triom, ki smo ga nedavno videli tudi v Ljubljani. Koncert je bil kvaliteten, zasedba je bila kljub odlični in novi vokalistki Shelley Hirsch uigrana, a presežkov nekako ni bilo. Tretji pianist, Uri Caine, je z ansamblom ponovno preigral Goldbergove variacije J. S. Bacha, le da tokrat skoraj na koncu turneje – v Ljubljani je bil na samem začetku turneje. To se je poznalo pri izvedbi, ki je bila tokrat boljša, zasedba je dobro uigrana, manjkal je Don Byron, a smo zato dobili vokalista Davida Mossa, ki se je s pevko Barbaro Walker dobro soočal v dialogih, ter italijanski kvartet viol da gamba, ki je sicer malo igral, a občutno zasedel prostor na odru.

Pihalca Greg Osby in James Carternista pokazala presenetljivih stvaritev. Greg Osby je ob Stevu Colemanu in Garyju Thomasu tisti ameriški saksofonist, ki se v Saalfeldnu pojavlja skoraj vsako leto in smo ga že dobro vajeni. James Carter je nastopil z enako zasedbo kot v Ljubljani, in ker je bil to zadnji koncert festivala, so bile ovacije zagotovljene.

Trobilci so imeli letos dobre dneve. Prvi dan se je nadvse dobro odrezal trobentač Hugh Ragin s kvartetom, ki je kot gosta pripeljal saksofonista Davida Murraya ter pesnika in jazzovskega teoretika Amirija Barako. Predstavljal je novo cedejko An Afternoon in Harlem, vendar koncert ni bil le klišejsko preigravanje plošče, temveč spontana improvizacijska nadgradnja, v kateri je imel zelo opazno vlogo Amiri Baraka s pesmimi in deklamacijo. Ragin je vsekakor trobentač, ki bo s čistim in jasnim nastavkom ter nadvse lepim tonom še mnogokrat pritegnil našo pozornost. Petek je bil res dober dan za trobilce, saj se je malo za Raginom znašel na odru Steven Bernstein z zasedbo SexMob in popolnoma podžgal občinstvo in kritike. Če je bila njihova prva plošča Din of Inequity na trenutke malce dvomljiva, je Solid Sender, ki so jo predstavljali na koncertu, mnogo bolj neposredna in zaradi sposojenih tem iz popularne glasbe nadvse poslušljiva. Bobnar Kenny Wollesen in basist Tony Scherr sta tvorila odlično ritmično jedro, na katerega sta saksofonist Briggan Krauss in Bernstein s slide trobent nalagala humorne dialoge. Slišati je bilo, da se vsi zelo dobro poznajo, zato je drnec unisonega igranja, ki so ga pogrešali nekateri, popolnoma nadomestila odlična glasbena komunikacija. Odličen prikaz Postmasade, ki ga je potrebno preveriti še s ploščo.

Bobnar Bobby Previte je že tretje leto zapored polnil oder, vendar je njegov zdajšnji projekt Bump the Renaissance Band v primerjavi s prejšnjima The Horse in Ponga najmanj zanimiv. Malce izpetega preigravanja dokaj straight jazza nista rešila niti pianist Wayne Horvitz in saksofonist Marty Ehrlich, ki se po dolgem času ponovno pojavi v Saalfeldnu, nekaj življenja je ponujal le Ray Anderson s pozavno.

Tudi kitaristov je bilo kar nekaj. Med njimi smo Arta Lindsayavideli in slišali že v Ljubljani. S skupino je igral skladbe s svojega zadnjega albuma The Price, začinil pa jih je s hiti z Noon Chill. Koncert ni bil tako enostaven, kot so njegove plošče, saj je nežen brazilski pop kar pogosto prekinjal s kitarskimi distorzijami, in najbolj presenetljivo – ob tem se je držal enako nedolžno kot takrat, ko ti z otroškim, napol mutirajočim glasom vliva v ušesa tekočo melanholijo brazilsko-ameriškega vsakdana. Martin Kollerje mladi avstrijski kitarist, ki je imel v Saalfeldnu možnost, da z velikim proračunom izvede projekt svojih sanj. Za glavnega gosta je izbral mojstra arabske lutnje Dhaferja Youssefa, ta pa mu je premnogokrat ukradel pozornost, tako da se je zdelo, da je vodja Dhafer, in ne Koller. A roko na srce – ko na odru ni bilo Youssefa, je bilo dogajanje mnogo manj povezano in glasba občutno manj zanimiva. Mladost pač. Te pa ne moremo očitati Johnu Scofieldu, ki se je s triom po dolgem času ponovno pojavil v Saalfeldnu.

