Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Domače dvorišče - Tadeja Vulc

Ko svet zazveni v barvah

Tadeja Vulc je absolventka oddelka za kompozicijo ljubljanske Akademije za glasbo. Že čisto majhna je navdušeno dirigirala, ko je poslušala prenose koncertov RTV orkestra, v katerem je njen veliko veliko starejši brat igral fagot.

Ko je prihajal domov v Radlje, ga je prosila, naj jo vzame s seboj, pa ji je govoril, da je še premajhna. Že tedaj si je želela, da bi lahko sama napisala glasbo, ki bi jo nato njen brat zaigral. Potem je umrl oče in z mamo sta ostali sami. V osnovni šoli ni bilo več prave spodbude za tako ustvarjalnost, o kateri je sanjala kot majhna punčka, in tja do srednje šole je na kompozicijo popolnoma pozabila in se posvetila klavirju. Pravzaprav to ni čisto res. Na šoli so imeli učenci zabavni ansambel, s katerim so se prijavili celo na pop žur revije PIL, ki je bil tisto leto v Radljah. Tadeja je napisala kar dve pop skladbi in v eni sama igrala klaviature, v drugi pa violino. Dobili so prvo nagrado, posnela jih je televizija za oddajo Klub klobuk in Tadejo je za nekaj časa prijelo veselje do pop glasbe, tako da je napisala kar še nekaj komadov. Spoznala je namreč tisti omamni občutek, ki te prevzame, ko te drugi izvajajo.

V tretjem letniku srednje šole je nekoč vadila klavir, ko se ji je v glavi naenkrat porodila tema, ki se je ni in ni mogla znebiti, dokler je ni spravila na papir. Ponovilo se je čez mesec ali dva - in spomnila se je na staro željo. Profesor Zeqiri Balata je opazil, da je Tadeja nadarjena, začel jo je spodbujati in ji pomagati pri pripravah za sprejemni izpit na Akademijo. Pregledoval je njene skladbe, takrat je seveda pisala še čisto tonalno, in ji popravljal »obrtniške« napake ter ji svetoval.

V tistem obdobju je pisala predvsem zborovske skladbe, ker je že od mladega vodila zbore, tri ima v rokah še danes. V domačih Radljah so iskali zborovodjo in šestnajstletna Tadeja je bila tam takrat edina, ki se je glasbeno izobraževala. Ko so jo vprašali, če bi prevzela zbor, je na mamino začudenje rekla da. Najprej se je seveda bala, da je vsi ti starejši ne bodo poslušali, a so se gotovo zavedali, da jih bo marsikaj naučila, in so jo pridno ubogali. Znanja iz dirigiranja ni imela prav veliko, a ga je s prakso naglo pridobivala. Te izkušnje so ji prišle zelo prav na Akademiji, kjer so v prvem letniku skladali predvsem zborovsko glasbo. Težave so se pojavile v drugem letniku, ko je bilo treba preiti na instrumentalna dela. V prvem letniku je sicer napisala drobno skladbo za fagot, violino in violo, a skladba je bila neuspešna in ni bila nikoli izvedena. Fagot ji je brat razkazal do potankosti, ker je mislil, da hoče mala sestra uporabiti kakšne posebne efekte, zato je v tej skladbi seveda dala glasbilu poudarek, godala pa je uporabila zelo minimalno, čeprav je sama končala tudi šest letnikov violine. Ko v teh dneh pripravlja pregled skladb za diplomo in prepisuje tudi to zgodnje delo, jo je groza napak, ki jih vidi v njem. Glasbene zamisli si vselej predstavlja v zvočnih barvah, a ko je bilo treba začeti pisati za glasbila, se ji je kljub temu ustavilo.

