Folkest Dischi

Italia ai' dente – med folkom in etnom

Ko sem pred časom v eni od velikih glasbenih trgovin pri oddelku z etno glasbo povprašal prodajalca, kje imajo italijansko tovrstno ponudbo, mi je pokazal polico z italijansko glasbo, na kateri pa kajpak ni bilo nobene tradicionalne godbe, pač pa običajna italijanska pop ponudba.

Ja, v nasprotju z nekaterimi drugimi posamičnimi tradicijami (klezmer, salsa, romska glasba idr.) ali deželami (npr. Švedska – založba Xource), katerih predstavniki tradicionalnih godb ter njenih odvodov in permutacij so redno zahajali na police naših ploščarn, je bilo treba za izdelki godbenikov iz naše sosede brskati po različnih serijah tradicionalne glasbe (krasne primerke zgodovinskih posnetkov je najti v Lomaxovi zbirki) ali pa na kompilacijah.

Glasbo z italijanskega škornja je bilo potemtakem najbolje poiskati pri viru samem; sam sem informacije o tamkajšnji sceni še najraje nabiral iz odličnega dvomesečnika World Music (kljub angleškemu imenu je revija italijanska), h kateremu je vedno priložena cedejka, praviloma kompilacija, dostikrat prav z italijanskimi izvajalci. Kar se pa koncertov tiče, je eno najpomembnejših stičišč raznorodnih italijanskih in drugih slogov gotovo festival Folkest (http://www.folkest.com). To je največji italijanski festival tradicionalnih glasb, del festivala pa ponavadi poteka tudi pri nas, v Kopru in bližnjih mestecih.

Folkest, ki bo prihodnje leto proslavil 25-letnico, ne skrbi za dotok nove glasbe le s koncerti, temveč je zagnal tudi založbo Folkest Dischi. Slednjo so tako poimenovali leta 1997. Na začetku devetdesetih let, ko je nastala, pa se je imenovala Ribium. Program založbe je enostaven, saj je komplementaren koncertni ponudbi Folkesta – pri njej objavljajo furlanijski glasbeniki ter vidnejši italijanski in tuji glasbeniki, ki so gostovali na festivalu. Izdelki Folkestove založbe so od nedavnega prisotni tudi pri nas, saj je distribucijo za Slovenijo prevzela Statera. V slabem desetletju je pri Folkest Dischi izšlo več kot trideset plošč italijanskih in tujih glasbenikov ter tudi mednarodnih in slovenskih projektov. Tako je letos izšel prvenec naše zasedbe Vruja, ki se je predstavila na letošnji Drugi godbi, recenzijo plošče pa ste lahko prebrali v oktobrski številki Muske. Album je produciral naš vsestranski godbenik Dario Marušič, ki je pred leti pri Folkestu z Is Triom objavil tudi album Istrophonia. Marušič je na festivalu nastopil večkrat in je tudi član zasedbe La sedon salvadie, ene od bolj dolgoživih druščin, ki oživlja furlanijsko izročilo.

La sedon salvadie so večkrat spreminjali zasedbo, stalnica in motor skupine pa je Andrea del Favero, tudi umetniški direktor festivala Folkest. Objavili so več albumov, na katerih je razviden postopek ustvarjanja – od bolj tradiciji zavezanih viž do mešanic s folk rockom ter do novejših reinterpretacij tradicije, ko so se člani zasedbe uspešno preizkusili kot avtorji na izročilu slonečih viž. Posebno privlačnost zasedbi dodajajo številna glasbila (občasno z bandom zaigrajo tudi gostujoči glasbeniki, denimo rezijanski godci na albumu Il gri e la moscje) ter petje v furlanskem narečju. Ovitki albumov vsebujejo zapise v tem narečju in v italijanščini ter angleščini. Mogoče je za uvod v ustvarjanje zasedbe še najprimernejši dvojni album iz leta 1999 Strades di cjants; prvi disk zapolnjujejo koncertni posnetki s starimi in novimi pesmimi, medtem ko studijski del albuma vsebuje nove, doslej še neznane skladbe.

Še ena zasedba, ki neguje furlansko izročilo, je Carantan, ki igra izvrstno, s sodobnim sentimentom začinjeno različico tradicije. Odlike skupine so predvsem odličen zvok in uigranost ter prefinjena izbira gradiva. Večinoma veseljaške viže nikoli ne ostanejo na ravni folklorističnega poustvarjanja, temveč jih skupina nadgradi bodisi z inteligentno vključitvijo modernih glasbil bodisi z načinom igranja, ki se približuje folk rocku. Carantan (ime so povzeli po starem novčiču) so pri Folkestu objavili dva albuma, lani Il bal da l'ors ter leta 1995 Trois. Slednji je izvrsten primer svežih idej, sočnega igranja in zapeljivih, večinoma plesnih viž.

Poleg izključno tradicionalno ubranih viž ter predstavnikov angleškega in ameriškega folkrocka in kantavtorstva (na primer zelo dobra plošča Unsung Heroes angleškega pianista Paula Millnsa, ki ga krasi rahlo počeni glas nekje na razpotju med Joejem Cockerjem in Randyjem Newmanom) objavlja Folkest tudi glasbo, ki meji na jazz, klasiko in druge zvrsti. Tukaj moram vsekakor omeniti album nenavadnega tandema Maura Costantinija, ki igra na cerkvene orgle, ter saksofonista in basovskega klarinetista Daniela D' Agara. Njun album Discantus več kot le zanimivo prek starodavne akvilejske cerkvene glasbe, Duka Ellingtona in Larryja Younga združuje glasbili, ki sta zasidrani vsako v svoje (tudi ideološko!) polje.

Pravo malo odkritje pa je zame pomenila plošča Ciarandis zasedbe Braul (zanjo sem že prej slišal, nisem pa je poznal), predvsem zaradi sugestivnega, zapeljivega glasu Gabrielle De Cesco, ki me je spomnil na še eno mojstrico italijanske tradicionalne godbe – Elenno Ledda, ki smo jo poslušali z zasedbo Suonofficina na prvi Drugi godbi daljnega leta 1985. Braul igrajo aranžmajsko bogate in zapletene pesmi, v katerih se lahko izkažejo številni instrumentalisti, katerih naloga je predvsem ustvarjanje rahlo melanholične, kakor da “zaspane” atmosfere. V slednjo se potem skoraj neopazno, enakovredno drugim zvokom, vpleta čarobni Gabriellin glas. Prvi “paket” Folkestovih izdaj nam je postregel z več kot potrebno informacijo o dogajanju na severu Italije ter o drugi glasbi, ki jo poslušajo in cenijo na festivalu Folkest. Nestrpno čakam na nove izdaje in upam, da bodo po kakšnem albumu posegli tudi koncertni promotorji ...

Mario Batelić