Tudi vokalisti so imeli nadse dobro sapo. Zagotovo najbolj je dih jemal Phil Minton v zasedbi 4 Walls, ki je po smrti čelista Toma Core v bistvu zasedba The Roofs, kjer Coro nadomesti pianist Veryan Weston. Še nikoli ni bilo slišati Mintona toliko peti, ne le momljati, cmokati, šklepetati in rigati, kar je sicer njegov običajni glasovni repertoar. Ob odlični ritmični sekciji Michaela Vatcherja, ki sta se ji z nadvse perkusivnim, a še zmeraj melodičnim klavirjem pridružila Weston in Luc Ex z akustično basovsko kitaro, je bila podstat za Mintonovo vokalno vnebohodje zagotovljena. Izkoristil jo je do neslutenih meja. Podobno, kot je s pianistično-vokalnim recitalom naredila Diamanda Galas in skoraj hipnotizirala množico popolnoma razprodanega sobotnega večera. Popolni vokalni antipod omenjenima je v ciklu komornih koncertov Short Cuts ponujala Catherine Jauniaux, frankofonska pevka, združena v duetu z Louisom Sclavisom. Neznanska nežnost in ženstvenost, podprta s skoraj baletno gestikulacijo, je sipala iz njenega grla - subtilni Sclavis ji ni omejeval prostora.

Med obskurnejšimi instrumenti velja omeniti harmonikarja RichardaGallianoja, ki se je pred dvema letoma pojavil v odličnem duetu z Michelom Portalom. Tako so lani predstavili Portalovo skupino, letos pa še Gallianojevo. Ne Portalova in tudi ne Gallianojeva nista dosegli uspeha duetnega koncerta. Res so bili tangi nuevi, mussette in Piazzolla poslušljivi in solidno odigrani, a za rajanje je manjkalo strasti, ki pomeni presežek nad običajnim profesionalizmom. Drugače je uspelo Gianniju Coscii, italijanskemu harmonikarju, ki že nekajlet nastopa v duetu z Gianluigijem Trovesijem, tokrat prvič v Saalfeldnu. Koncert z artistično izvedenimi ljudskimi in plesnimi motivi italijanske glasbene dediščine, ki so že slišani na cedejkah Radici (EGEA Records) in novi za ECM, je publiko v saalfeldenskem 'kulturnem domu' velikokrat pahnil v smeh, tudi zaradi Coscijeve komunikativnosti s publiko. Zelo uigrana zasedba, kjer je v visoki profesionalnosti še prostor in volja za čustva, strasti in smeh. Tako kot je za podobna občutja še prostor v 'hladni' elektroniki ChristianaFennesza inPhilipa Jecka, ki sta uro in pol zapolnila z odlično elektroniko, v kateri je bilo zelo malo klasičnih tonov, so pa zato računalniško generirani zvoki premaknili naša občutja do neslutenih obzorij.

Naj končam v duhu, kot sem začel. Če bi bil Armstrong zdaj mlad, bi bil v Saalfeldnu. In ali ni to zadosten razlog, da gredo tja tudi tisti slovenski džezerji, ki jim je edina svetinja Armstrong? Dajmo, gospodje, stopite s šentflorjanskega piedestala, ki ste si ga zgradili sami le sebi v korist in čast, in pojdite poslušat glasbo, kot se dogaja zdaj, ne pa da zmerjate soglasbenike z 'ostarelimi prevaranti'. V Saalfeldnu boste slišali, da prevar ni, prevare so v vaših ušesih. Imenujejo se starostna naglušnost.

Rok Jurič