Takrat je nastopila največja kriza, kar jih je imela doslej. Drugo leto študija je teklo, bližal se je čas koncerta študentov kompozicije, profesor jo je opozarjal, da bo treba zbore odložiti in se posvetiti instrumentalni glasbi, njej pa ni in ni steklo. Vsa obupana je šla od ure kompozicije, ko je prišel mimo študent oddelka za tolkala Franci Krevh in jo vprašal, ali ne bi napisala kaj za tolkala, češ da v dveh ali treh dneh potrebuje skladbo. Kar takoj sta šla pregledat vsa tolkala in postavljena je bila pred dejstvo. Zdaj je vsaj vedela, za kakšna glasbila naj sklada. Bilo pa je hudo malo časa in vsak dan, ko je prišla na Akademijo, jo je Franci vprašal: »Maš?« Pokazalo se je, da tak pritisk pri Tadeji naleti na plodna tla. Skoraj vse skladbe, ki jih je napisala, so nastajale po nekem dogovoru, ki je pomenil nujo. Dolgo ne ve, kaj in kako, ko pa pride zadnja kriza, se ji odpre - in takrat zelo hitro piše. Ko je tuhtala, kaj naj naredi za tolkala, dolgo ni dobila ideje, potem pa je stopila v likovno trgovino in slučajno s plaščem podrgnila ob velik karton. Naredilo je žžžžk - in v tistem trenutku je vedela, kaj bo pisala. Nastala je izjemno uspešna skladba Tri iveri, ki so jo mladi tolkalci Akademije vzeli za svojo. Zanjo je dobila študentsko Prešernovo nagrado in pozneje tudi četrto nagrado na mednarodnem festivalu Rostrum v Amsterdamu; to je bila hvalevredna potrditev kvalitete, saj je bilo precej govora o tem, da študentska Prešernova ni bila zaslužena.

Tri iveri so izvedli tudi na tokratnem koncertu Mladi mladim v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, ko sta v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske skladbe predstavila Tadeja in njen kolega Daniel Tement. Poleg komornih skladb za manjše sestave sta želela pripraviti tudi izvedbo dveh del za komorni orkester, in sta k študiju povabila kar osemindvajset kolegov. Zaradi zahtevnosti koncerta sta se pri organizaciji močno potrudila tudi sama in našla celo nekaj sponzorskih sredstev. Ta koncert obema veliko pomeni, saj je bil kljub občasnim izvedbam - Tadejine skladbe sta na primer izvajala že ansambla Slowind in Slavko Osterc - to prvi celovitejši javni vpogled v njuno ustvarjanje.

Trenutno se Tadeja pripravlja na diplomo. Živi doma v Radljah in se počuti odrezano od glasbenega dogajanja, ki ga je bila vsa leta študija v Ljubljani navajena zasledovati. Žal ji je, da ni našla začasne službe, ki bi ji omogočila preživetje v prestolnici, kjer bi poleg intenzivnega študija, ki se mu posveča predvsem ponoči, ostajala v stiku s kolegi in z glasbo, ki jo je napisala. Ko se je odločala za študij na Akademiji, si je kompozicijo predstavljala precej drugače, niso ji bile jasne razmere v tem umetniškem svetu, sodobna glasba ji je bila še zelo tuja. Na mariborski srednji glasbeni šoli so profesorju Balati, ki je sodoben skladatelj, včasih rekli, naj jim kaj zaigra, in se nato iz njegove glasbe malo norčevali. Na Akademiji pa jo je znal profesor Uroš Rojko tako neboleče vpeljati v to glasbo, da ji je kmalu postala blizu. Omogoča ji izražanje glasbenih idej, ki ji rojijo v glavi v obliki zvočnih barv in jo pogosto povsem prevzamejo. Ko je nazadnje pisala za orkester, si je zamislila zelo velik orkestrski sestav z dvema klavirjema in dvema harfama. V enem delu zazvenijo tutti, in ta zvok ji je bil tako všeč, da se ga ni mogla znebiti. Ko je v Radljah čakala, da se začne pevska vaja in so se pevci še med seboj pogovarjali, jih je slišala v zvočnih barvah tega orkestra. To je seveda ne moti, prej nasprotno. Uživa, ko poskuša z glasbo poslušalca ujeti v svoja občutja, zanjo je največji dosežek, če ji uspe in če lahko poslušalca pelje skozi skladbo po tisti poti, ki si jo je začrtala, ne toliko prek melodije ali ritma, temveč prek barv, prek energije same.

Kot večina mladih skladateljev si tudi Tadeja želi dalje širiti znanje v tujini. Po diplomi bi si rada vzela čas, da do jeseni ugotovi, kam bi bilo najbolje oditi na podiplomski študij in kako priti do štipendije. Pripravlja svoje partiture, da bo lahko predložila dosedanje dosežke, in upa, da ji bo pot še naprej odprta.

Kaja Šivic