Vito Žuraj

Prodor nove generacije

Mladi Mariborčan Vito Žuraj je skladatelj, ki bo v kratkem diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo. Samo lani so devet njegovih skladb, komornih, vokalnih in eno simfonično, izvajali kar na osemnajstih koncertih. Že leto poprej je slišal izvedbo enega svojih simfoničnih del. Njegovi uspehi pa so le kamenček v mozaiku, ki ga v slovenskem prostoru počasi oblikuje vse uspešnejša najmlajša generacija naših glasbenih ustvarjalcev.

Kako je nastala sekcija mladih slovenskih skladateljev in kdo se lahko vključi vanjo?

Sekcija je odprta za vse mlade slovenske skladatelje do 26. leta starosti in študente kompozicije na ljubljanski AG, ne glede na starost. Uradno je bila pri Društvu slovenskih skladateljev ustanovljena januarja 2000. Ni čisto jasno, kdo si je to prvi izmislil, zamisel si lasti več ljudi, kar pa ni tako pomembno. Društvu smo za ustanovitev sekcije hvaležni in z veseljem smo sprejeli možnost sestankov v njegovih prostorih, koncerte v njegovi dvoranici, tiskali smo lahko koncertne liste in prek društva na razpise prijavljali projekte. Društvo nam je bilo v veliko pomoč do prvega koncerta. V Kogojevi dvorani smo ga priredili aprila 2000, ko je dvoranica še delovala in vanjo še ni bila vseljena administracija Slovenske filharmonije. Občinstva je bilo toliko, da so bili poleg dvorane polni tudi hodniki in preddverje. Očitno so se nekateri ob tem začeli počutiti ogrožene, to je botrovalo dejstvu, da prek DSS naenkrat nismo več smeli prijavljati projektov in prošenj za dotacijo; o tem sem kot predsednik sekcije dobil sklep na domači naslov, odtegnili so nam tudi drugo v začetku obljubljeno pomoč. Kljub temu nismo prekinili z dejavnostjo. Moram povedati, da se je bilo treba kar precej truditi in mlade skladatelje malodane siliti, da napišejo kaj novega. Bili pa smo seveda zanimivi, ker smo bili nekaj novega in nas še nihče ni poznal. Prvi koncert po izvedbeni plati res ni bil na najvišji ravni, nad tem so se nekateri starejši skladatelji pritoževali, a morali smo se pokazati, morali smo nekje začeti. Kritike ni objavil nihče, zelo pa sem hvaležen gospodu Boru Turelu, ki je poskrbel za radijsko snemanje tega koncerta in tudi vseh naših naslednjih koncertov ter dal v radijski oddaji vsakemu avtorju možnost, da se predstavi in sam pove o skladbah, kar želi. Dobili smo tudi profesionalne posnetke skladb. Težko bi si želeli kaj več.

Morda je bilo za vas dobro, da ste bili prisiljeni v samostojnost, samoiniciativnost.

Je. V tem času sem se zelo veliko naučil, organiziral sem tri od šestih lanskih koncertov, pri organizaciji drugih pa sodeloval, seveda ob pomoči kolegov, ki sem jih poklical, če česa nisem zmogel čisto sam. Pri tem sem videl, da tudi če smo uradno še vedno sekcija Društva slovenskih skladateljev, brez prave podpore tega pokroviteljstva ne potrebujemo in moramo ubrati drugo pot. Obrnil sem se na Društvo študentov Akademije za glasbo, katerega član sem tudi sam, in dogovorili smo se za sodelovanje. Tako smo za letos prijavili nekaj komornih koncertov in enega simfoničnega. Odločil pa sem se, da organizacijsko aktivnost malo prekinem, ker se pripravljam na diplomo. Doslej sta mi največ pomagala Črt Sojar Voglar in Tomaž Bajželj. Črt je lani diplomiral in se je že včlanil v Društvo skladateljev. Ne vem še, kdo bo nadaljeval delo s sekcijo.

Upajmo na najboljše, saj se na oddelku za kompozicijo Akademije za glasbo zadnja leta šola vse več študentov, najde pa se tudi kakšen mlad ustvarjalec, ki gre mimo Akademije, češ da mu nima kaj nuditi.

Res je, da Akademija premalo skrbi za to, da bi prišlo do izvedb skladb študentov kompozicije, prav vse si moraš organizirati sam. Orkester Akademije ne izvaja nobenih naših skladb in slovenskih nasploh ne. Žal tudi pri študiju posameznih inštrumentov študenti redkeje spoznavajo sodobno literaturo in v tem nimajo dovolj izkušenj, vendar vselej radi priskočijo na pomoč, če gre za izvedbo na katerem naših koncertov. Ljubljanska akademija še zdaleč ne sodi med najboljše, a vendar študentu skladatelju nudi nekatera znanja, ki bi jih samostojno težko pridobil. Zame je najpomembnejši kontrapunkt. Pri harmoniji lahko vsak nekoliko blefira, pri kontrapunktu pa ne. Izrednega pomena je tudi poznavanje glasbene literature, klasične in sodobne. Kar zadeva samo kompozicijo, je jasno, da smo študenti različno stilno usmerjeni, vendar to še ne pomeni, da moramo oponašati profesorjev slog, pa tudi tega ne, da bi morali biti med seboj sprti, če smo različni. Za zdaj skušamo držati skupaj.

To je bilo videti tudi ob šestih lanskih koncertih.

Kar dobro nam je uspelo. Po omenjenem prvem koncertu je bil daljši premor, ker v času dolgih študentskih počitnic nima smisla pripravljati projektov, konec septembra pa smo drugi komorni koncert, ki smo ga žal premalo promovirali, s pomočjo Društva študentov Akademije vključili v ciklus Obiski pri sv. Florjanu ob soorganizaciji Ljubljanskega Montmartra. Tretji je bil koncert s Simfoniki RTV Slovenija v Festivalni dvorani, za to se moramo zahvaliti predvsem gospodu skladatelju Pavlu Mihelčiču, ki nas vseskozi podpira. Pri tem projektu smo bili deležni tudi podpore Ministrstva za kulturo. Naše sodelovanje s simfoniki RTV je bila življenjska izkušnja. Avtorji smo bili povabljeni na vaje, kjer smo bili deležni popolnoma profesionalnega odnosa do naših skladb tako v orkestru kot seveda pri maestru Liorju Shambadalu. Ogromno smo se naučili. Zase lahko rečem, da sem kar dobro predvidel, kako bodo potekale vaje, pa tudi zvokovno mi je uspelo tisto, kar sem želel.

Delate z računalnikom?

No, glede tega se je gospod Shambadal nekoliko jezil na nas. Verjetno ni navajen računalnika in morda misli, da z njim zgolj poskušamo, kako kaj zveni. Sam imam računalnik zato, ker želim imeti partiture tiskane - rokopis je namreč nerodno brati. S svojo navadno glasbeno kartico pa si zvočno ne morem kaj dosti pomagati – mogoče le toliko, da preverim, če sem prav notiral. Med skladanjem si gradivo neštetokrat zaigram na klavir, barvno pa si instrumentalni zvok znam predstavljati, za to ne potrebujem računalnika. Obiskujem namreč obilico koncertov v Ljubljani, komornih, vokalnih in predvsem simfoničnih, in pridobivam izkušnje v poznavanju instrumentalnega zvoka. V Cankarjevem domu vedno sedim na drugem balkonu, kjer imam orkester pred seboj kot na pladnju. Največ se mlad skladatelj nauči na vajah orkestra, na koncertih in pri poslušanju posnetkov s partituro v roki.

Tudi vaš četrti koncert so pripravili odlični izvajalci.

Za nas je bila velika čast, da je pihalni kvintet Slowind posvetil našim skladbam poseben koncert v ciklusu. Glasbeniki so se izredno potrudili, koncert pa je naletel na zelo pozitivne odmeve. Nato smo imeli decembra kar dva koncerta. 11. decembra je v Cekinovem gradu zazvenel koncert naših samospevov na Prešernova besedila, katerega je DSS spomladi kot projekt prijavilo na razpis Prešernega leta in tudi vodilo organizacijo (upam, da ne zadnjič), dan kasneje pa je v organizaciji Radia Slovenija, društva Muzina in Društva študentov Akademije za glasbo potekala Noč mladih slovenskih skladateljev v obnovljenem Studiu 14 Radia Slovenija. Ta prireditev je bila nekakšen vrhunec naše lanske dejavnosti.

Marca pripravljata s Črtom Sojarjem Voglarjem skladateljski večer za koncert Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske. Kdaj pa bomo spet slišali kakšen koncert Sekcije?

Naslednji koncert načrtujemo konec tega meseca, to bo komorni koncert v Ljubljani. Koncertno dejavnost pa nameravamo razširiti še v druga slovenska mesta.

Kaja Šivic